Jedro

Tožena stranka kot ladjar je imela v skladu s pomorskimi predpisi le z nalogom za izkrcanje in vkrcanje pravico tožnika izkrcati kot poveljnika in vkrcati kot prvega časnika in to nemudoma, brez omejitev učinkovanja takega naloga (npr. po poteku določenega časa, ali dokončne odločbe o imenovanju oziroma razrešitvi oziroma vkrcanju) in s tem v zvezi od tožnika tudi pravico zahtevati izročitev pomorske knjižice za vpis. Izkrcanje in vkrcanje dejansko nista instituta delovnega, temveč pomorskega prava, vendar je v konkretni zadevi potrebno upoštevati predvsem ustrezne določbe pomorskega prava. Ker se je ugotovilo, da je bil tožnik poveljnik vlačilca, tega pa imenuje in razrešuje ladjar brez posebnih postopkov le z nalogom, instituti delovnega prava v zvezi z imenovanjem in razrešitvijo poveljnika ladje (vlačilca) niti ne pridejo v poštev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev sklepa direktorja tožene stranke z dne 20.9.1995 in skupščine tožene stranke z dne 3.11.1995, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, za ugotovitev, da mu je delovno razmerje trajalo do 2.10.1996 in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, zlasti plače od 12.9.1995 do 2.10.1996 v višini 1.679.000,00 SIT. Sodišče je zavrnilo tudi podrejeni zahtevek tožnika na ugotovitev, da sklep o prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki še ni postal dokončen. Sklenilo je tudi, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodba brez razloga in pravne utemeljitve, saj ne navaja nobenega od delovnopravnih predpisov, na katerega je sodišče oprlo svojo odločbo. Sodišče prve stopnje naj bi tudi obšlo ugotovitve pritožbenega sodišča v sklepu z dne 12.3.1999. Takrat je pritožbeno sodišče opozorilo na dejstvo, da bi narok za vkrcanje tožnika lahko pomenil pisno odreditev del, ne pa odločbe o razporeditvi. Tudi v primeru, če bi šlo za sklep o razporeditvi, le-ta ni bil dokončen. Sodišče se ves čas ukvarja z iskrcanjem in vkrcanjem tožnika, čeprav to nista instituta delovnega, temveč pomorskega prava, ki nista identična z institutom delovnega prava in ne predstavljata razporeditve delavca. Sodišče bi moralo vsaj utemeljiti, na kakšni podlagi je delavec dolžan brez ugovora spoštovati vsakršno odločitev direktorja, čeprav se le-ta ne potrudi niti toliko, da bi to odločitev poskušal pravno argumentirati. Opozarja tudi na to, da direktorica na tožnikov dopis z dne 13.9.1995 sploh ni odreagirala. V nadaljevanju se sklicuje na 17. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se je v spornem obdobju v Republiki Sloveniji uporabljal kot republiški predpis) in s tem v zvezi možnost razporejanja delavcev na delovna mesta. Direktorica je tožniku prepovedala vstop na vlačilec in mu s tem onemogočila opravljanje njegovega dela, brez kakršnekoli odločbe o razporeditvi na drugo delovno mesto. Nalog za vkrcanje lahko predstavlja le pisna odreditev del, takšna odreditev pa se lahko delavcu naloži le v okviru delovnega mesta, na katerega je razporejen, ne more pa se mu odrejati del drugega delovnega mesta, saj je v takšnem primeru potrebna odločba o razporeditvi. Zgolj nalog za vkrcanje je torej ničen, saj ne sodi v okviru zadolžitve delovnega mesta, za katerega je tožnik sklenil delovno razmerje in na katerega je bil razporejen. V konkretni zadevi je bistveno, da je tožena stranka tožniku onemogočila nadaljnje opravljanje dela, na katerega je bil razporejen in mu onemogočila dostop do delovnega mesta, hkrati pa ga ni razporedila na drugo delovno mesto. To pomeni, da se je tožnik lahko javljal le v pisarni tožene stranke, kar je tudi storil, svoje pravice pa je zavaroval tudi z dopisom direktorici. Tožnik izraža tudi nestrinjanje s stališčem sodišča prve stopnje, da nevabljenje na sejo pritožbenega organa ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja z dne 20.9.1995 in 3.11.1995, ki temeljita na določbi 6. točke 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90 - 71/93), posledično pa je razveljavilo tudi zahtevek tožnika za priznanje delovnega razmerja do 2.10.1996 ter izplačila nadomestila plače v tem obdobju. Ugotovilo je, da je tožena stranka dne 11.9.1995 (konkretno direktorica tožene stranke) z nalogom za izkrcanje tožnika z istim dnem izkrcala kot poveljnika vlačilca in ga z istim dnem z nalogom za vkrcanje poskušala vkrcati kot prvega časnika krova. Brez tožnikove pomorske knjižice naloga za izkrcanje oziroma vkrcanje ni mogla izpeljati, tožnik pa pomorske knjižice toženi stranki tudi ni hotel izročiti. Zaradi tega mu je direktorica tožene stranke naročila, da se naslednjega dne zglasi v pisarni in toženi stranki izroči pomorsko knjižico, vendar pa tožnik naslednji dan in kasnejše dni ni izkazal, da se je pri toženi stranki sploh zglasil in je tako sam povzročil situacijo, da ni mogel več nadaljevati dela pri toženi stranki - glede na to pa so bile izpolnjene okoliščine za prenehanje delovnega razmerja iz 6. točke 1. odst. 100. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče se s takšnim razlogovanjem strinja glede na to, da je v konkretni zadevi potrebno upoštevati tudi pomorske predpise, konkretno Zakon o pomorski in notranji plovbi (Ur.l. SFRJ št. 22/77), ki v 2. odst. 128. člena določa, da poveljnika ladje imenuje in razrešuje ladjar. Zakon s tem v zvezi ne določa posebnega postopka, tudi iz dopisa RS, Ministrstva za promet in zveze, z dne 8.9.2000 (list.št. 105) pa izhaja, da se v praksi opravi predaja poveljstva ladje zaradi zamenjave poveljnika (izkrcanje prejšnjega in vkrcanje novega poveljnika) že na podlagi pisnega naloga ladjarja za izkrcanje oziroma vkrcanje. Tožena stranka je imela na tej podlagi pravico tožnika, za katerega se je ugotovilo, da je bil poveljnik vlačilca, z nalogom izkrcati kot poveljnika in z nalogom vkrcati kot prvega časnika, kar bi bilo potrebno formalno sprovesti tudi z vpisom v tožnikovo pomorsko knjižico. Vpis izkrcanja oziroma vkrcanja se opravi pri Upravi RS za pomorstvo (kot to izhaja iz navedenega dopisa). Takšen vpis pa je potreben glede na določbo 119. člena Zakona o pomorski in notranji plovbi, ki določa, da se sme kot član posadke vkrcati na pomorsko ladjo samo tisti, ki ima pomorsko knjižico ali dovoljenje za vkrcanje, sicer pa je pomorska knjižica osebna listina tistega, kateremu se izda. Tožena stranka kot ladjar je imela torej v skladu s pomorskimi predpisi le z nalogom za izkrcanje in vkrcanje pravico tožnika izkrcati kot poveljnika in vkrcati kot prvega časnika in to nemudoma, brez omejitev učinkovanja takega naloga (npr. po poteku določenega časa, ali dokončne odločbe o imenovanju oziroma razrešitvi oziroma vkrcanju) in s tem v zvezi od tožnika tudi pravico zahtevati izročitev pomorske knjižice za vpis. Na drugačen zaključek prav v ničemer ne vpliva dopis tožnika toženi stranki z dne 13.9.1995 (priloga A 3), saj tožena stranka tožniku ni bila dolžna posebej pojasnjevati postopkov v zvezi z izkrcanjem tožnika kot poveljnika vlačilca in posledično prepoved vstopa na vlačilec, temveč je bila tožnikova naloga, v skladu z napotilom direktorice tožene stranke, da v pisarno tožene stranke naslednje dni prinese pomorsko knjižico.

Glede na to pritožbeno sodišče pojasnjuje, da izkrcanje in vkrcanje dejansko nista instituta delovnega, temveč pomorskega prava, vendar je v konkretni zadevi potrebno upoštevati predvsem ustrezne določbe pomorskega prava, kar je sodišče prve stopnje storilo in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče tudi ne sprejema pritožbenih navedb o tem, da se izpodbijane sodbe sploh ne bi moglo preizkusiti, oziroma, da sodišče prve stopnje ni navedlo, katero materialno pravo je uporabilo. Prav zato, ker se je ugotovilo, da je bil tožnik poveljnik vlačilca, tega pa imenuje in razrešuje ladjar brez posebnih postopkov le z nalogom, instituti delovnega prava v zvezi z imenovanjem in razrešitvijo poveljnika ladje (vlačilca) niti ne pridejo v poštev. V zvezi s tem se lahko zastavlja le vprašanje, ali do dokončne nove odločbe o razporeditvi na drugo delovno mesto takšnemu delavcu pripada razlika plače, kar pa v konkretni zadevi ni relevantno, glede na to, da je tožniku prenehalo delovno razmerje že prvi dan neopravičene odsotnosti. Prav tako določba zakona o tem, da poveljnika ladje imenuje in razrešuje ladjar ne pomeni, da je po takšni razrešitvi oziroma izkrcanju z nalogom, takšen poveljnik prost vseh obveznosti, kar je bila v konkretnem primeru vsaj zglasitev na sedežu delodajalca zaradi vpisa v pomorsko knjižico. Glede na to tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi tožena stranka kršila določbe postopka s tem, ko je tožniku zaradi nepredložitve pomorske knjižice in njegovega dejanskega izkrcanja kot poveljnika ladje, prepovedala vstop na vlačilec. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je tožena stranka tožniku onemogočila nadaljnje opravljanje dela, saj mu je onemogočila le opravljanje dela poveljnika ladje. Tudi, če mu ni izdala odločbe o razporeditvi na delovno mesto prvega častnika, je bila tožnikova obveznost vsaj v tem, da se javi na sedežu tožene stranke in ji prinese pomorsko knjižico za vpis njegovega izkrcanja. Že dejstvo tega nejavljanja lahko štejemo za neopravičeno odsotnost. Pritožbeno sodišče tudi ne sprejema pritožbenih navedb v zvezi s tem, da nevabljenje tožnika na sejo drugostopenjskega organa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka, kar bi pomenilo, da odločba o prenehanju delovnega razmerja tožniku še ni postala dokončna. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da nevabljenje tožnika ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve o prenehanju delovnega razmerja. Tožnik je imel možnost izjave, s tem, ko je zoper prvostopenjski sklep o prenehanju delovnega razmerja ugovarjal, v tem ugovoru (oziroma pritožbi) pa tudi ni izrecno zahteval izvedbe dodatnih dokazov. Tudi sicer je stališče pritožbenega sodišča, da ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka nevabljenje delavca na sejo drugostopenjskega organa, ki ne ugotavlja dodatnega dejanskega stanja oziroma izvaja dodatnih dokazov.

Glede na navedeno in v skladu s 353. členom ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sklenilo je tudi, da tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.