Jedro

Tožeča stranka je imela dejansko šele v pritožbi zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje možnost uveljavljati dejstva in okoliščine o ravnanju, ki bi izpričevalo njeno lojalnost.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 849/95-13 z dne 24.1.2001, se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 popr. in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 11.5.1995, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Oddelka za notranje zadeve Občine M. z dne 13.6.1994. Z njo je bilo ugotovljeno, da R.S., roj. 24.8.1924 v M., ni državljanka Republike Slovenije in se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94), ni štela za jugoslovansko državljanko.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da samo dejstvo, da je tožnica v času uveljavitve 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45, Uradni list FLRJ, št. 54/46, 90/46, 107/47, 88/48 in 105/48) živela v tujini, med strankama ni sporno. Zakon kot pogoj postavlja le, da je oseba 4.12.1948 živela v tujini. Tožnica je namreč sama povedala, da so bili 8.2.1946 izseljeni.

Med strankama je sporna le okoliščina, ali je tožnico šteti za osebo nemške narodnosti ali ne. Tožena stranka se je v izpodbijani odločbi, glede ugotavljanja narodnosti tožnice, oprla na gradivo Muzeja narodne osvoboditve M., iz katerega je razvidno, da je bila tožnica kot študentka sprejeta v Štajersko domovinsko zvezo in da je bila imetnica zelene izkaznice (podatek je povzet iz matične knjige članov Štajerske domovinske zveze za okrožje M., krajevna skupnost M.), ki je pomenila pridobitev nemškega državljanstva na preklic. Po mnenju sodišča prve stopnje iz zgodovinskih virov namreč nedvomno izhaja, da so bile izkaznice podeljene osebam, ki so se prijavile v nemškonacionalne organizacije, kot so bile Kulturbund, Štajerska domovinska zveza (Steirisches Heimatbund) in podobne, kot pripadniki nemške narodnosti oziroma kot osebe, ki "se odkritosrčno priznavajo k Frerju in Reichu" in so se tako osebno opredelile za nemško narodnost. Kot mladoletna je tožnica sledila svojim staršem, za katere je, ko je bila zaslišana v postopku pred upravnim organom, izjavila, da sta bila nemške narodnosti, oba člana Kulturbunda (pravilno: le mati) in imetnika zelene oziroma rdeče izkaznice. Na dan 6.4.1941 je bila tožnica še mladoletna in je sledila očetu, tako glede domovinske pristojnosti kot glede državljanstva (paragraf 42 Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS). Ob dejstvu, da je bila tožnica tudi članica nemške nacionalne organizacije in imetnica njene izkaznice, je tožena stranka po mnenju sodišča prve stopnje pravilno ugotovila, da jo je šteti za osebo nemške narodnosti.

Po mnenju sodišča prve stopnje je neutemeljen tožbeni ugovor glede ugotavljanja nelojalnega ravnanja tožnice. Nelojalno ravnanje se v tem postopku ne ugotavlja (3. odstavek 63. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen). Iz upravnih spisov in iz s tožbo izpodbijane odločbe izhaja, da ne prvostopni in ne drugostopni upravni organ nista oprla svoje odločitve na obstoj ali neobstoj nelojalnega ravnanja.

Tožnica v obširni pritožbi v glavnem ponavlja svoje tožbene navedbe. Dodatno še navaja, da sodišče prve stopnje pri sojenju ni upoštevalo Zakona o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6.4.1941 in med sovražnikovo okupacijo. Nemška okupacijska uprava je predvidela pridobitev državljanstva na preklic le za Arijce nenemške narodnosti. Že iz tega izhaja domneva, da ona ni bila oseba nemške narodnosti. Potrebna je tudi individualna analiza in ocena o nelojalnem delovanju in tudi narodnosti, saj je bila takrat mladoletna in je nelojalno delovanje že po naravi stvari nemogoče. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo Zakona o državljanstvu FLRJ. Ustavna sodna praksa je sprejela stališče, da lahko stranka navaja dejstva in dokaze, s katerimi izkazuje lojalnost. Navajala je dejstva in dokaze, s katerimi je izkazovala svojo lojalnost, tako v upravnem postopku, kakor tudi v tožbi zoper izpodbijano odločbo. Ni pravilno ravnanje sodišča prve stopnje, ki je menilo, da je članstvo v Štajerski domovinski zvezi dokaz, ki je močnejši od vseh njemu nasprotnih dokazov. Temelj tega upravnega spora je v nepravilnem obravnavanju izpodbojne domneve iz 63. člena ZDen. Po ustavnosodni praksi se breme dokazovanja, drugače, kakor pri dokazovanju drugih dejstev v upravnem postopku, prevali od tistega, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva, na tistega, ki zatrjuje, da dejstvo ne obstaja - v tem primeru na stranko. Pri tem se stranka, ki izpodbija domnevo nelojalnosti, ne more opirati na odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju, ampak lahko izpodbije domnevo nelojalnosti le, če ponudi dokaze o ravnanju, ki izpričujejo lojalnost, ali pa mora dokazati obstoj drugih okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti. V strukturi dokaznega prava velja, da vsebina izpodbojne domneve velja za resnično dejansko stanaje le toliko časa, dokler prizadeta oseba ne dokaže, da je dejansko stanje na podlagi izvedenih dejstev in dokazov drugačno od tega, kar določa domneva. Za to pa je dovolj že eno samo dejstvo oziroma dovolj močan indic, ki kaže da je domneva netočna. Predlaga, naj pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in naj stroške postopka nosi Republika Slovenija.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Ustavno sodišče Republike Slovenije je s svojo odločbo, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97), ugotovilo, da določba 3. odstavka 63. člena ZDen v postopkih ugotavljanja državljanstva ni neskladna z ustavo. Po presoji ustavnega sodišča v tej odločbi vsebuje določba 2. odstavka 35. člena ZDrž zakonsko domnevo, ki je bila glede na takratna zgodovinska dejstva upravičena, vendar je ni dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotnega.

Čeprav tožnica v tožbi ni jasno navedla, na kakšni dejanski podlagi uveljavlja lojalnost, to možnost pa je imela (3. odstavek 14. člena ZUS), je vendarle res, da je imela dejansko šele v pritožbi zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje možnost uveljavljati dejstva in okoliščine o ravnanju, ki bi izpričevalo njeno lojalnost. Glede na prejšnjo razlago 2. odstavka 35. člena ZDrž te možnosti ni imela v upravnem postopku pred izdajo prvostopenjske odločbe z dne 13.6.1994, torej pred objavo navedene odločbe ustavnega sodišča. Glede na tako vsebino tožbe, ki ne vsebuje nobenih konkretnih dejstev in okoliščin o ravnanju, ki bi izpričevalo tožničino lojalnost, temveč le pavšalno navedbo, da dejansko stanje glede lojalnosti ni bilo dovolj razjasnjeno, sodišče o lojalnosti niti ni moglo presojati. Upravno sodišče, ki je bilo seznanjeno z navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS, bi moralo po presoji pritožbenega sodišča postopati v skladu z 44. členom ZUS ter tožnico pozvati, da v določenem roku navede dejstva in dokaze v zvezi s svojo lojalnostjo. Konkretna dejstva in okoliščine, ki bi jih tožnica v pripravljalnem postopku navedla, pa bi moralo sodišče prve stopnje presoditi na glavni obravnavi (2. odstavek 51. člena ZUS). Ker je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z navedenimi določbami ZUS, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, saj za odločanje na seji in za zavrnitev tožbe ni imelo podlage v dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku (2. odstavek 50. člena ZUS). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedene kršitve.

Obstoj ostalih dveh pogojev (nemška narodnost in življenje v tujini) je sodišče prve stopnje dovolj prepričljivo obrazložilo in pravilno zavrnilo tožbene ugovore v povezavi z njima. Ta dva pogoja izhajata iz podatkov in listin v upravnih spisih, to je iz dejstva, da je bila tožnica kot študentka sprejeta v Štajersko domovinsko zvezo in da je, ko je bila zaslišana v postopku pred upravnim organom, izjavila, da sta bila njena starša nemške narodnosti, kot tudi iz dejstva, ki ga je tožnica sama navedla, da so bili 8.2.1946 izseljeni. Pritožbeno sodišče se z navedenimi razlogi strinja. Zato zavrača tožničine pritožbene ugovore, da nikoli ni bila nemške narodnosti, kar naj bi dokazovala s podatki in listinami, ki jih je predložila v upravnem postopku.

Pritožbeno sodišče ni upoštevalo tožničinega predloga, naj stroške postopka nosi Republika Slovenija, saj v upravnem sporu, kadar sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 74. člena ZUS.