Jedro

Iz določbe petega odstavka 73. člena ZDR izhaja, da zakon ne zahteva izrecne pisne odklonitve prehoda. Iz besedila navedene določbe izhaja, da zadošča že dejanska odklonitev opravljanja dela pri delodajalcu prevzemniku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica in drugo tožena stranka krijeta sami svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Med prvo in drugo toženo stranko je bila sklenjena pogodba o prenosu dejavnosti in prevzemu delavcev, na podlagi katere je drugotožena stranka ob prevzemu gostinske dejavnosti prevzela tudi tožnico, ki jo je prvotožena stranka z 31. 1. 2011 odjavila iz zavarovanja. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri prvotoženi stranki ni prenehalo ter posledično reintegracijski in reparacijske zahtevke. Ugodilo pa je podrednemu zahtevku in ugotovilo, da tožnici traja delovno razmerje od 1. 2. 2011 pri drugotoženi stranki, ki jo je dolžna pozvati na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Sodišče je presodilo, da tožnica prehoda in dejanskega opravljanja dela pri drugotoženi stranki ni odklonila. Odklonila je le podpis odredbe o napotitvi na delo k drugemu delodajalcu.

2. Sodišče druge stopnje je po opravljeni pritožbeni obravnavi ugodilo pritožbama tožnice in drugotožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločitev o podrednem zahtevku razveljavilo, ugodilo pa primarnemu zahtevku in ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri prvotoženi stranki ni prenehalo ter ugodilo reintegracijskem in reparacijskim zahtevkom zoper prvotoženo stranko. Drugače kot sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnica dejansko odklonila prehod in opravljanje dela pri drugotoženi stranki. Zato jo je prvotožena stranka nezakonito odjavila iz vseh zavarovanj in ji zaključila delovno razmerje. Tožnici bi lahko izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi petega odstavka 73. člena ZDR.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga prvo tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se v konkretnem primeru zastavljajo vprašanja o skladnosti ravnanja tožene stranke z določili 73. in 74. člena ZDR, glede tega, kakšna mora biti odklonitev po petem odstavku 73. člena ZDR in ali je tožena stranka zanjo sploh vedela ter, ali je bila drugotožena stranka dolžna tožnico prijaviti v vsa potrebna zavarovanja. Meni, da bi morala biti odklonitev delavca izrecna, jasna in nedvoumna zlasti glede na posledice, ki jih ima odklonitev za delavca. Sklepanje in tolmačenje, da gre za odklonitev na podlagi konkludentnih ravnanja delavca, bi v neugoden položaj postavilo tudi delodajalca, saj nikoli ne bi mogel vedeti, kaj šteti za odklonitev prehoda. Delavec mora odločitev sprejeti takoj oziroma v primernem roku od takrat, ko je izvedel za spremembo delodajalca, najkasneje pa do začetka dejanskega opravljanja dela pri drugem delodajalcu. Za tožničino nestrinjanje je tožena stranka izvedela šele kasneje. Ni razumljivo, da bi tožnica želela odkloniti prehod na delo k drugotoženki vedoč, da lahko zaradi tega ostane brez zaposlitve. Odločitev sodišča druge stopnje je tudi v nasprotju z izjavami in listinami v spisu, zlasti z izpovedjo priče K. B. Tožnica je o bolniškem staležu v mesecu januarju 2011 obvestila toženo stranko, o kasnejšem staležu pa je obvestila drugotoženo stranko, ki ji je tudi povedala, da pri njej ne bo delala in se na njen poziv glede zaposlitve ni izjavila. Tožnica je bila o prehodu k drugotoženi stranki s 1. 2. 2011 obveščena z odredbo z dne 20. 1. 2011, zato je tožba tudi vložena prepozno.

4. Tožnica in drugotožena stranka sta na revizijo odgovorili in predlagata njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Revizija izrecno ni dovoljena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje oziroma dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče druge stopnje na pritožbeni obravnavi.

7. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (smiselno 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni podana. Ugotovitev sodišča druge stopnje o tem, da je tožnica dejansko odklonila prehod k novemu delodajalcu ni v nasprotju z izjavami in listinami v spisu. Odločitev sodišča druge stopnje ne temelji na izpovedbi priče K. B. in tudi ne zgolj na tem kdaj, kako in o čem je tožnica obveščala drugo toženo stranko. Dejanska ugotovitev sodišča druge stopnje temelji na dokazni oceni vseh na pritožbeni obravnavi izvedenih dokazov, nestrinjanje prvotožene stranke s tako dokazno oceno pa pomeni nedovoljeni revizijski razlog. Dokazna ocena pa je jasna. Tožnica je dejansko odklonila prehod k delodajalcu prevzemniku, s čimer je bila prvotožena stranka seznanjena.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Temeljno izhodišče presoje (ki niti ni sporno), kot je navedeno v točki 11. izpodbijane sodbe, je skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča (glej na primer sodbi VIII Ips 308/2010 z dne 21. 2. 2012 in VIII Ips 209/2011 z dne 5. 12. 2011). Do spremembe delodajalca, do katere v primeru prenosa podjetja ali dela podjetja pride po samem zakonu, torej praviloma neodvisno od volje (soglasja) delavca, izjemoma ne pride, če delavec prehod odkloni. S tem se bo sicer odpovedal nadaljevanju delovnega razmerja na podlagi iste pogodbe o zaposlitvi in mu bo delovno razmerje lahko prenehalo pri delodajalcu prenosniku na podlagi izredne odpovedi (peti odstavek 73. člena ZDR). Lahko prenehalo, ne pa nujno, vendar bo tveganje in posledice svoje odločitve nosil delavec sam.

10. To kar je predmet revizijske presoje je le vprašanje, ali je ob ugotovljenem dejanskem stanju materialno pravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je tožnica odklonila prehod in dejansko opravljanje dela pri delodajalcu prevzemniku.

11. Iz določbe petega odstavka 73. člena izhaja, da zakon ne zahteva izrecne pisne odklonitve prehoda. Iz besedila navedene določbe izhaja, da zadošča že dejanska odklonitev opravljanja dela pri delodajalcu prevzemniku. Torej je pravilna presoja sodišča, da odklonitev prehoda izhaja iz „konkludentnih“ torej dejanskih izjav in ravnanja tožnice.

12. Pri tem pa je seveda pomembno, da je o odklonitvi prehoda delodajalec prenosnik obveščen oziroma je z njim seznanjen. Z dnem prehoda bi namreč prešle pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je tožnica imela pri prvotoženi stranki, na drugotoženo stranko. Najkasneje do takrat je moralo biti obema delodajalcema jasno, da tožnica prehod odklanja. Za prvotoženo stranko tudi zato, ker zakon določa prekluzivne roke za morebitno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

13. Dejanske ugotovitve sodišča druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, so glede obveščenosti prvotožene stranke o tem, da tožnica odklanja prehod, popolnoma jasne. Tožnica je nestrinjanje s prehodom izjavila tako zaposlenim pri prvotoženi stranki kot drugotoženi stranki. Tudi slednja je o tem obvestila prvotoženo stranko, pri čemer ne gre spregledati dejstva, da je bila drugotožena stranka, sedaj kot s.p., prej zaposlena pri prvotoženi stranki in je kot taka prevzela opravljanje gostinske dejavnosti v enoti Bar H. Že iz izjav tožnice dne 21. 1. 2011 je bilo dovolj nedvoumno jasno, da prehod odklanja, kar izhaja tudi iz zabeležke (priloga B7), ki sta jo podpisali delavka prvotožene stranke in drugotožena stranka. Tožnica ni samo odklonila prejema obvestila z dne 20. 1. 2011 (priloga B6), temveč se z njim tudi ni strinjala. To pa pomeni, da se ni strinjala z njegovo vsebino, torej z napotitvijo na delo k drugem delodajalcu. Kar pomeni isto kot odklonitev take napotitve. Za to, da bi morala tožnica o odklonitvi obvestiti še koga drugega (na primer K. B.), ni bilo nobene podlage in tudi potrebe ne. Tožnica je o odklonitvi seznanila tistega delavca (delavko) prvotožene stranke, ki je v imenu prvotožene stranke v zvezi s prehodom kontaktirala z njo.

14. Glede na navedeno so brezpredmetne revizijske navedbe glede posledic, ki jih ima odklonitev prehoda za tožnico in za delodajalca prenosnika, če se delavec kasneje „premisli“.

15. Neutemeljena je revizija tudi, kolikor uveljavlja nepravočasnost vložitve tožbe. Ker je tožnica odklonila prehod k delodajalcu prevzemniku, je bila tudi po 31. 1. 2011 še vedno delavka prvotožene stranke in ji je delovno razmerje tega dne brez pravne podlage, torej nezakonito, prenehalo. Rok za vložitev tožbe je tako lahko začel teči šele s tem dnem in je tožba, vložena 2. 3. 2011, nedvomno pravočasna (tretji odstavek 204. člena ZDR).

16. Ker je glede na navedeno sodišče druge stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju materialno pravo pravilno uporabilo, revizijski razlog ni utemeljen in je zato revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

17. O stroških revizijskih odgovorov je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP, saj navedbe v odgovorih za odločitev niso prispevale ničesar bistvenega.