Jedro

Sodna praksa Vrhovnega sodišča v zadevah kot je predmetna za osnovni kriterij pri presoji višine uporabnine praviloma jemlje tisto korist, ki bi jo nepošteni solastnik lahko imel od stvari, pri čemer pravica od uporabe izključenega solastnika do uporabnine ni odvisna od tega, kako toženec izkorišča sporne prostore. Kot nedobrovernega posestnika ga namreč zadene breme vrnitve tudi tistih plodov, ki jih je iz kakršnega koli razloga opustil obrati.

Višina uporabnine se določi v višini povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar, izvedenec pa mora izračunati višino najemnine glede na dejansko stanje nepremičnine, ne pa glede na hipotetično stanje po določenih vlaganjih in z odbitkom stroškov vlaganj.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1., 2. in 3. točki izreka prvostopne sodbe) spremeni tako, da se pravilno glasi: »Tožena stranka je dolžna tožečima strankama iz naslova uporabnine plačati: - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 11. 2014 dalje do plačila; -113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 12. 2014 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 1. 2015 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 2. 2015 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 3. 2015 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 4. 2015 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 5. 2015 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 6. 2015 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 7. 2015 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 8. 2015 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 9. 2015 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 10. 2015 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 11. 2015 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 12. 2015 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 1. 2016 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 2. 2016 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 3. 2016 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 4. 2016 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 5. 2016 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 6. 2016 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 7. 2016 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 8. 2016 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 9. 2016 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 10. 2016 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 11. 2016 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 12. 2016 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 1. 2017 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 2. 2017 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 3. 2017 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 4. 2017 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 5. 2017 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 6. 2017 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 7. 2017 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 8. 2017 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 9. 2017 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 10. 2017 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 11. 2017 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 12. 2017 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 1. 2018 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 2. 2018 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 3. 2018 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 4. 2018 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 5. 2018 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 6. 2018 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 7. 2018 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 8. 2018 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 9. 2018 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 10. 2018 dalje do plačila; - 113,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 11. 2018 dalje do plačila; - 62,20 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 12. 2018 dalje do plačila.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 2.338,29 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo do plačila.«

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 53,20 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo do plačila.

IV. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožečih strank in tožencu naložilo, da mora tožečima strankama iz naslova uporabnine plačati 98,28 EUR za vsak mesec od vključno novembra 2014 do vključno novembra 2018 ter 53,90 EUR za mesec december 2018, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila in ji povrniti 740,10 EUR stroškov izvedencev. V presežku je zahtevek tožečih strank zavrnilo.

2. Proti zavrnilnemu delu te sodbe ter sklepu o odmeri pravdnih stroškov se pritožujeta tožeči stranki iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlagata razveljavitev sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je očitno spregledalo pripombe na izvedensko mnenje izvedenca M., ki sta jih tožnika podala v pripravljalni vlogi z dne 2. 10. 2019. Izvedenca sta pri izračunu višine uporabnine upoštevala bistveno premalo kvadrature nepremičnine, saj nista upoštevala podstrešja. Prav tako izvedenca pri cenitvi nepremičnine nista upoštevala celotne parcele, na kateri leži sporna nepremičnina. Tožnika se ne strinjata z oceno izvedencev, da je nepremičnina v slabem stanju, da je komunalno slabo opremljena ter da je na slabi lokaciji. V kolikor je nepremičnina res v slabem stanju, pa mora posledice tega nositi izključno tisti, ki je tako stanje povzročil in ne tožnika. Izvedenec bi moral pri svojem izračunu uporabnine upoštevati stanje nepremičnine, ki je obstajalo v času, ko je toženec onemogočil uporabo nepremičnine obema tožnikoma. Tožnika nasprotujeta odbijanju stroškov za zamenjane radiatorje od izračunane uporabnine. Pritožujeta se tudi proti sklepu o odmeri stroškov. V kolikor bi izvedenca upoštevala vse navedeno, bi bila njuna, pripadajoča uporabnina, bistveno višja, kar pa pomeni, da bi jima morali biti v celoti priznani pravdni stroški.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju materialno pravno pravilno odločilo, da je tožbeni zahtevek tožečih strank glede plačila uporabnine tudi za obdobje pred vložitvijo tožbe, to je za obdobje od meseca oktobra 2014 do julija 2016 (tj. v delu, ki je bil s sodbo Višjega sodišča razveljavljen) in za obdobje od meseca marca 2017 do decembra 2018 (zaradi razširitve tožbenega zahtevka) utemeljen po temelju, navedenega zaključka pa pritožba ne izpodbija.

6. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje spregledalo pripombe tožnikov na izvedensko mnenje izvedenca M., ki sta jih podala v pripravljalni vlogi z dne 2. 10. 2019, ugotavlja, da se predmetna vloga v sodnem spisu ne nahaja. Tožnika sta svoje pripombe na izvedensko mnenje izvedenca M. podala v pripravljalni vlogi z dne 23. 10. 2019 (list. št. 200, 201), sodišče pa jima je dalo možnost, da predlagata ustno dopolnitev izvedenskega mnenja (list. št. 204), vendar tožnika tega nista storila. Sodišče prve stopnje se je tudi sicer v sodbi do predmetnih pripomb obrazloženo opredelilo in zato smiselno očitane kršitve določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena, ni bilo.

7. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da se ostali pritožbeni očitki v celoti nanašajo na odločitev sodišča o višini prisojene uporabnine, tožeči stranki pa v pritožbi zatrjujeta enake pomanjkljivosti izvedenskega mnenja, kot sta jih uveljavljali že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem v celoti sprejema zaključke prvostopenjskega sodišča, ki je izčrpno in logično obrazložilo, zakaj je pri presoji višine uporabnine sledilo izvedenskima mnenjema izvedenca M. in izvedenca B. Prvostopenjsko sodišče je v sodbi zavzelo jasno stališče o pravilnosti izvedenskih mnenj ter o neutemeljenosti (v pritožbi ponovljenih) očitkov tožečih strank v zvezi z neupoštevanjem podstrešja kot uporabne površine ter vpliva stanja, lokacije in komunalne opremljenosti nepremičnine na višino uporabnine.

8. Pritožbeni očitki na račun neupoštevanja podstrešja pri kvadraturi stavbe so neutemeljeni. Pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, ki sledi izvedenskemu mnenju izvedenca B., da se pri oceni najemnine (uporabnine) upošteva zgolj površina, ki jo je mogoče oddati na trgu oziroma jo je možno uporabljati. V konkretnem primeru pa gre za neizdelano podstrešje, katerega v trenutnem stanju ni mogoče uporabljati, kot to na podlagi ugotovljenih dejstev povsem upravičeno zaključi sodišče prve stopnje (točka 31 sodbe). Upoštevaje takšno stanje je povsem prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, ki sledi zaključkom izvedenskega mnenja izvedenca B. da konkretnega podstrešja glede na njegovo stanje ni mogoče uporabljati ali oddati v najem, posledično pa ne more biti upoštevano pri kvadraturi nepremičnine, niti kot shranjevalni prostor.1 Sodna praksa Vrhovnega sodišča v zadevah, kot je predmetna, za osnovni kriterij pri presoji višine uporabnine praviloma jemlje tisto korist, ki bi jo nepošteni solastnik lahko imel od stvari, pri čemer pravica od uporabe izključenega solastnika do uporabnine ni odvisna od tega, kako toženec izkorišča sporne prostore. Kot nedobrovernega posestnika ga namreč zadene breme vrnitve tudi tistih plodov, ki jih je iz kakršnega koli razloga opustil obrati.2 Vendar pa v navedenem primeru ne gre za stanje, ko bi bilo podstrešje sicer možno uporabljati, pa bi uporabo le tega toženec po svoji volji opustil, kot to v pritožbi zatrjujeta tožnika. Iz izvedenskega mnenja izvedenca B. izhaja, da bi bilo potrebno neizdelano podstrešje za uporabo dokončati, da bi se lahko upoštevalo pri kvadraturi nepremičnine, v tem primeru pa bi bilo treba upoštevati tudi strošek za dokončanje neizdelanega podstrešja (list. št. 129). Taka metoda izračuna višine uporabnine pa bi bila v nasprotju tudi s stališčem sodne prakse, da se višina uporabnine določi v višini povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar, izvedenec pa mora izračunati višino najemnine glede na dejansko stanje nepremičnine, ne pa glede na hipotetično stanje po določenih vlaganjih in z odbitkom stroškov vlaganj.3

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se pri cenitvi nepremičnine oziroma najemnine ni upoštevala celotna parcela, saj je bilo pri cenitvi vzeto skoraj 100 m2 manj od dejanske velikosti parcele, na kateri leži sporna nepremičnina. Kot je v 33. točki izpodbijane sodbe obrazložilo sodišče, sta izvedenca pri izračunu vrednosti bruto najemnine dejansko upoštevala tudi sosednjo parcelo. Tako iz izvedenskega mnenja izvedenca B. kot iz izvedenskega mnenja izvedenca M. izhaja, da je pri vsakem pravnem poslu pri najemnih pogodbah upoštevana prilagoditev zaradi velikosti zemljišča obravnavane nepremičnine za +5%. Izvedenec B. je v dopolnitvi svojega mnenja na pripombe tožečih strank dodatno pojasnil, da je pri najemnih pogodbah upoštevana prilagoditev zaradi dodatne velikosti zemljišča, ki pripada k stavbi za dodatnih 5% (list. št. 127). V enakem odstotku je prilagoditev zaradi velikosti zemljišča v izvedenskem mnenju upošteval tudi izvedenec M. Ob tem pa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravdnim strankam dalo možnost, da predlagajo ustno dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca M., vendar pa tožeči stranki slednjega nista storili. Vsled navedenega se pokažejo pritožbene navedbe v tej smeri kot nedovoljene pritožbene novote in so kot take prepozne, saj tožnika ne pojasnita, zakaj tega nista mogla navesti prej (337. člen ZPP).

10. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da bi moral izvedenec pri izračunu višine uporabnine upoštevati stanje nepremičnine v času, ko je toženec onemogočil uporabo nepremičnine obema tožnikoma. Uporabnina predstavlja povprečno tržno najemnino za uporabljeno stvar v spornem obdobju,4 to pa je od meseca novembra 2014 do decembra 2018. Sodišče prve stopnje v sodbi pravilno ugotavlja, da je za presojo stanja nepremičnine ključno stanje nepremičnine v obdobju, za katerega se računa višina uporabnine. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da mora izvedenec izračunati višino najemnine glede na vrednost nepremičnine v stanju njene uporabe, ne pa glede na hipotetično stanje po določenih vlaganjih in z odbitkom stroškov vlaganj.5 Sodišče prve stopnje je višino uporabnine izračunalo iz sedanje vrednosti nepremičnine, upoštevaje tudi investicijsko in tekoče vzdrževanje nepremičnine. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moral nevzdrževanost nepremičnine trpeti izključno toženec, ki je tako stanje povzročil. Res je, da ocenjena potencialna višina najemnine ni tako visoka, kot bi lahko bila, če bi tožena stranka vanjo vlagala sredstva in jo ustrezno vzdrževala, vendar pa med solastniki dogovora o vlaganjih ni bilo.

11. Pritožbene očitke v zvezi s stanjem nepremičnine, komunalno opremljenostjo in vplivom lokacije nepremičnine na določitev končne višine uporabnine pritožbeno sodišče v celoti zavrača, pri tem pa se v celoti sklicuje na razloge prvostopenjske sodbe, saj tožnika v pritožbi zatrjujeta enake pomanjkljivosti izvedenskega mnenja, kot sta jih uveljavljala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pri obrazložitvi svoje odločitve (točka 32. in 34. izpodbijane sodbe) utemeljeno v celoti sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca B. in M., ki sta zaključke do katerih sta prišla v izvedenskem mnenju strokovno pojasnila, izvedenec B. pa je v dopolnitvi izvedenskega mnenja obširno odgovoril na pripombe tožnikov v tej smeri. Pritožbeno sodišče tako nima razloga da bi podvomilo o pravilnosti njunih zaključkov in se pridružuje razlogom sodbe sodišča prve stopnje.

12. Glede pritožbenih navedb, da je izvedenec M. nerazumljivo visoko ocenil stroške košnje trave kot stroške tekočega vzdrževanja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje teh stroškov ni upoštevalo pri odbitku iz naslova stroškov rednega upravljanja, posledično pa so pritožbene navedbe glede tega neutemeljene.

13. Tožnika pa utemeljeno opozarjata na materialnopravno nepravilen pristop sodišča prve stopnje, ko je v izpodbijani sodbi višino uporabnine določilo na način, da je od izračunane bruto najemnine odštelo 13,08% odbitek za stroške tekočega vzdrževanja. Pravilno je mnenje tožnikov, da radiatorji, ki jih je sodišče upoštevalo kot strošek tekočega vzdrževanja, niso investicija, ki bi jo bilo možno odbijati od izračunane uporabnine. Obligacijski zakonik v 198. členu določa da lahko, če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Toženčeva korist je v tem, da je brezplačno uporabljal (delno) tujo nepremičnino, po sodni praksi pa je nadomestilo za takšno korist (tako imenovana uporabnina) enako znesku povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar.6 Sodišče prve stopnje pa je pri določitvi višine uporabnine očitno spregledalo sodno prakso Vrhovnega sodišča, iz katere izhaja, da potrebni in koristni stroški z nepremičnino na vsebino dosežene koristi ne morejo vplivati. Glede na navedeno tudi stroški gospodarjenja (med njimi tudi strošek tekočega vzdrževanja), ki so obseženi v tržni najemnini, na presojo kaj je korist in s tem, kakšen je obseg konkretnega povračilnega zahtevka zaradi neupravičenega uporabljanja tuje stvari v svojo korist, ne morejo vplivati. Ker toženec ni upravičen do brezplačne uporabe stvari, ki je deloma last tožnikov, jima mora povrniti znesek, ki ustreza najemnini. Njegovi potrebni in koristni stroški z omenjeno nepremičnino pa so lahko le predmet samostojnega povračilnega zahtevka toženca.7 Sodišče prve stopnje je tako neutemeljeno od ocenjene vrednosti tržne najemnine odbilo strošek tekočega vzdrževanja, saj za to, upoštevaje sodno prakso Vrhovnega sodišča, ni nobene podlage.

14. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru višino uporabnine določilo ob upoštevanju bruto najemnine v višini 462,94 EUR na mesec, od katere je nato odštelo 2% odbitek za stroške upravljanja in 13,08% odbitek za stroške tekočega vzdrževanja. Sodišče prve stopnje je na tak način prišlo do hipotetične neto mesečne najemnine v znesku 393,13 EUR. Upoštevaje solastniški delež tožečih strank iz naslova uporabnine vsaki pripade 1/8 od 393,12 EUR, kar je 49,14 EUR na mesec, kar skupno za obe stranki znaša 98,28 EUR. Za 17 dni meseca decembra 2018 pa znaša najemnina 215,58 EUR (393,12 :31 x 17). Vsaki stranki glede na njen delež tako za 17 dni decembra 2018 pripada najemnina v višini 26,95 EUR, za obe skupaj torej 53,90 EUR (35. točka izpodbijane sodbe).

15. Upoštevaje stališče sodne prakse, da pri določanju višine zneska uporabnine ni nobene podlage za odbijanje stroškov z nepremičnino od zneska tržne najemnine (točka 11. predmetne sodbe) ter glede na dejstvo, da sta tožnika s pritožbo grajala odbijanje stroška tekočega vzdrževanja v višini 13,08% od zneska tržne najemnine, pritožbeno sodišče pri izračunu višine uporabnine od bruto najemnine v višini 462,94 EUR tega stroška ni odštevalo, ampak je odštelo zgolj 2% odbitek za stroške upravljanja, kateremu tožnika v pritožbi nista nasprotovala. Pritožbeno sodišče je na tak način prišlo do tržne najemnine v znesku 453,68 EUR. Upoštevaje solastniški delež tožečih strank iz naslova uporabnine vsaki pripade 1/8 od 453,68 EUR, kar je 56,71 EUR na mesec, kar skupno za obe stranki znaša 113,42 EUR. Za 17 dni meseca decembra 2018 pa znaša najemnina 248,79 EUR (453,68 :31 x 17). Vsaki stranki glede na njen delež tako za 17 dni decembra 2018 pripada najemnina v višini 31,10 EUR, za obe skupaj torej 62,20 EUR.

16. Glede na navedeno je moralo sodišče druge stopnje delno ugoditi pritožbi in spremeniti sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo tudi v delu, ki predstavlja razliko med bruto in neto najemnino, kot izhaja iz izreka, v preostalem delu pa je potrebno ob že zgoraj povedanem pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

17. Ker sta tožnika delno uspela s pritožbo, je bilo treba na novo odmeriti pravdne stroške, upoštevaje 154. člen ZPP in 165. člen ZPP. Uspeh tožnikov je 5.619,78 EUR od 9.513,29 EUR, kar je 59,07%. Tožena stranka pa je uspela v višini do 40,93 %. Pritožbeno sodišče je stroške pravdnega postopka odmerilo na podlagi stroškovnika tožečih strank (l. št. 224 in 231), stroškovnika tožene stranke (stroški priglašeni v posameznih vlogah tožene stranke in na l. št. 232) in skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT).

18. Pritožbeno sodišče je glede na vrednost spornega predmeta (4.032,00 EUR) ter ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR tožnikoma kot potrebne pravdne stroške priznalo nagrado za tožbo 300 točk (prva točka tar. št. 18 OT), nagrado za pritožbo 375 točk (prva točka tar. št. 21 OT), nagrado za zastopanje na prvem naroku dne 9. 3. 2017 300 točk (prva točka tar. št. 20 OT), nagrado za zastopanje na naroku dne 19. 11. 2019 150 točk (druga točka tar. št. 20 OT), nagrado za prvo pripravljalno vlogo 300 točk (prva točka tar. št. 19), nagrado za drugo pripravljalno vlogo 225 točk (druga točka tar. št. 19 OT), nagrado za tretjo in vse nadaljnje pripravljalne vloge 600 točk (4x150 točk, tretja točka tar. št. 19 OT). Sodišče je tožnikoma priznalo tudi stroške za plačilo sodne takse za tožbo po tarifni številki 1111 ZST-1 v znesku 240,00 EUR, stroške za plačilo sodne takse za pritožbo po tarifni številki 1121 ZST-1 v znesku 240,00 EUR (5. alineja 9. člena OT) ter izvedenske stroške v višini 1.480,20 EUR.

19. Glede priglašenega stroška konference s stranko v višini 100 točk (druga alineja prve točke tar. št. 39 OT), pritožbeno sodišče ocenjuje, da je konferenca s stranko v obravnavani zadevi storitev, ki je že zajeta v drugi priznani odvetniški storitvi (bodisi sestava tožbe, pritožbe oziroma ene od pripravljalnih vlog), zato ga ni priznalo. Pritožbeno sodišče prav tako ni priznalo višje priglašenih stroškov tožnikov, saj za njih ni podlage v OT.

20. Skupna višina potrebnih stroškov tožnikov za opravljene odvetniške storitve je tako 2.250 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR (1.350,00 EUR), izdatkov v smislu 9. člena OT (2 X 240,00 EUR in 1.480,20 EUR), zvišanja skupne vrednosti storitve za 10% (331,02 EUR; tretji odstavek 7. člena OT) in 22% DDV-ja (801,07 EUR) znaša skupaj 4.442,29 EUR.

21. Pritožbeno sodišče je tožencu kot potrebne pravdne stroške priznalo nagrado za odgovor na tožbo 300 točk (prva točka tar. št. 19 OT), nagrado za zastopanje na prvem naroku dne 9. 3. 2017 300 točk (prva točka tar. št. 20 OT), nagrado za prvo pripravljalno vlogo 150 točk (prva točka tar. št. 19 OT), nagrado za drugo pripravljalno vlogo 150 točk (druga točka tar. št. 19 OT), izdatke za potne stroške v višini 22,20 EUR (60km x 0,37 EUR; 9. člen OT) ter materialne stroške v višini 10,08 EUR; tretji odstavek 11. člena OT).

22. Tožencu ne pripada priglašena nagrada za sestavo pritožbe zoper vmesno sodbo Okrajnega sodišča na Vrhniki opr. št. P 63/2016 z dne 9. 3. 2017 v višini 375 točk ter stroški za plačilo sodne takse po tar. št. 1121 ZST-1 v višini 240,00 EUR. S pritožbo toženec ni uspel, zaradi česar navedenih storitev ter v pritožbenem postopku plačane sodne takse ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške.

23. Skupna višina potrebnih stroškov toženca za opravljene odvetniške storitve je tako 900 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR (540,00 EUR), izdatkov za potne stroške (22,20 EUR), materialnih stroškov (10,08 EUR; tretji odstavek 11. člena OT) in 22% DDV-ja (125,90 EUR) znaša skupaj 698,18 EUR.

24. Stroški tožnikov znašajo 4.442,29 EUR, njun uspeh pa je 59,07% kar znaša 2.624,06 EUR. Stroški toženca znašajo 698,18 EUR, njegov uspeh pa je 40,93%, kar znaša 285,77 EUR. Tako je po opravljenem pobotu toženec dolžan tožnikoma plačati 2.338,29 EUR. Tožena stranka je dolžna tožečima strankama plačati pravdne stroške v roku 15 dni, sicer bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

25. Pritožnikoma pripadajo tudi pritožbeni stroški upoštevaje navedeni znesek glavnice, s katerim sta uspela v tem pritožbenem postopku. Pritožnika sta uspela v znesku 750,16 EUR to je do 16,15% svoje pritožbe (pritožila sta se za 4.643,67 EUR, to je za del v katerem nista uspela). Tako je pritožbeno sodišče priznalo 16,15% stroškov pritožnikoma. Pri tem je celoten strošek pritožbe znašal 329,40 EUR (sestava pritožbe (priglašenih) 450 točk, 22% DDV), 16,15% pa znaša 53,20 EUR pritožbenih stroškov. Stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo pa pritožbeno sodišče ni priznalo, saj je ocenilo, da glede na obseg in vsebino pritožbenega preizkusa ta ni bil koristen pri odločanju o pritožbi (1. odstavek 155. člena ZPP). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 53,20 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo do plačila.

1 Sodba VSL II Cp 1595/2012 z dne 13. 3. 2013. 2 Sodba II Ips 687/2007 z dne 26. 8. 2010. 3 Sklep II DoR 54/2014 z dne 29. 5. 2014. 4 Sodba II Ips 687/2007 z dne 26. 8. 2010. 5 Sklep II DoR 54/2014 z dne 29. 5. 2014. 6 Sklep in sodba II Ips 852/2007 z dne 5. 11. 2009. 7 Npr. Sodba II Ips 866/93 z dne 19. 1. 1994; Sodba in sklep II Ips 85/97 z dne 21. 5. 1998; Sodba VSL II Cp 604/2018 z dne 22. 8. 2018.