Jedro

Predmetno zemljišče je dostopno vsem pod enakimi pogoji, torej z namenom prehoda med zasebnimi zemljišči, tožnik pa je s svojim posegom - postavitvijo leseno ovire, to onemogočil. V 10. točki 5. člena Odloka o splošnem redu v Mestni občini Slovenj Gradec je določeno, da je na območju občine prepovedano izvajati kakršnekoli posege na javnih površinah brez dovoljenja lastnika ali upravljalca. V zadevi ni sporno, da tožnik takšnega dovoljenja ni imel, zato je inšpektorica utemeljeno in pravilno izdala izpodbijano odločbo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je inšpektorica Medobčinskega inšpektorata Koroške tožniku naložila, da v roku 8 dni od vročitve te odločbe odstrani leseno oviro z javne površine št. 975/5 k.o. ... Tožnik se je zoper to odločbo pritožil, župan Mestne občine Slovenj Gradec pa je kot drugostopni organ njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. 2. Iz obrazložitve prej navedenih aktov izhaja, da je prvostopni organ na podlagi pobude za izvedbo inšpekcijskega nadzora zaradi postavitve lesene ovire na javno površino - zemljišče s parc. št. 975/5 k.o. ... dne 28. 3. 2019 opravil izredni inšpekcijski pregled na kraju samem, o čemer je sestavil zapisnik. Pri pregledu je bilo ugotovljeno, da je parc. št. 975/5 k.o. ... v lasti Mestne občine Slovenj Gradec in v naravi predstavlja ožjo pot (prehod) med zemljišči s parc. št. 975/3 in 978/2 k.o. ... Lesena ovira je bila postavljena na prehod preko poti tako, da je prehod onemogočen. Ker gre za pot v lasti Mestne občine Slovenj Gradec, ki med dvema zasebnima parcelama omogoča dostop do drugih zemljišč, gre za javno površino, ki je namenjena javni rabi in je dostopna vsem pod enakimi pogoji (1. točka 3. člena Odloka o splošnem redu v Mestni občini Slovenj Gradec - v nadaljevanju Odlok). Poseg na javno površino brez dovoljenja lastnika ali upravljalca pa ni dovoljen (10. točka drugega odstavka 5. člena Odloka). Po poizvedbah je bilo ugotovljeno, da je zaporo postavil A. A., ..., ... .

3. Ker inšpekcijski zavezanec pri inšpekcijskem pregledu ni bil navzoč, ga je prvostopni organ seznanil z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami ter ga pozval, da se o njih pisno izjavi v 5 dneh od vročitve poziva. Ta je bil zavezancu vročen 16. 4. 2019, pisno izjavo pa je podal dne 23. 4. 2019. 4. Iz uradnih nepremičninskih evidenc je razvidno, da je zemljišče parc. št. 975/5 k.o. ..., na katerem je postavljena lesena ovira, v lasti Mestne občine Slovenj Gradec, inšpekcijski zavezanec pa za njeno postavitev ni pridobil ne soglasja lastnika ne upravljalca predmetne javne površine. Iz vpogleda v zemljiško knjigo nadalje izhaja, da je na zemljišču vknjižena zaznamba javnega dobra na podlagi ugotovitvene odločbe o pridobitvi statusa grajenega javnega dobra. Glede na to gre pri postavitvi pregrade na parc. št. 975/5 k.o. ... za prepovedan poseg brez dovoljenja na javni površini, ki je namenjena javni splošni uporabi.

5. V zvezi s sklicevanjem tožeče stranke na pogodbo o sofinanciranju in ureditvi individualnega dela soseske S-8 z dne 1. 9. 1986, sklenjeno med tožnikom in Skladom stavbnih zemljišč Občine Slovenj Gradec, tako prvostopni kot drugostopni organ ugotavljata, da plačilo po tej pogodbi ne predstavlja pravne podlage za nastanek solastništva na predmetni nepremičnini ter zavezancu oziroma tožniku ne daje pravice do posega v javno površino. Zavezanec je s predmetnim pravnim poslom zgolj sofinanciral komunalno ureditev, medtem ko drugih pravic na navedenem zemljišču s tem ni pridobil. Navedbe tožeče stranke v zvezi z zmanjšanjem vrednosti predmetne nepremičnine zaradi koriščenja javne površine s strani pasantov s psi in navedb o ekološkem problemu niso predmet tega postopka oziroma za predmetni inšpekcijski postopek niso relevantne.

6. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu zoper prej navedeno drugostopno odločitev. Navaja, da je odločitev nezakonita zaradi kršitve njegove pravice nelastniške posesti parc. št. 975/5 k.o. ... ter zaradi kršitve njegove pravice do mirnega uživanja svojega premoženja po Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic. Tožnik še navaja, da je na podlagi pogodbe z dne 1. 9. 1986 o sofinanciranju in ureditvi individualnega dela soseske S-8 v Slovenj Gradcu, sklenjene med njim in Skladom stavbnih zemljišč Občine Slovenj Gradec, pridobil nelastniško posest parc. št. 975/5, ko je moral vplačati takratnih 16.000,00 DIN in opraviti v pogodbi določena fizična dela. Tožnik meni, da se mu je s pogodbo priznala nelastniška posest, ta pa izključuje javno rabo in s tem kršitev Odloka o splošnem redu Mestne občine Slovenj Gradec ter posledično izrek kakršnekoli sankcije. Nerelevantno je pri tem, ali je na zemljišču na podlagi ugotovitvene odločbe o pridobitvi statusa grajenega javnega dobra vknjižena zaznamba javnega dobra.

7. Tožnik se sklicuje še na pravico do mirnega uživanja svojega premoženja po Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic, saj meni, da se je zaradi množice pasantov s svojimi psi, ki so se še poleg drugih mimoidočih pojavili v zadnjem času, lokacija njegove hiše spremenila iz mirne v hrupno, kar je znižalo njeno denarno vrednost. Mirno uživanje premoženja je tožniku in njegovi družini onemogočeno, zato s postavitvijo pregrade ni ogrožena javna korist. 8. Tožnik se ne strinja tudi s tem, da pritožba ne zadrži izvršitve in meni, da je s tem nezakonito odločeno o njegovi zahtevi za odložitev izvršbe. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče razsodi, da je odločba toženca št. 478-008/2019-5 v celoti nezakonita. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

9. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev. V odgovoru povzema razloge iz izpodbijanih aktov in pojasnjuje potek postopka.

10. Tekom postopka je tožena stranka seznanila sodišče s tem, da je prvostopni organ s sklepom št. 0612-0092/2019-12 (63) z dne 16. 9. 2019 odločil, da se inšpekcijski postopek zoper tožnika ustavi, ker je zavezanec leseno oviro odstranil. Ker so nepravilnosti odpravljene, je bil postopek ustavljen.

11. Sodišče je tožečo stranko seznanilo z navedeno okoliščino, ta pa je sodišču sporočila, da vztraja pri tožbi. Hkrati je tožbo še razširila na plačilo zneska 1.558,19 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi iz razloga, ker je postavil ograjo na meji med parc. št. 977/4 k.o. ... in sporno parcelo.

12. Obe stranki sta vztrajali pri svojih navedbah tudi v pripravljalnih vlogah.

13. Tožba ni utemeljena.

14. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper zgoraj navedena akta, s tožbenim zahtevkom pa zahteva ugotovitev nezakonitosti drugostopnega akta, s katerim je bila njena pritožba zoper prvostopno odločbo zavrnjena. Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v prvem odstavku 2. člena določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Upravni akti v smislu ZUS-1 torej niso tisti akti, izdani na podlagi pravnih sredstev, ki v izreku ne vsebujejo odločitve o pravici oziroma obveznosti posameznika in zato ne vplivajo na vsebino prvostopenjskega upravnega akta (npr. akt, s katerim se zavrne pritožba). V skladu s tem se torej v upravnem sporu izpodbija tisti akt, ki v izreku vsebuje meritorno odločitev, torej vsebinsko opredelitev pravic ali obveznosti stranke oziroma zavrnitev strankinega zahtevka o priznanju pravice ali pravne koristi, ki izhaja iz materialnega prava1. V obravnavanem primeru je to odločba Medobčinskega inšpektorata Koroške št. 0612-0092/2019-7 (63) z dne 13. 6. 2019. Glede na to, da ZUS-1 določa obseg in vrsto preizkusa upravnih aktov v upravnem sporu, in je bilo iz podatkov spisa mogoče to nedvoumno ugotoviti, je sodišče kot izpodbijani akt štelo zgoraj navedeno prvostopno odločbo.

15. Predmetna odločba je bila izdana na podlagi 8. člena Odloka o splošnem redu v Mestni občini Slovenj Gradec (Odlok), po katerem nadzor nad izvajanjem določb tega Odloka opravlja občinsko redarstvo in pristojna občinska inšpekcija.

16. Dejansko stanje v predmetni zadevi ni sporno. Inšpektorica Medobčinskega inšpektorata Koroške je v okviru inšpekcijskega pregleda in ugotovitvenega postopka ugotovila nesporno dejstvo, da je tožnik na zemljišču s parcelno številko 975/5 k.o. ... postavil leseno oviro. Tožnik meni, da je to storil upravičeno na podlagi pogodbe o sofinanciranju in ureditvi individualnega dela soseske s-8 z dne 1. 9. 1986, sklenjene med njim in Skladom stavbnih zemljišč Občine Slovenj Gradec, ki mu po eni njegovi trditvi (postavljeni v upravnem postopku) daje položaj solastnika, po drugi pa omogoča nelastniško posest. Postavitev zapore pa utemeljuje okoliščina, da številni mimoidoči, ki hodijo po predmetnem zemljišču s psi ali brez, ovirajo tožnika pri mirnem uživanju njegove nepremičnine in znižujejo njeno vrednost. 17. Temu ni mogoče pritrditi. Iz zemljiške knjige izhaja, da je Mestna občina Slovenj Gradec vknjižena kot lastnica predmetne nepremičnine, glede katere je bila izdana in vknjižena ugotovitvena odločba o pridobitvi statusa grajenega javnega dobra lokalnega pomena. Ne glede na iz zemljiškega katastra razvidno dejansko (javna občinska cestna infrastruktura in nedoločena raba) in namensko rabo (stanovanjske površine) je bistveno, da lahko javno dobro ob enakih pogojih uporablja vsakdo. To določa prvi odstavek 19. člena SPZ, dopolnjuje pa ga 1. točka 3. člena Odloka, ki določa, da so javne površine oziroma javni kraji površine, ki so namenjene javni rabi, in so dostopne vsem pod enakimi pogoji.

18. Predmetno zemljišče je torej dostopno vsem pod enakimi pogoji, torej z namenom prehoda med zasebnimi zemljišči, tožnik pa je s svojim posegom - postavitvijo leseno ovire, to onemogočil. V 10. točki 5. člena Odloka je določeno, da je na območju občine prepovedano izvajati kakršnekoli posege na javnih površinah brez dovoljenja lastnika ali upravljalca. V zadevi ni sporno, da tožnik takšnega dovoljenja ni imel, zato je inšpektorica utemeljeno in pravilno izdala izpodbijano odločbo.

19. Pogodba, na katero se sklicuje tožnik, sklenjena med njim in Skladom stavbnih zemljišč Občine Slovenj Gradec dne 1. 9. 1986 o sofinanciranju in ureditvi individualnega dela soseske ... v ..., tožniku ne daje nobenih ne stvarnopravnih ne obligacijskopravnih upravičenj oziroma pravice, da omejuje dostop do predmetne javne površine. Tudi tožnik lahko to površino uporablja tako kot vsi ostali in slednjih pri tem ne more izključiti.

20. Tožnik tudi s sklicevanjem na pravico do uživanja zasebne lastnine ne more biti uspešen. Tožnik na predmetni nepremičnini nima nobenih (so)lastniških upravičenj, v nepremičnino, katere lastnik je, pa ni bilo z izpodbijano odločbo v ničemer poseženo. Glede na to je sklicevanje tožeče stranke na kršitev pravice do mirnega uživanja premoženja neutemeljeno.

21. Tožeča stranka v tožbi omenja tudi zahtevo za izločitev inšpektorice. Glede tega sodišče ugotavlja, da iz podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka uveljavljala izločitev inšpektorice v pritožbi zoper prvostopno odločbo, zato z upravnim aktom, ki je izpodbijan v tem upravnem sporu, o tem ni moglo biti odločeno in torej tudi ne more biti predmet presoje sodišča. O izločitvi je bilo odločeno s sklepom direktorice občinske uprave Mestne občine Slovenj Gradec št. 478-0088/2019-7 z dne 14. 8. 2019, o pritožbi zoper to odločbo pa je odločil župan iste občine z odločbo št. 478-0088/2019-9 z dne 30. 9. 2019. 22. Dodati je še, da odločitev prvostopnega organa, da pritožba ne zadrži izvršitve pravilno temelji na določbi 30. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN). O predlogu za odložitev izvršbe, ki je bil vložen hkrati s pritožbo zoper v tem upravnem sporu izpodbijani prvostopni akt, pa bi bilo mogoče odločati v postopku izvršbe2. 23. Sodišče je v zadevi odločilo na seji, saj dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev (dejstvo, da je tožeča stranka brez soglasja lastnika ali upravljalca postavila oviro, ki je onemogočila prehod po zemljišču parc. št. 975/5 k.o. ... glede katerega je v zemljiški knjigi vknjižena kot lastnica Mestna občina Slovenj Gradec in izdana ugotovitvena odločba o pridobitvi statusa javnega dobra lokalnega pomena) med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

24. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka te sodbe). Kot neutemeljen pa je zavrnilo tudi zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postavitve ograje, saj tožeča stranka ne dejansko ne materialnopravno takšnega zahtevka ni utemeljila ne izkazala3. 25. Glede zahtevanih stroškov je sodišče odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Po obrazloženem je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

1 Glej uvodna pojasnila Zakona o upravnem sporu, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 28 in 29. 2 Kar pa je v konkretnih okoliščinah, ko je bil postopek ustavljen, brezpredmetno. 3 Če se s tožbo zahteva odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi ali vrnitev stvari ali odškodnina, mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera se opira ta zahtevek, in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo (drugi odstavek 30. člena ZUS-1).