Jedro

Pri toženi stranki so obstajale finančne težave, saj je imela v letu 2013 in 2014 več kot 200.000,00 EUR zapadlih terjatev, odplačevala je kredit, na njenem bančnem računu pa je bilo ves čas negativno stanje. Zato je sprejela določene ukrepe, med drugim zmanjšanje števila zaposlenih za enega delavca, pri čemer se je odločila, da odpusti tožnika, njegovo delo pa razporedi med preostale tri delavce. Tožena stranka je tako dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku v smislu 1. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Tožena stranka vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni opravila skladno z ZDR oziroma ZPP, katerega določbe se smiselno uporabljajo glede odklonitve sprejema pisanja. Vročevalec bi moral na vročilnico navesti dan, uro in razlog odklonitve ter kraj, kjer je pustil pisanje, namesto, da je navedel le datum ter da tožnik noče podpisati. Zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročena 25. 3. 2014. Tožnik je odpoved s priporočeno pošiljko po pošti prejel 20. 5. 2014 in šele ta vročitev je bila skladna z določbami ZDR in ZPP. Zmoten je zato zaključek sodišča prve stopnje, da te druge vročitve odpovedi z dne 20. 5. 2014 ne more sprejeti kot vročitev odpovedi, ker naj bi bila ta že predhodno opravljena dne 25. 3. 2014. Ker je bila odpoved pravilno vročena 20. 5. 2014, je bil tožnik nezakonito odjavljen iz zavarovanj že dne 30. 4. 2014. Odpovedni rok 36 dni je namreč pričel teči šele 21. 5. 2014, kar pomeni, da se je iztekel dne 25. 6. 2014. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je ugotovilo, da je delovno razmerje tožniku dne 30. 4. 2014 prenehalo nezakonito, in da je trajalo do dne 25. 6. 2014, med tem časom pa je tožnik upravičen do vseh pravic iz delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se v celoti glasi: „1. Ugotovi se, da je tožena stranka z dnem 30. 4. 2014 nezakonito prekinila delovno razmerje s tožnikom, oziroma da je dne 30. 4. 2014 nezakonito prenehala pogodba o zaposlitvi, sklenjena med pravdnima strankama.

Kar zahteva tožnik več (ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 3. 2014 nezakonita in se razveljavi), se zavrne.

2. Ugotovi se, da delovno razmerje med pravdnima strankama ni prenehalo dne 30. 4. 2014, temveč je trajalo do 25. 6. 2014 z vsemi pravicami iz delovnega razmerja.

Kar zahteva tožnik več (trajanje delovnega razmerja od 26. 6. 2014 dalje za nedoločen čas), se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku za čas od 30. 4. 2014 do vključno 25. 6. 2014 priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter mu izplačati vse zapadle plače oziroma nadomestila plač in vse druge denarne prejemke iz delovnega razmerja, mu obračunati in plačati vse pripadajoče davke in prispevke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov z 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova (za čas od 26. 6. 2014 do 30. 12. 2014) pa se zavrne.

4. Tožena stranka je dolžna tožnika prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 30. 4. 2014 do 25. 6. 2014. Kar tožnik zahteva več (vpis v matično evidenco od 26. 6. 2014 dalje) se zavrne.

5. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 141,13 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo in je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 92,48 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je tožena stranka z dnem 30. 4. 2014 nezakonito prekinila delovno razmerje s tožnikom oziroma da je dne 30. 4. 2014 nezakonito prenehala pogodba o zaposlitvi; da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 3. 2014 nezakonita in da se razveljavi; da delovno razmerje med pravdnima strankama ni prenehalo dne 30. 4. 2014, temveč obstaja za nedoločen čas tudi od 30. 4. 2014 dalje z vsemi pravicami iz delovnega razmerja. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas od 30. 4. 2014 do vključno 30. 12. 2014 priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter mu med drugim izplačati vse zapadle plače oziroma nadomestila plač in vse druge denarne prejemke iz delovnega razmerja, mu obračunati in plačati vse pripadajoče davke in prispevke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov z 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila; ga prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 30. 4. 2014 do 30. 12. 2014 ter mu povrniti vse pravdne stroške (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe v delu obračuna in izplačila regresa za letni dopust za leto 2013 s sklepom ustavilo postopek.

2. Tožnik se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma da izpodbijani del sodbe spremeni ter v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da bi sodišče moralo upoštevati odločitev v zadevi Pdp 1177/2005 in šteti, da je bila tožniku odpoved vročena šele 20. 5. 2014, ko mu je bila poslana po pošti s priporočeno pošiljko. Delovno razmerje tožniku ni moglo prenehati za nazaj. Vročitev odpovedi tožniku v prostorih delodajalca nikoli ni bila poskušana. Sodišče se ni opredelilo do vročanja odpovedi po pošti in do dejanske odjave tožnika iz obveznega zavarovanja za nazaj. Zmotno je ugotovilo, da je bila tožniku odpoved vročena 25. 3. 2014 in da ni želel podpisati prejema. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da je izpoved tožene stranke neprepričljiva in ni podprta z nobenim listinskim dokazom. Vročilnico v prilogi B1 je sestavila tožena stranka, pri čemer ni razvidno, kdaj niti kdo je vročal, oziroma kdo je bil pri tem navzoč, zato nima dokazne vrednosti. Sicer pa posebna vročilnica niti ne bi bila potrebna, ker je bil že na sami odpovedi predviden podpis potrditve prejema, kar vse kaže na to, da je bila sestavljena za potrebe te pravde, in da vročitev odpovedi na delovnem mestu nikoli ni bila poskušana. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti tudi do dopisa z dne 30. 4. 2014, ki ga je tožnik prejel 5. 5. 2014 in s katerim je izvedel, da mu želi tožena stranka odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Napačno je zaključilo, da vročitev odpovedi tožniku priporočeno po pošti ne vpliva na že podano odpoved. Sodišče je tožnikovo izpoved neutemeljeno označilo za neprepričljivo. Tožnik je tudi v maju 2014 aktivno delal pri toženi stranki, kar je potrdila priča A.A.. Sodišče je brez razloga zavrnilo dokaze, ki bi to izkazali, in napačno zaključilo, da je v prostore prihajal zato, ker ni dobil prave odpovedi. Pri toženi stranki ni obstajal zakonit razlog za odpoved, saj tožnikovo delo ni postalo nepotrebno in ga nadomešča B.B., ki je bil premeščen s terena. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je postalo nepotrebno delo B.B. na terenu. Sodišče je izven trditvene podlage ugotovilo organizacijski razlog, čeprav je tožena stranka v odpovedi navajala ekonomski razlog za odpoved pogodbe tožniku. Napačno je ugotovilo, da je šlo za prerazporeditev tožnikovega dela med ostale zaposlene.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo izpostavila, da je navajanje v zvezi z vročilnico in njeno vsebino nedopustna pritožbena novota. Tožnik ni želel sodelovati v postopku odpovedi in je ni upošteval, zato mu je tožena stranka po pošti ponovno poslala odpoved pogodbe o zaposlitvi, iz zavarovanj pa ga je odjavila nekoliko kasneje, t.j. 16. 5. 2014. Vročitev na delovnem mestu 25. 3. 2014 je bila skladna z Zakonom o delovnih razmerjih. Ker je tožnik odpoved prejel 25. 3. 2014, bi sodišče moralo tožbo kot prepozno zavreči in ni bilo potrebe po ugotavljanju razloga za odpoved.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. V izpodbijani sodbi ni podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke 1. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev jasno in argumentirano obrazložilo, tako da sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih.

6. Prvostopenjsko sodišče tudi ni kršilo načela kontradiktornosti s tem, ko je zavrnilo posamezne dokazne predloge tožnika. Po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Po določbi 2. odstavka 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami in v sodbi obrazložilo, katere dokaze je izvedlo, in sicer tako, da se je sklicevalo na oznako prilog, v katerih se listine nahajajo (A1 do A13, B1 do B16 in C1 do C2). Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, da je ostale dokaze kot nepotrebne zavrnilo, ker je bilo dejansko stanje dovolj razčiščeno za razsojo. Na podlagi izvedenih dokazov je zaključilo, da je bila tožniku odpoved vročena že 25. 3. 2014, zato preostalih predlaganih dokazov v zvezi s prejemom obvestila z dne 30. 4. 2014, odpovedi z dne 14. 3. 2014 ter v zvezi s tožnikovim delom v mesecu maju 2014, utemeljeno ni izvajalo.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, a delno zmotno uporabilo materialno pravo glede vročitve odpovedi tožniku, zato je sprejeta odločitev delno nepravilna.

8. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 14. 3. 2014. Med strankama je sporno, kdaj je tožnik odpoved prejel. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožena stranka zatrjuje, da je tožniku odpoved vročila oziroma mu to poskušala dne 25. 3. 2014 v prostorih C., kjer je tožnik delal, da je odpoved vročal D.D., da tožnik odpovedi ni želel sprejeti, zato mu jo je dal v roke, na vročilnico pa napisal, da prejema odpovedi ne želi podpisati. Nadalje iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka tožnika odjavila iz socialnih zavarovanj 30. 4. 2014, dne 20.5.2015 pa mu (ponovno) vročila odpoved z dne 14. 3. 2014 s priporočeno pošiljko po pošti na domači naslov.

9. Vročanje odpovedi ureja Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami; ZDR-1) v 88. členu. Ta v 2. odstavku določa, da se (redna ali izredna) odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča praviloma osebno v prostorih delodajalca, s priporočeno pošiljko s povratnico ali z objavo na oglasnem mestu pri delodajalcu, ki je dostopno delavcu. Nadalje 3. odstavek istega člena določa, da je pogodbena stranka, ki se ji odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča v prostorih delodajalca, dolžna prevzeti odpoved pogodbe o zaposlitvi. Šteje se, da je bila vročitev opravljena, če pogodbena stranka odkloni vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je dokazno breme za vročitev oziroma odklonitev vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi na pogodbeni stranki, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Skladno s 6. odstavkom 88. člena ZDR-1 se za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo pravila pravdnega postopka, kolikor ni drugače določeno s tem členom. Ker 88. člen ZDR-1 ne določa, kako mora ravnati tisti, ki pisanje vroča, v primeru odklonitve prevzema, je potrebno glede te situacije uporabiti določbe ZPP, ki odklonitev sprejema ureja v 144. členu: Kadar tisti, na katerega je pisanje naslovljeno, oziroma tisti, ki bi bil pisanje zanj po tem zakonu dolžan sprejeti, brez zakonitega razloga noče sprejeti pisanja, ga vročevalec pusti v stanovanju ali v prostorih, kjer ta oseba dela, ali v njenem hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku, če tega ni, pa pisanje pritrdi na vrata stanovanja oziroma prostorov. Na vročilnici zapiše dan, uro in razlog odklonitve sprejema ter kraj, kjer je pustil pisanje; šteje se, da je s tem vročitev opravljena.

10. Tožena stranka zatrjevane vročitve ni opravila skladno z ZDR-1 oziroma ZPP, katerega določbe se smiselno uporabljajo glede odklonitve sprejema pisanja. D.D., ki je odpoved vročal, bi namreč na vročilnico moral navesti dan, uro in razlog odklonitve ter kraj, kjer je pustil pisanje. D.D. pa je na vročilnico navedel le datum ter da tožnik noče podpisati. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročena 25. 3. 2014. Ne nazadnje tudi tožena stranka očitno ni bila prepričana, ali je bila vročitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 14. 3. 2015 v prostorih C. pravilna. V kolikor bi namreč tožena stranka menila, da je vročanje potekalo pravilno, ne bi bilo nobene potrebe za (ponovno) vročanje listin po pošti na tožnikov domači naslov. Tožnik je odpoved z dne 14. 3. 2014 s priporočeno pošiljko po pošti prejel 20. 5. 2014 in šele ta vročitev je bila skladna z določbami ZDR-1 in ZPP, za kar se utemeljeno zavzema pritožba. Neutemeljen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da te druge vročitve odpovedi z dne 20. 5. 2014 ne more sprejeti kot vročitev odpovedi, ker naj bi bila ta že predhodno opravljena dne 25. 3. 2014. 11. Poslovni razlog pomeni prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, pri čemer je pri presoji utemeljenosti poslovnega razloga vprašanje, ali je dokazan utemeljen odpovedni razlog, v prvi vrsti dejansko in šele nato pravno vprašanje. Delodajalec mora za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR v zvezi s 1. odstavkom 84. člena ZDR dokazati predvsem, da je zatrjevani razlog utemeljen. Sodišče ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga sodišče presoja le, ali je v resnici podan in ali ne gre zgolj za navidezni razlog ter ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije, kot to sicer določa 6. člen ZDR-1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je poslovni razlog za odpoved dejansko obstajal in da je podana odpoved zakonita. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem ekonomskega razloga, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja:

12. Iz odpovedi z dne 14. 3. 2014 izhaja, da je odpoved tožniku kot ukrep zmanjšanja stroškov v obratovalnici nujna zaradi izredno težke ekonomske finančne situacije kot posledice nelojalne konkurence, stalnega padanja cen storitev, pomanjkanja naročil in povečevanja stroškov, zaradi česar je bilo nujno zmanjšati stroške v obratovalnici. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da so pri toženi stranki dejansko obstajale finančne težave, saj je imela v letu 2013 in 2014 več kot 200.000,00 EUR zapadlih terjatev, odplačevala je kredit, na njenem bančnem računu pa je bilo ves čas negativno stanje. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, da je tožena stranka zaradi navedene finančne situacije sprejela določene ukrepe, med drugim zmanjšanje števila zaposlenih za enega delavca, pri čemer se je odločila, da odpusti tožnika, njegovo delo pa razporedi med preostale tri delavce. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi tožena stranka morala odpustiti B.B., ki je prej delal na terenu in je nadomestil tožnika. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče izven trditvene podlage ugotovilo organizacijski razlog. Slednji je pravzaprav logična posledica ekonomskega, saj je slaba finančna situacija toženo stranko prisilila v zmanjšanje števila zaposlenih, kar pa je tožena stranka dosegla s prerazporeditvijo dela oziroma delavcev. Kot že navedeno, je delodajalec pri organizaciji svojega delovnega procesa in sprejemanju poslovnih odločitev samostojen, zato sodišče vanje ne more posegati. Tožena stranka je pri podaji redne odpovedi upoštevala vse relevantne zakonske določbe, tožnika pa pri odpovedi tudi ni diskriminirala. Pri tem ne gre spregledati, da je tožena stranka na podlagi poizvedb pri Zavodu za zaposlovanje ugotovila, da je tožniku zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve pogojev za starostno pokojnino. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je za odpoved obstajal zakoniti razlog.

13. Utemeljena pa je pritožbena navedba, da delovno razmerje tožniku ne more prenehati za nazaj. Ker je bila odpoved (za katero je obstajal zakoniti razlog) pravilno vročena 20. 5. 2014, je bil tožnik nezakonito odjavljen iz zavarovanj že dne 30. 4. 2014. Odpovedni rok 36 dni je namreč pričel teči šele 21. 5. 2014, kar pomeni, da se je iztekel dne 25. 6. 2014. Glede na navedeno je potrebno spremeniti izpodbijano sodbo tako, da se ugotovi, da je delovno razmerje tožniku dne 30. 4. 2014 prenehalo nezakonito, in da je trajalo do dne 25. 6. 2014, med tem časom pa je tožnik upravičen do vseh pravic iz delovnega razmerja.

14. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo (peta alineja 358. člena ZPP) ter delno spremenilo izpodbijani del sodbe, tako kot izhaja iz izreka te sodbe. Ker v preostalem delu (glede nezakonitosti odpovedi) niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo delno zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Zaradi delne spremembe izpodbijanega dela sodbe se spremeni tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji v skladu z določbama tretjega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP. Tožnik je s spremenjenim tožbenim zahtevkom z dne 16. 2. 2015 zahteval ugotovitev, da je izpodbijana odpoved nezakonita in da se jo razveljavi in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo še od 30. 4. 2014 do 30. 12. 2014 (ko se je upokojil) ter da je bil v tem času upravičen do vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno s plačami in drugimi prejemki. Tožnik je delno uspel s svojim zahtevkom, in sicer glede priznanja obstoja delovnega razmerja za čas odpovednega roka od 30. 4. 2014 do 25. 6. 2014, kar po oceni pritožbenega sodišča predstavlja približno 25 %, zato mu je v takem deležu tožena stranka dolžna povrniti njegove pravdne stroške. Tožniku pripada nagrada za postopek v priglašeni višini 230,10 EUR, nagrada za narok v priglašeni višini 212,40 EUR in pavšalni znesek 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih stroškov, kar skupaj z DDV znaša 564,50 EUR. Tožena stranka je tožniku stroške postopka v višini 141,13 EUR dolžna povrniti v roku 15 dni skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, svoje stroške postopka na prvi stopnji pa skladno z 41. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004) nosi sama.

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 2. odstavka 165. člena in 2. odstavku 154. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo uspel delno, in sicer v 25% svojega zahtevka, zato se mu povrne stroške pritožbenega postopka v takem deležu. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo nagrado za pritožbo v višini 283,00 EUR (tar. št. 3210), materialne stroške v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 369,90 EUR. Glede na dosežen uspeh s pritožbo je pritožbeno sodišče tožniku prisodilo 92,48 EUR pritožbenih stroškov, ki mu jih mora povrniti tožena stranka. Slednja pa sama nosi stroške odgovora na pritožbo, ker le-ta ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe tožnika (1. odstavek 155. člena ZPP).