Jedro

Intervenient je bil obvezno zavarovan na podlagi delovnega razmerja in ne na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti. Pri ugotavljanju invalidnosti III. kategorije se je zato zmožnost intervenienta za delo utemeljeno presojala z vidika delovnega mesta, na katerem je razporejen pri tožeči stranki.

Ni razloga, da bi bil intervenient zaradi okoliščine, da ima registrirano popoldansko dejavnost, pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja obravnavan drugače, kot ostali zavarovanci.

Izrek

Revizija se zavrne.

Stranski intervenient sam krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločbe toženca št. I-6030925 z dne 22. 7. 2005 ter za ugotovitev, da S. S. ni invalid III. kategorije invalidnosti. Odločilo je, da tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka in da jih je dolžna stranskemu intervenientu (v nadaljevanju: intervenient) povrniti v znesku 240,98 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da intervenient zaradi posledic poškodbe ni sposoben opravljati svojega dela mehanika po opisu iz delovne dokumentacije in so zato potrebne razbremenitve, kot jih je določila invalidska komisija druge stopnje dne 12. 7. 2005 in povzela tožena stranka v izpodbijani odločbi.

2. Sodišče druge stopnje je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s pravno presojo, da je pri intervenientu podana invalidnost III. kategorije in da se je intervenientova sposobnost za delo pravilno presojala z vidika dela na delovnem mestu, ki ga je opravljal pri tožeči stranki na podlagi delovnega razmerja.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.). Kršeno naj bi bilo tudi ustavno načelo enakopravnosti. Kot nesprejemljivo ocenjuje stališče sodišča, da ni pomembna popoldanska dejavnost intervenienta - popravilo kmetijske mehanizacije - ki jo povsem legalno opravlja. Nemogoče je razmejiti delovne obremenitve intervenienta v času dela za tožečo stranko od obremenitev, ki jim je enako podvržen pri delu v popoldanski obrti. Medtem ko mu je tožeča stranka dolžna v dopoldanskem času omogočiti delo z omejitvami, lahko v popoldanskem času brez kakršnihkoli omejitev opravlja delo kot samostojni podjetnik. Eventualno poslabšanje invalidnosti bo seveda avtomatično šlo v breme tožeče stranke. To pomeni intervenientovo privilegiranje in neenakopraven položaj ostalih delavcev v primerjavi z njim. Intervenient očitno zlorablja svoje pravice, ki jih ima iz invalidskega zavarovanja in pravice, ki jih ima iz delovnega razmerja. Ker sodišče to dopušča, krši materialno pravo. Brez kakršnihkoli pomislekov je sodišče druge stopnje sprejelo ugotovitev sodišča prve stopnje, da pri intervenientu poškodba desnega zapestja ni posledica poškodbe v mladosti. Ob delovni nesreči z dne 30. 4. 2004 ni utrpel te poškodbe. Tudi iz medicinske dokumentacije izhaja, da gre za bolj ali manj staro poškodbo. Posledice te poškodbe so degenerativne spremembe v zapestju. Na protislovnost med medicinsko dokumentacijo je tožeča stranka opozorila že v pritožbi, vendar pa jo je v nespremenjeni obliki sodišče druge stopnje kljub temu povzelo. Neumestna je ugotovitev iz izpodbijane sodbe, da tožeča stranka glede zdravstvenega stanja intervenienta ni podala nobenih posebnih ugovorov, ker to ne drži. Zato je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe postopka. Revizija predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku.

4. Intervenient v odgovoru na revizijo navaja, da popoldansko dejavnost opravlja v zelo majhnem obsegu, vsekakor pa opravlja le tista dela, ki jih je s preostalo delovno zmožnostjo še sposoben. Predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Revizija ob navedbi o neumestnosti ugotovitve sodišča druge stopnje, da tožeča stranka glede zdravstvenega stanja intervenienta ni podala nobenih posebnih ugovorov, ne konkretizira bistvenih kršitev „iz drugega odstavka 339. člena ZPP“, ki naj bi jih zagrešilo sodišče druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tako pavšalno zatrjevanih kršitev ni moglo in smelo preizkušati. Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka namreč ne pazi po uradni dolžnosti.

8. Z revizijskim očitkom, da sodišče v izpodbijani sodbi ni upoštevalo protislovnosti v medicinski dokumentaciji, iz katere naj bi bilo bolj ali manj razvidno, da gre pri desnem zapestju za staro poškodbo, ki jo je invervenient utrpel že v mladosti, revident uveljavlja nedovoljen revizijski razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Materialno pravo je pravilno uporabljeno.

10. Po prvem odstavku 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Podaja mnenja o tem je v skladu z 261. členom ZPIZ-1 v pristojnosti invalidske komisije.

11. Iz mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 12. 7. 2005, na katerem temelji izpodbijana odločba in ki jo pravilno povzema sodišče druge stopnje, pred tem pa tudi sodišče prve stopnje izhaja, da je pri izdelavi tega mnenja invalidska komisija upoštevala ne le dotedanje izvide, med njimi izvid z dne 23. 11. 2004, ampak vpogledala tudi v delovno dokumentacijo in intervenienta osebno pregledala. Ugotovila je, da je pri zavarovancu od 13. 7. 2004 zaradi posledic poškodbe pri delu podana III. kategorija invalidnosti, ker je njegova delovna zmožnost za svoj poklic mehanik zmanjšana za 50 %. Ob presoji zakonitosti odločbe tožene stranke je sodišče druge stopnje na podlagi izvedenih dokazov (zlasti strokovne ocene intervenientovega zdravstvenega stanja), katerih oceno je natančno obrazložilo že sodišče prve stopnje, ugotovilo, da gre pri intervenientu za težave v zvezi z desnim zapestjem po intenzivnem delu z roko, po dviganju in prenašanju bremen, kar je ugotovljeno že v izvidu z dne 23. 11. 2004. Nadalje je ugotovilo, da mora intervenient pri delu mehanika občasno dvigati bremena od 15 kg do 25 kg, uporabljati orodje, kjer so prisotne vibracije, delati na terenu in uporabljati grobo moč roke. Sprememba zdravstvenega stanja ni posledica poškodbe iz otroške dobe in degenerativnih sprememb, ampak poškodbe pri delu. Zato pod splošnimi pogoji ni več zmožen opravljati tega dela brez omejitev, ki jih je določila invalidska komisija II. stopnje.

12. Glede na navedene dejanske ugotovitve je pravilna materialnopravna presoja sodišča druge stopnje, da zdravstveno stanje intervenienta ustreza dejanskemu stanu, opredeljenem v 3. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, po katerem se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico delovnega časa oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen.

13. Zavarovanci uveljavljajo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi obveznega zavarovanja. To izhaja iz prvega odstavka 3. člena ZPIZ-1, ki določa, da se z obveznim zavarovanjem na podlagi dela, prispevkov, ter po načelih vzajemnosti in solidarnosti zagotavljajo pravice za primer starosti, invalidnosti, smrti, telesne okvare ter potrebe po stalni pomoči in postrežbi. Zavarovalno razmerje po drugem odstavku 7. člena ZPIZ-1 nastane z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Intervenient je bil obvezno zavarovan na podlagi delovnega razmerja (prvi odstavek 13. člena ZPIZ-1) in ne na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti (prva alineja prvega odstavka 15. člena), kar je v skladu z določbo 25. člena ZPIZ-1, po kateri se oseba, ki istočasno izpolnjuje pogoje za vključitev v zavarovanje po več podlagah, obvezno zavaruje po tisti podlagi, ki je v tem zakonu navedena pred drugimi podlagami, po katerih bi bila lahko vključena v zavarovanje. Zato se je pri ugotavljanju invalidnosti III. kategorije zmožnost intervenienta za delo utemeljeno presojala z vidika delovnega mesta, na katerem je razporejen pri tožeči stranki. S tem, da tožena stranka pri odločitvi ni upoštevala intervenientove popoldanske dejavnosti, ni bilo kršeno načelo enakega obravnavanja. Ravno nasprotno: to načelo je bilo spoštovano, saj ni razloga, da bi bil intervenient zaradi okoliščine, da ima registrirano popoldansko dejavnost, pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja obravnavan drugače, kot ostali zavarovanci.

14. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je revizijsko sodišče zavrnilo.

15. Intervenient na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP krije sam svoje stroške odgovora na revizijo.