Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje razloge o višini prisojene terjatve ima. Ali ti razlogi obenem predstavljajo vse relevantne odločilne razloge, pa je odvisno od tega, kateri razlogi sploh so pravno odločilni za preizkus odločitve o višini prisojene terjatve. Slednje je odvisno od tega, kaj je materialnopravna podlaga vtoževane terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

1. V tej pravdni zadevi tožeča stranka uveljavlja plačilo kot posledico upravičenega odstopa od pogodbe o finančnem leasingu. Vmesna sodba v tej zadevi je postala pravnomočna, tako je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločalo le še o višini vtoževane terjatve. Zahtevku je do višine 58.204,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. septembra 2009 dalje ugodilo. Tožeči stranki je priznalo tudi pravdne stroške, konkretizirane v 3. točki izreka.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Sklicuje se na vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP (1) ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne.

3. Sklicuje se na 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče samo zaključilo, da je izvedenec ugotovil, da iz knjiženj ni mogel razbrati, za katera obdobja in od katerih osnov so bile izračunane zamudne obresti. Sodišče v isti točki obrazložitve povzema ugodnejši izračun izvedenca, ne obrazloži pa, na kateri podlagi šteje, da je izvedenec sploh pravilno izračunal stanje dolga in, kar je še pomembneje, da je tožnica predložila ustrezne dokaze in navedla ustrezna dejstva, ki utemeljujejo zaključek sodišča. 4. Nerazumljiva je tudi prognoza sodišča, obrazložena v 15. točki obrazložitve, da bo dolžnik lahko dobil povrnjen znesek DDV v višini 2.051,06 EUR, ko bo izpolnil pogoje iz 21. člena Zakona o DDV. Ta dobropis bi morali šteti v korist tožene stranke.

5. Pritožnik kot zmoten označuje tudi zaključek sodišča, da je tožena stranka višino vtoževanega zneska grajala pavšalno in da so ugovorne navedbe v tej smeri nedokazane. Trdi, da je tožena stranka ves čas, od vsega začetka opozarjala na neskladnost dokazov tožnice, negativnih dejstev pa ne more dokazati drugače kot s trditvami. Trdi tudi, da je sodišče nedopustno nadomeščalo nepopolno trditveno podlago tožeče stranke z mnenjem izvedenca.

6. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Osrednje mesto pritožbenega izpodbijanja sodbe sodišča prve stopnje predstavlja uveljavljani razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju.

9. Očitana procesna kršitev bi bila podana, če sodišče prve stopnje ne bi navedlo do te mere jasnih razlogov o višini prisojenega zneska, da sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje razloge o višini prisojene terjatve ima. Ali ti razlogi obenem predstavljajo vse relevantne odločilne razloge, pa je odvisno od tega, kateri razlogi sploh so pravno odločilni za preizkus odločitve o višini prisojene terjatve. Slednje je odvisno od tega, kaj je materialnopravna podlaga vtoževane terjatve.

11. Pritožbeno sodišče se je zato uvodoma vprašalo, kaj je vsebina podlage zahtevka in s tem vsebina pravnomočno zavezujoče vmesne sodbe. Bistvo vmesne sodbe v obravnavani pravdni zadevi je naslednje: - pogodba o finančnem leasingu je bila veljavno sklenjena (13. točka vmesne sodbe); - ker leasingodajalec svoje obveznosti ni odplačeval, je tožeča stranka na podlagi točke 19.3 Splošnih pogojev dne 15. 9. 2009 odpovedala pogodbo in obračunala svojo terjatev (28. točka vmesne sodbe); - ob prej opisanih predpostavkah, ki so zajete s pravnomočno vmesno sodbo, nastopijo posledice iz točke 19.14 Splošnih pogojev in v skladu s tem pravilom mora biti torej obračunana višina terjatve.

Odločilno vprašanje torej je, če je na podlagi izpodbijane sodbe mogoče preizkusiti, ali je sodišče tožbenemu zahtevku po višini ugodilo v skladu s pogodbenim določilom točke 19.14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravna posledica utemeljenega odstopa od pogodbe naslednja: leasingojemalec je dolžan poleg že zapadlih obrokov plačati tudi diskontirano vrednost še nezapadlih obrokov, zamudne obresti in leasingodajalcu povrniti ostale stroške.

Za reševanje tega vprašanja je sodišče prve stopnje s sklepom XII Pg 1680/2010-78 z dne 7. 8. 2013 postavilo izvedenca finančne stroke. Z njegovo pomočjo je ugotovilo naslednje (glej 15. točko sodbe). Na dan 15. 9. 2009 (to je čas odstopa – torej pravnorelevanten čas) je znašala še nezapadla glavnica 45.810,65 EUR, zapadla glavnica 26.176,01 EUR, stroški opominov so znašali 51,55 EUR, zakonske zamudne obresti 961,34 EUR, DDV 186,04 EUR, tožena stranka pa je plačala 10.979,66 EUR. Izračun tako pokaže, da bi bila tožeča stranka upravičena od tožene stranke zahtevati še 62.205,53 EUR. Prav to so razlogi o odločilnih dejstvih glede višine terjatve.

Ne glede na sporno vprašanje, ali je tožena stranka v prihodnje upravičena do vračila DDV v višini 2.051,06 EUR, je tako na dlani, da je glede na gornje zneske v skladu s Splošnimi pogoji (ki konkretizirajo pravne posledice odstopa od pogodbe iz krivdnih razlogov na strani tožene stranke) tožena stranka tožeči stranki dolžna vtoževanih 58.204,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2009 dalje.

Iz vsega povedanega je razvidno, da je bilo sodbo mogoče preizkusiti (torej, da je bilo mogoče ugotoviti, da vtoževani znesek predstavlja konkretizacijo pravne posledice iz 14. točke Splošnih pogojev).

Tega, da bi tožena stranka plačala več, kot je bilo upoštevano, pritožnica ne trdi. Pritožnica tudi ne trdi, da bi izvedenec napravil kakšno računsko napako, marveč zgolj pavšalno zatrjuje, da sodišče sploh ni obrazložilo, ali je izvedenec pravilno izračunal stanje dolga. Njegov izračun je razviden iz izvedenskega mnenja, ki ga tožena stranka konkretizirano ni napadla ne pred sodiščem prve stopnje ne pred sodiščem druge stopnje.

Konkretizirano tožena stranka trdi le, da izvedenec iz knjiženja ni mogel razbrati, kako je tožeča stranka obračunavala zakonske zamudne obresti. Vendar tisto, kar je pomembno, namreč obračun zakonskih zamudnih obresti od neplačanih zapadlih zneskov (kar predstavlja 961,34 EUR celotno vtoževane terjatve) je izvedenec prav zato izračunal sam (list. št. 215).

Pritožnica tudi neutemeljeno trdi, da je sodišče nedopustno dopolnjevalo trditveno podlago s pomočjo izvedenskega mnenja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila trditvena podlaga, ki se sklicuje na stanje dolga, izračunanega na podlagi splošnih pogojev, zadostna. Te podlage izvedenec ni dopolnjeval, marveč je preizkušal, ali je vtoževani znesek glede na postavljeno trditveno podlago utemeljeno vtoževan. Če je že katera izmed strank tista, ki bi morala v okviru svojega trditvenega bremena konkretizirano zatrjevati, kdaj in kolikšne zneske zapadlih obrokov je plačala, je to kvečjemu tožena stranka. Na njej je namreč breme ugovora, da je dokazana terjatev tožeče stranke zaradi izpolnitve obveznosti delno prenehala.

Ker pritožba iz navedenih razlogov ni utemeljena in tudi niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu s procesnim pooblastilom iz 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Ker tožeča stranka z vložitvijo odgovora na pritožbo niti hipotetično ni mogla vplivati na svoj pravni položaj, stroški te vloge za pravdo pač niso bili potrebni. Na podlagi merila iz 155. člena ZPP zato pritožbeno sodišče teh stroškov tožeči stranki ni priznalo.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007-uradno prečiščeno besedilo; ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa).