Jedro

Sodišče se v obrazložitvi sodbe ni izrecno opredelilo do druge možnosti, ki jo je za nastanek poškodbe dopustil izvedenec, temveč je navedlo, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je oškodovanec zaradi udarca utrpel udarnino. S tem pa sodišče ni zagrešilo kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj iz siceršnjih razlogov sodbe jasno izhaja, da gre za oceno izvedenskega mnenja v povezavi z ostalimi dokazi in ne za povzemanje določene izjave izvedenca.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je z v uvodu navedeno sodbo E. R. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 34. členom KZ-1, ki ga je storil s tem, da je po tem, ko je bil očitno pod vplivom alkohola zaloten pri vožnji osebnega avtomobila in ga je policist opozoril, da bo zoper njega odrejeno pridržanje, če bo odklonil preizkus alkoholiziranosti, hotel zapustiti kraj prekrška, zaradi česar ga je policist prijel za roko, on pa je policista odrinil in ponovno poskušal kraj zapustiti, zaradi česar je policist uporabil prisilna sredstva in ga podrl na tla, ko pa mu je hotel natakniti lisice, ga je z namenom, da mu to prepreči in pobegne, z roko udaril v predel obraza, nato pa ga je policist s pomočjo občana obvladal in vklenil, ves čas pa je policistu tudi grozil, da ve kje je doma in da mu bo pognal kroglo v glavo, nato pa ga je še z vso silo brcnil v koleno in mu prizadejal udarnino kolena, nakar so na kraj prišle policijske patrulje in obdolženca odpeljale v pridržanje. Sodišče je obsojencu izreklo kazen eno leto zapora ter mu v izrečeno kazen vštelo čas odvzema prostosti, medtem ko ga je plačila stroškov kazenskega postopka oprostilo, oškodovanca pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenčeve zagovornice delno ugodilo in obsojencu izrečeno kazen znižalo na osem mesecev zapora, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčeva zagovornica. Uvodoma navaja, da je sodišče zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost odločbe, po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve določb kazenskega zakona. Po stališču zagovornice sklepi sodišča o obstoju odločilnih dejstev v sodbi niso obrazloženi na način, da bi jih bilo moč preizkusiti. Navaja, da ni potrjeno, da se je dogodek odvil tako, kot opisuje policist, saj je izpovedba policista v nasprotju z zagovorom obsojenca ter izpovedbo priče Ž., ki ni videla nobenega prerivanja ali udarcev. Navaja, da priči M. in B. pred trenutkom, ko je obsojenec ležal na tleh pri dogajanju nista bili prisotni, zato del krivdoreka, ki se nanaša na dogajanje med policistom in obsojencem, ko je slednji še stal, ni prav v ničemer potrjen. Zagovornica nadalje opozarja na razhajanja v izpovedbah priče B., ki je enkrat izpovedala, da je obsojenec policista udaril v koleno, drugič pa v meča. Opozarja tudi, da je izvedenec medicinske stroke dopustil možnost, da je do poškodbe kolena prišlo pri nerodnem sestopu, sodišče pa ni napravilo dokazne ocene o celotnem izvedenskem mnenju. Izvedenec je prav tako dopustil možnost, da je obsojenec zaradi bolečin, ki so bile posledica hudih telesnih poškodb, ki mu jih je zadal policist, opletal z okončinami in zadel policista, kar v celoti ovrže zaključek sodišča o obstoju direktnega naklepa. Glede na navedeno zagovornica ocenjuje, da sodba nima potrebnih razlogov, razlogi, ki jih sodba ima, pa so v nasprotju z dokazi v spisu. Poudarja še, da je sodišče pretekli spor med obsojencem in policistom, ki so ga potrdile zaslišane priče, pa tudi oškodovanec, nepravilno ocenilo kot nepomemben podatek. Zagovornica ne soglaša niti z izrečeno kaznijo osem mesecev zapora, saj meni, da je glede na okoliščine obravnavanega dogodka ter osebne okoliščine obsojenca prestroga. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca obtožbe oprosti, podrejeno pa predlaga izrek pogojne obsodbe oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu ali drugostopnemu sodišču v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, ki ga je podala na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. Navaja, da je sodišče ocenilo izpovedbe zaslišanih prič ter izvedeniško mnenje o poškodbah policista. Po oceni vrhovne državne tožilke iz vsebine zahteve izhaja, da se zagovornica ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pomeni nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovi zagovornici. Slednja je vztrajala pri navedbah in predlogu vložene zahteve.

B.

5. Po preučitvi izpodbijane pravnomočne sodbe in navedb zahteve, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedlo, katera dejstva šteje za dokazana oziroma nedokazana in iz katerih razlogov. Iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, da je sodišče glede prvega dela dogajanja (tj. preden je policist obsojenca podrl na tla) sledilo izpovedbi oškodovanca, policista P. Š., medtem ko se je glede drugega dela dogajanja oprlo tudi na izpovedbe očividcev M. in B. Sodišče je nadalje pojasnilo, da izpovedbi priče Ž., ki je dogajanje opisala drugače, kakor navedeni priči, ni sledilo, ker z oddaljenosti 200 metrov, s katere je dogodek opazovala, očitno ni mogla videti konflikta, poleg tega pa je izpovedala, da se je nato kar odpeljala preko drugih njiv, ker je nekaj spila in se je bala, da ne bi bila kaznovana. Iz obrazložitve prvostopne sodbe nadalje izhaja, da se je sodišče na podlagi izpovedb priče P. in S. sicer prepričalo, da sta se obsojenec in oškodovanec srečala že leta 2008, vendar je ocenilo, da to srečanje z obravnavanim dogodkom ni povezano.

6. V zvezi z izvedenskim mnenjem izvedenca medicinske stroke, ki se nanaša na nastanek oškodovančeve poškodbe kolena, zagovornica pravilno opozarja, da je izvedenec dopustil tako možnost, da je oškodovanec zaradi obsojenčevega udarca utrpel udarnino in odrgnino, kot tudi možnost, da je utrpel nateg kolena, kar bi lahko bila posledica nepravilne obremenitve kolena. Sodišče se v obrazložitvi sodbe ni izrecno opredelilo do druge možnosti, temveč je navedlo, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je oškodovanec zaradi udarca utrpel udarnino. S tem pa sodišče ni zagrešilo kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj iz siceršnjih razlogov sodbe jasno izhaja, da gre za oceno izvedenskega mnenja v povezavi z ostalimi dokazi in ne za povzemanje določene izjave izvedenca. Iz predhodnih razlogov sodbe je moč razbrati, da je sodišče o tem, da je obsojenec oškodovanca udaril v koleno, sklepalo predvsem na podlagi izpovedbe oškodovanca ter očividcev M. in B. Ker izvedenec medicinske stroke takšnega vzroka nastanka poškodbe ni izključil oziroma ga je ocenil kot bolj verjetnega (list. št. 136 spisa), je sodišče zaključilo, da obtožbene očitke potrjuje tudi izvedensko mnenje.

7. Sodba sodišča prve stopnje ima torej vse potrebne razloge, ki jih določa sedmi odstavek 364. člena ZKP. Navedbe zagovornice, s katerimi utemeljuje neverodostojnost oškodovanca in obremenilnih prič ter nakazuje, da izvedeni dokazi ne potrjujejo, da bi obsojenec ravnal z direktnim naklepom, pa se ne nanašajo na nobeno kršitev materialnega ali procesnega prava, temveč zagovornica z njimi uveljavlja nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Ker navedena kršitev ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP), se Vrhovno sodišče do teh očitkov ni vsebinsko opredelilo.

8. Vrhovno sodišče prav tako ni vsebinsko presojalo dela zahteve, v katerem zagovornica utemeljuje, da je bila obsojencu izrečena prestroga sankcija. Primernost kazenske sankcije namreč prav tako ni razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (prvi odstavek 420. člena ZKP).

9. Zagovornica je v uvodu zahteve navedla, da je zahteva vložena tudi zaradi kršitve kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar v nadaljevanju ni podala argumentov, ki bi utemeljevali obstoj katere izmed kršitev, ki so navedene v tem členu. Ker Vrhovno sodišče na kršitve ne pazi po uradni dolžnosti, pravilnosti izvedbe kazenskega postopka v tej smeri ni preizkušalo.

C.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, delno pa je zahteva vložena iz razlogov, ki jih s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Obsojenec je po podatkih, ki izhajajo iz prvostopenjske sodbe brez zaposlitve in premoženja, zagovornica pa je zahtevi priložila dokumentacijo, ki potrjuje, da se njegovo premoženjsko stanje ni spremenilo. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ocenjuje, da bi plačilo sodne takse za zavrnitev te zahteve lahko ogrozilo obsojenčevo vzdrževanje, zato je obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.