Jedro

Nesporno je, da je bila pritožba zoper prvostopno odločbo vložena po preteku 15-dnevnega pritožbenega roka, zaradi česar jo je bilo treba po določbah 239. člena ZUP/86 kot prepozno zavreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 8.7.2002, s katerim je ta zavrgla pritožbo zoper odločbo Upravne enote K. z dne 13.12.2001. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje tožniku priznal status žrtve vojnega nasilja-begunca za čas od 30.5.1941 do 15.5.1945 s pripadajočimi pravicami od 1.1.2000 dalje. Tožena stranka je pritožbo zavrgla, saj je ugotovila, da ni bila vložena v zakonitem roku 15 dni od vročitve odločbe, temveč šele 11.1.2002, kar je 7 dni po poteku pritožbenega roka.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z ugotovitvijo, da je bila pritožba vložena prepozno. Iz upravnih spisov namreč izhaja, da je tožnik prvostopenjsko odločbo prejel 20.12.2001, pritožbo pa je podal na zapisnik pri Upravni enoti K. šele 11.1.2002. Glede tožnikovih navedb, da je zamudil pritožbeni rok, ker je bil s strani uslužbenke Upravne enote K. zaveden, pa sodišče zaključi, da jih tožnik ni izkazal, prav tako pa jih ne potrjujejo podatki v spisu.

V pritožbi tožnik navaja, da je izplačilo odškodnine za pretrpljeno nasilje njegova neodtujljiva pravica, zaradi česar ne more biti vezana na nikakršne roke. Nadalje navaja, da je zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja vložil pri Upravni enoti C. od koder je bil napoten na Upravno enoto K. Uslužbenka na Upravni enoti K. ga trikrat ni hotela sprejeti ter mu je ves čas odgovarjala, da mu odškodnina ne pripada. Še danes ne ve, kam naj se obrne za izplačilo odškodnine za pokojnega očeta ter za izgubljeno imetje, saj mu teh podatkov noče dati. Meni, da je prvostopenjska sodba napačna ter prosi za soočenje z uslužbenko Upravne enote K. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi, s katerimi je tožena stranka zavrgla pritožbo in razlogi, ki jih v izpodbijani sodbi navaja sodišče prve stopnje kot dejansko in pravno podlago za svojo odločitev so v skladu s podatki upravnega spisa. Nesporno je namreč, da je bila pritožba zoper prvostopenjsko odločbo vložena po preteku 15-dnevnega pritožbenega roka, zaradi česar jo je potrebno po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, 47/86, ZU-P/86), ki se v predmetni zadevi uporablja kot relevantno pravo, kot prepozno zavreči (239. člen ZUP/86). Pritožbeno sodišče pa pritrjuje stališču v sodbi, da tožnik svojih tožbenih ugovorov, da je bil s strani uradne osebe na Upravni enoti K. glede vložitve pritožbe zaveden, ni konkretiziral in tudi ni predložil ustreznih dokazov, prav tako pa tovrstnih ugovorov ne potrjujejo podatki v spisu.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča pa ne morejo vplivati navedbe v pritožbi, saj se ne nanašajo niti na dejansko niti na pravno podlago izpodbijane sodbe. Tožnik namreč graja le izvedbo upravnega postopka do izdaje prvostopenjske odločbe, kar pa ni predmet tega upravnega spora.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.