Jedro

Ker je tožnik izvedel za motilno ravnanje pred 22. 2. 2015, je 30-dnevni rok za vložitev tožbe do 23. 3. 2015 že potekel. Odločitev sodišča, ki je tožbo zavrglo kot prepozno, je glede na navedeno pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje zavrglo tožnikovo tožbo na motenje posesti kot prepozno.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov. Povzema svoje trditve in pojasnjuje, da je meso po klanju živali najprej treba dati v slanico, kjer ostane najmanj štiri tedne, zatem sprati in osušiti ter prekaditi in posušiti. V tem času se meso ne pregleduje in kontrolira vsakodnevno. Zato je šele 22. 2. 2015 opazil, da je toženka vrata spornih prostorov zaklenila. Zmotna je ocena sodišča, da je takrat le izkoristil priložnost odklenjenih vrat in v klavnico prinesel meso. Sodišče se je ukvarjalo predvsem z vprašanjem, kdaj in kaj je tožnik v spornih nepremičninah počel, kako jih je uporabljal ter na to vezalo svojo dokazno oceno. Ni pa se opredelilo, kdaj je tožnik ugotovil, da so vrata sporne nepremičnine zaklenjena, torej kdaj je izvedel za motenje in storilca. Ker je tožnik glede na naravo dela in zgolj občasno potrebo po preverjanju v slanici puščenega mesa prihajal le občasno, vztraja, da je naletel na zaklenjena vrata šele 22. 2. 2015. Tudi če bi bilo res, da tožnik nepremičnin med 8. 1. 2015 in 22. 1. 2015 ne bi uporabljal, se posesti ni odpovedal in to ne vpliva na pravočasnost vložitve sodnega varstva. Tožba s 23. 3. 2015 je vložena pred iztekom 30-dnevnega roka, štetega od 22. 2. 2015, zato je pravočasna.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po določilu 32. člena SPZ je rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti vezan tudi na subjektivne okoliščine, saj prične teči od dneva, ko je posestnik izvedel za motenje in storilca. Sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ni sledilo tožniku, da mu je toženka šele 22. 2. 2015 ponovno preprečila dostop do dimne kamre in ga s tem motila v njegovi posesti gospodarskega prostora, ki ga je pred tem nemoteno uporabljal. Iz obširne, skrbne in skladne dokazne ocene izhaja, da je tožnik meso prašičev, ki so jih klali 8. 1. 2015, dal prekajevati A. A. prav zato, ker do domače dimne kamre ni imel več dostopa. Sodišče je v 33. točki sklepa povzelo, da je tožnik soposest spornih prostorov izgubil najkasneje 8. 1. 2015, ko so bili s strani toženke vhodi zaklenjeni in odvzet ključ traktorja, s čimer je bil seznanjen. Dodalo je še, da je toženka ob zaostreni komunikaciji med strankama že v decembru dala tožniku jasno vedeti, da naj s svojim delom zaključi, kar mu ni moglo ostati neznano. Sploh, ker je v decembru odklenila opisani prostor in jo je moral prositi, da ga odklene. Glede na izpoved toženke, da je tožnik večkrat v januarju še hodil po dvorišču, v sporni prostor pa ni mogel vstopiti, ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je za motilno ravnanje izvedel šele 22. 2. 2015. 5. Ker se je sodišče prve stopnje opredelilo do vprašanja, kdaj je tožnik izvedel za motilno ravnanje, to pa je bilo pred 22. 2. 2015, je 30-dnevni rok za vložitev tožbe do 23. 3. 2015 že potekel. Odločitev sodišča, ki je tožbo zavrglo kot prepozno, je glede na navedeno pravilna. Zato je pritožbeno sodišče ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

6. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.