Jedro

Ocena vsebine obdolženčevega zagovora, ko je povedal, da je, čeprav je bil v plačilnih težavah že v letu 1994, prodajalcem povedal o svoji neplačevitosti šele takrat, ko so ga začeli resno terjati, in ocena izpoved skoraj vseh prič oškodovancev o tem, kako si je obdolženi izmislil marsikaj, da bi jih kot prodajalec prepričal o tem, da je zanesljiv plačnik, potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o obstoju goljufivega namena.

Izrek

Ob odločanju o pritožbi obdolženega F. K. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni tako, - da se iz odločbe o krivdi izvzame kaznivo dejanje pod tč. 1 na škodo podjetja E. d.o.o. Š. p. C., zaradi česar se v krivdoreku zmanjša znesek pridobljene premoženjske koristi na 1,385.977,00 SIT; - da se iz odločbe o kazenski sankciji glede naložitve posebnega pogoja izpusti znesek 169.375,00 SIT, ki se nanaša na oškodovanko B. K.; - v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku pa tako, da se oškodovanko B. K. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 169.375,00 SIT napoti na pravdo.

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženi F. K. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po členu 217/I KZ. Sodišče prve stopnje mu je izreklo pogojno obsodbo in mu določilo kazen eno leto zapora ter preizkusno dobo pet let z dodatnim pogojem, da v roku šestih mesecev plača oškodovancem premoženjskopravne zahtevke, kot so navedeni v izreku sodbe. Odločeno je še bilo, da je dolžan plačati 13.500,00 SIT stroškov kazenskega postopka, 100.000,00 SIT povprečnine in oškodovancem plačati premoženjskopravne zahtevke, kot so navedeni v izreku sodbe sodišča prve stopnje.

Proti takšni odločitvi se je obdolženi po svojem zagovorniku pravočasno pritožil zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi odločbe o kazenski sankciji in glede naloženih premoženjskopravnih zahtevkov. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe zaradi očitanega kaznivega dejanja, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje temeljito in zanesljivo ugotovilo. Čeprav je obdolženi ves čas postopka trdil,da pri sklepanju poslov z oškodovanci ni ravnal z goljufivim namenom, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila ta njegova trditev ovržena s številnimi dokazi, izvedenimi pred sodiščem prve stopnje. Obdolženčevo sklicevanje na neugodno finančno situacijo, v kateri se je po njegovih trditvah znašel izključno zaradi ravnanja A. G., za katerega je izdeloval elektro omarice, v katere je vgradil na podlagi dobavnic nakupljeni material, plačila zanje pa ni dobil, se je pokazala kot neuspel poskus prevalitve krivde na drugega. Iz listin v spisu je jasno razvidno,da obdolženi še zdaleč ni kupoval samo elektro materiala. Tega je v primerjavi z ostalim materialom vrednosto veliko manj. Na naročilnice je tako kupoval razne gospodinjske aparate (v B. o. hladnik, TV aparat), gradbeni material (v K. Š. ibitol, železo, cement), drug potrošni in vgradni material (v P. d.o.o. desko za WC, zapah za garažna vrata, kladivo, lak za čolne; enako v F. d.o.o.; v K. d.o.o. pa celo trak, čipke in zavese). Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni prvostopnega sodišča, da navedeni predmeti nikakor ne predstavljajo materiala, namenjenega za vgradnjo v elektro omarice. Nadaljnja ocena vsebine obdolženčevega zagovora, ko je povedal, da je, čeprav je bil v plačilnih težavah že v letu 1994, prodajalcem povedal o svoji neplačevitosti šele takrat, ko so ga začeli resno terjati (po večkratnih neuspelih poskusih kontakta po telefonu, s pisnimi opomini, celo z iskanjem na domu) in ocena izpovedb skoraj vseh prič - oškodovancev o tem, kako si je obdolženi izmislil marsikaj, da bi jih kot prodajalce prepričal o tem, da je zanesljiv plačnik (na primer, da je dolgo časa delal v Š. in da ima denar tam vezan...) pa še dodatno potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o obstoju goljufivega namena. Takega zaključka ne bi spremenilo niti zaslišanje priče Z. P., kar je obdolženi predlagal že tekom postopka in tudi v pritožbi. Tudi, če si je obdolženi res urejal kredit, je tako pričakovanje denarja tako negotovo dejstvo,da na njem ni mogoče graditi poslovnih odnosov. Pritožbeno sodišče na podlagi povedanega ocenjuje, da ni prav nobenega dvoma o tem, da je obdolženi vsa kazniva dejanja v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije storil z goljufivim namenom na način, opisan v krivdoreku sodbe. Nadalje so neutemeljene tudi pritožbene navedbe v delu, kjer pritožnik očita sodišču nekritičnost pri povzemanju izjav prič - oškodovancev v delu, kjer so zanikali obdolženčeva delna plačila (zapadlih zneskov po naročilnicah) na roke prodajalcem. Tako kot sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da bi dvomilo v verodostojnost njihovih izpovedb, tudi pritožbeno sodišče ne verjame obdolžencu, da bi kljub svoji obsežni zadolženosti izročal denar brez potrdil o plačilu in osebam, ki za takšen sprejem denarja niso bile pooblaščene. Verjeti mu ni mogoče tudi zato, ker mu je kot poslovnežu z lastnim podjetjem gotovo dobro poznan način poravnavanja obveznosti preko žiro računa oziroma s položnicami preko agencije za plačilni promet. Nenazadnje pa ravnanje obdolženca na zadnji glavni obravnavi, ko se je ob soočenju z osebami, katerim je po njegovih trditvah izročil denar, ujel na laži (oseba, za katero je trdil, da ji je kot prodajalki izročil denar, je bila računovodkinja, ki nikoli ni delala za pultom; izterjevalec naj bi mu pokazal račun za znesek 98.991,00 SIT, oškodovanec pa je izterjevalcu dejansko izročil račun za znesek 65.994,00 SIT) dokazuje, da si je obdolženi delna plačila enostavno izmislil. Glede pritožbeno posebej izpostavljenega premoženjskopravnega zahtevka V. G. pa je potrebno poudariti, da je omenjeni oškodovanec priglasil manjši znesek, kot ga je obdolženi pripoznal (oškodovanec je priglasil 90.000,00 SIT, obdolženi pa priznava dolg v višini 100.000,00 SIT), zato so zahteve po izdelavi natačnejših valutnih izračunov za ta postopek brezpredmetne. Iz vsega povedanega izhaja, da je obdolženčeva pritožba v celoti neutemeljena, zaradi česar jo je bilo potrebno zavrniti. Sodbo sodišča prve stopnje pa je bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti, ker je kazenski pregon za prvo kaznivo dejanje v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije dne 16.4.2000 absolutno zastaral. Zaradi tega je bilo potrebno iz odločbe o krivdi izvzeti kaznivo dejanje na škodo podjetja E. d.o.o. Š. p. C., v krivdoreku navedeni znesek pridobljene premoženjske koristi zmanjšati za znesek 169.375,00 SIT, isti znesek izpustiti iz odločbe o kazenski sankciji glede naložitve posebnega pogoja, oškodovanko B. K. pa s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 169.375,00 SIT napotiti na pravdo.

Pritožbeno sodišče je ocenilo tudi primernost izrečene kazenske sankcije in ugotovilo, da je prvostopno sodišče v okviru pogojne obsodbe določilo zaporno kazen in preizkusno dobo, ki v celoti ustrezata ugotovljenim okoliščinam. Čeprav je bilo zaradi absolutnega zastaranja eno kaznivo dejanje izvzeto iz nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije, pritožbeno sodišče ugotavlja, da izvzeti del v primerjavi s celoto predstavlja tako majhno kriminalno količino, ki ne utemeljuje spremembe kazni v obdolženčevo korist. Pred sodiščem prve stopnje niso bile storjene kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Ker je bila kljub zavrnitvi pritožbe izpodbijana sodba delno spremenjena v obdolženčevo korist, ta ni dolžan plačati stroškov pritožbenega postopka (čl. 98/II ZKP).