Jedro

V obravnavani zadevi ni sporno, da tožniki niso bili stranke ali stranski udeleženci v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odredba, s katero je toženka v postopku nadzora nad A., d. o. o., le-tej odredila odpravo kršitve, kot je to navedeno v izreku odredbe. Po določbi prvega odstavka 17. člena ZUS-1 je tožnik v upravnem sporu (le) oseba, ki je bila stranka ali stranska udeleženka v postopku izdaje upravnega akta. Iz te zakonske določbe jasno izhaja, da je status stranke v upravnem sporu pogojen z njenim procesnim položajem v upravnem postopku. Za vložitev tožbe v upravnem sporu tako ne zadostuje zatrjevanje posebnega pravnega interesa, saj sodišče v okviru preizkusa procesnih predpostavk za tožbo ne preverja, ali bi tožnik bil upravičen do udeležbe v upravnem postopku kot stranka ali stranski udeleženec, kar poskušajo tožniki uveljaviti z obravnavano tožbo. Položaja tožnika v upravnem sporu namreč ni mogoče priznati na podlagi določb ZUP ali na podlagi določb materialnih predpisov, ki določajo, kdaj ima oseba pravni interes za udeležbo v upravnem postopku (npr. ZTFI-1). Oseba, ki v upravnem postopku ni imela statusa stranke ali stranskega udeleženca, pa sicer ima materialnopravni interes za izid upravnega postopka, mora za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku v skladu s 142. oziroma 229. členom ZUP.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Zahteva A., d. o. o. za udeležbo v tem upravnem sporu se zavrže. IV. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožniki so vložili tožbo v upravnem sporu zoper uvodoma navedeno odredbo (v nadaljevanju: odredba), s katero je toženka v postopku nadzora nad družbo A., d. o. o. (v nadaljevanju: A., d. o. o.), le-tej odredila, da v roku 12 mesecev od dokončnosti odredbe odpravi kršitev šestega odstavka 27. člena Uredbe (EU) št. 909/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o izboljšanju ureditve poravnav vrednostnih papirjev v Evropski uniji in o centralnih depotnih družbah ter o spremembi direktiv 98/26/ES in 2014/65/EU ter Uredbe (EU) št. 236/2012, ki jo je storila s tem, da njeni družbeniki in osebe, ki lahko neposredno ali posredno izvajajo nadzor nad upravljanjem A., d. o. o., in sicer B. B. in z njim povezane osebe C., d. o. o., Č., d. o. o., D., d. o. o., E., d. o. o. ter F., d. o. o., niso primerni za zagotavljanje preudarnega in skrbnega upravljanja A., d. o. o. Kršitev naj A., d. o. o. odpravi tako, da zagotovi, da bodo njeni družbeniki in osebe, ki lahko posredno ali neposredno izvajajo nadzor nad njenim upravljanjem, primerni za zagotavljanje preudarnega in skrbnega upravljanja A., d. o. o. ter se ji v tej zvezi odreja, da do pravnomočnosti odločbe, s katero se ugotovi, da je bila kršitev odpravljena, ne sme omogočiti uresničevanja glasovalnih pravic B.B. in z njim povezanim, že navedenim pravnim osebam. Lahko pa toženka, na podlagi obrazložene zahteve A., d. o. o., izda predhodno pisno soglasje za uresničevanje glasovalnih pravic navedenim fizičnim in pravnim osebam pri posameznih točkah dnevnega reda posamezne skupščine A., d. o. o. pred pravnomočnostjo odločbe, s katero se ugotovi, da je bila kršitev odpravljena, če je to potrebno zaradi uskladitve A., d. o. o. s predpisi oziroma izvršljivimi odločbami pristojnih organov. A., d. o. o. se namreč posebej odreja, da v roku 12 mesecev od dokončnosti odredbe izdela in toženki pošlje poročilo, v katerem opiše ukrepe za odpravo navedene kršitve in predloži dokazila o njeni odpravi.

2. Tožniki sodišču predlagajo, da odredbo odpravi, ter toženki naloži v plačilo vse stroške dosedanjih upravnih postopkov in tega upravnega spora. V tožbi navajajo, da niso bili stranke v postopku izdaje odredbe, čeprav bi morali biti udeleženi kot stranski udeleženci. Toženka je s sklepom, št. 0601-2/2023-152 z dne 3. 11. 2023, zavrnila njihovo zahtevo za udeležbo v postopku nadzora, ki se nad A., d. o. o. vodi pod opr. št. 0601-2/2023. Zoper slednji sklep so tožniki vložili tožbo v (drugem) upravnem sporu. Zoper izpodbijano odredbo pa so tudi vložili ugovor, ki ga je toženka zavrgla. Toženki očitajo, da je v zadevi napačno uporabila določbe Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju: ZTFI-1), določbe Zakona splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) in določbe Uredbe (EU) št. 909/2014, oziroma jih neupravičeno ni uporabila, kar vse je vplivalo na (napačno) odločitev, ki (tudi) temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju.

3. Po vložitvi tožbe so tožniki vložili še predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Sodišču predlagajo, da za čas do izdaje pravnomočne odločitve o tožbi zadrži izvrševanje odredbe. V predlogu navajajo, da jim izvrševanje odredbe povzroča veliko in težko popravljivo škodo, ki je resna in neposredna ter je tožnikom že začela nastajati, saj se jim z omejitvijo glasovalnih pravic posega v njihove pravice do upravljanja A., d. o. o. ter s tem v njihove premoženjske in nepremoženjske pravice, ki izhajajo iz poslovnih deležev v A., d. o. o. 4. Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe (oba s prilogami) sta bila vročena toženki. V odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe toženka sodišču predlaga, da predlog zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije tožnikov zavrže. Iz previdnosti v nadaljevanju navaja še razloge, zaradi katerih meni, da je predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen, zato sodišču podrejeno predlaga, da predlog zavrne. Tudi v odgovoru na tožbo toženka sodišču primarno predlaga, da zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije tožnikov tožbo zavrže, v nadaljevanju odgovora pa še navaja razloge, zaradi katerih meni, da so tožbeni ugovori neutemeljeni.

**K I. točki izreka:**

5. Tožba ni dovoljena.

6. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožniki niso bili stranke ali stranski udeleženci v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odredba, s katero je toženka v postopku nadzora nad A., d. o. o., le-tej odredila odpravo kršitve, kot je to navedeno v izreku odredbe. Po določbi prvega odstavka 17. člena ZUS-1 je tožnik v upravnem sporu (le) oseba, ki je bila stranka ali stranska udeleženka v postopku izdaje upravnega akta. Iz te zakonske določbe jasno izhaja, da je status stranke v upravnem sporu pogojen z njenim procesnim položajem v upravnem postopku. Za vložitev tožbe v upravnem sporu tako ne zadostuje zatrjevanje posebnega pravnega interesa, saj sodišče v okviru preizkusa procesnih predpostavk za tožbo ne preverja, ali bi tožnik bil upravičen do udeležbe v upravnem postopku kot stranka ali stranski udeleženec, kar poskušajo tožniki uveljaviti z obravnavano tožbo. Položaja tožnika v upravnem sporu namreč ni mogoče priznati na podlagi določb ZUP ali na podlagi določb materialnih predpisov, ki določajo, kdaj ima oseba pravni interes za udeležbo v upravnem postopku (npr. ZTFI-1).1

7. Oseba, ki v upravnem postopku ni imela statusa stranke ali stranskega udeleženca, pa sicer ima materialnopravni interes za izid upravnega postopka, mora za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku v skladu s 142. oziroma 229. členom ZUP. Če pa je upravni postopek že končan, pa ima možnost obnove upravnega postopka po 9. točki 260. člena ZUP. Če stranka doseže, da ji organ prizna položaj stranke oziroma stranskega udeleženca, lahko tako kot druge stranke oziroma stranski udeleženci izpodbija upravni akt, ki je izdan v upravnem postopku, sicer pa lahko v upravnem sporu izpodbija sklep, s katerim ji ni bila priznana pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta (drugi odstavek 17. člena ZUS-1), kot je bilo to tudi v konkretnem primeru. Tožniki so v tožbi namreč navedli in med strankama ni sporno, da so zahtevo za priznanje stranskega udeleženca v zadevnem upravnem postopku vložili, toženka je njihovo zahtevo s sklepom, št. 0601-2/2023-152 z dne 3. 11. 2023, zavrnila, pri čemer so tožniki zoper slednji sklep toženke tudi že vložili tožbo v upravnem sporu, v okviru katerega jim je, kot rečeno, sodno varstvo zagotovljeno, vključno z varstvom ustavnih pravic, katerih kršitev zatrjujejo.2

8. Kot že navedeno, ni sporno, da vsi trije tožniki v upravnem postopku izdaje izpodbijane odredbe niso imeli ne položaja stranke ne stranskega udeleženca, zato ne izpolnjujejo pogoja za priznanje statusa tožnika v tem upravnem sporu in je tako sodišče obravnavano tožbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

**K II. točki izreka:**

9. Predlog za izdajo začasne odredbe ni dovoljen.

10. Obstoj vložene tožbe je procesna predpostavka za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, kar izhaja iz določbe 32. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da je vložena tožba, s katero se zahteva sodno varstvo v upravnem sporu, predpostavka za odločanje o začasni odredbi, pod nadaljnjim pogojem, da so za vsebinsko obravnavanje tožbe izpolnjene procesne predpostavke (da je tožba pravočasna, popolna, razumljiva in izpolnjuje druge z zakonom določene pogoje, da lahko uspešno prestane predhodni preizkus). Če tožba in s tem upravni spor nista dopustna, ni dopustno vsebinsko obravnavati niti predloga za izdajo začasne odredbe. Zavržena tožba torej predstavlja procesno oviro za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi in njeno morebitno izdajo.3

11. Ob upoštevanju zgoraj navedenega in odločitve, da tožba ni dopustna, je bilo treba zavreči tudi predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 in ob smiselni uporabi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. **K III. točki izreka:**

12. Ker je sodišče tožbo zavrglo, pa je odpadel tudi pravni interes A., d. o. o. za stransko intervencijo v postopku s tožbo, ki jo je priglasila z vlogo z dne 4. 1. 2024. Sodišče namreč glede spornega pravnega razmerja ni sprejelo vsebinske odločitve, ki bi lahko posegla v pravice A., d. o. o. ali v njene na zakon oprte neposredne koristi (drugi odstavek 19. člena ZUS-1), zato je tak predlog zavrglo.

**K IV. točki izreka:**

13. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Tako Vrhovno sodišče npr. v sklepih, št. I Up 56/2020 z dne 30. 9. 2020, št. I Up 54/2019 z dne 11. 12. 2019 in št. I Up 98/2021 z dne 13. 10. 2021. 2 Po podatkih sodnega vpisnika se zadeva vodi pod opr. št. III U 207/2023. 3 Primerjaj npr. s sklepi Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 124/2008 z dne 20. 3. 2008, št. I Up 141/2010 z dne 12. 5. 2010, št. I Up 227/2011 z dne 25. 5. 2011, št. I Up 47/2016 in št. I Up 50/2016, oba z dne 2. 3. 2016 in št. I Up 157/2021 z dne 1. 9. 2021.