Jedro

Za uspešno izpodbijanje sodne poravnave mora tožeča stranka dokazati, da je sodno poravnavo sklenila v zmoti glede bistvene sestavine vsebine poravnave ali, da jo je nasprotna stranka naklepno prevarala.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške, mora pa toženi stranki povrniti v 15 dneh od prejema sklepa sodišča druge stopnje njene pritožbene stroške v znesku 1.344,96 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sklepom N 13/2012 z dne 18. 11. 2014 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se zavrne tožbeni zahtevek po katerem naj bi se sodna poravnava N 13/2012 z dne 23. 12. 2014 sklenjena med pravdnimi strankami, razveljavila. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih v tej zvezi. Sodišče prve stopnje ni sledilo razlogom tožeče stranke za razveljavitev sodne poravnave v katerih je navedla, da izpodbija sklenjeno sodno poravnavo, ker toženi stranki ne nameravata spoštovati veljavne zakupne pogodbe za zemljišče, kar je bila po navajanjih te stranke bistvena lastnost predmeta sodne poravnave in je zato za zakupno pogodbo izvedela šele dne 21. 3. 2014. Po oceni sodišča pa v navedenem primeru ne gre za zmoto o bistvenih lastnostih predmeta, ki bi se za bistveno štela sama po sebi. Stranki tega postopka, zakupa nista v sami sodni poravnavi opredelili kot odločilnega za sklenitev poravnave. Izvedeni dokazni postopek je potrdil, da je tako tožeča kot tožena stranka vedela za obstoj zakupne pogodbe v času sklepanja sodne poravnave in v kolikor bi bila ta okoliščina pri sklepanju sodne poravnave resnično odločilna, bi jo morale kot skrbne stranke opredeliti in doreči v sodni poravnavi. Ravno tako se po zaključku sodišča prve stopnje tožeča stranka neuspešno sklicuje na to, da sta jo toženi stranki prevarali oziroma da sta ravnali zvijačno. Tožeča stranka je o tem podala le pavšalne navedbe, katere ni konkretizirala in jih tudi ni z ničemer dokazala. Kot pravno podlago za odločitev je sodišče prve stopnje uporabilo določbe 46. člena in 49. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in določbe člena 392 in 393 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v tem postopku.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka. Po mnenju tožeče stranke je sodišče zaradi napačne dokazne ocene nepravilno ugotovilo dejansko stanje in s tem nepravilno uporabilo materialno pravo. Zmoten je zaključek sodišča, da zakup, s katerim je obremenjena sporna nepremičnina, ni bistvena sestavina sklenjene poravnave. Če temu ne bi bilo tako, ne bi stranke v poravnavo izrecno zapisale, da zakupna pogodba ni bila odpovedana. Tožnica se je zavedala svoje obveznosti do zakupojemalca V. in je zato v prvi vrsti predlagala delitev v naravi. Obstoj zakupa je bil edini razlog proti civilni delitvi. Tožnica je civilni delitvi nasprotovala tudi po izdelanem izvedeniškem mnenju in je iz tega razloga tudi vložila pritožbo. Tudi direktorica S. je zaslišana kot priča na glavni obravnavi potrdila, da je toženi stranki ob priliki razgovora na S. izrecno seznanila z obstojem zakupa, ko jima je povedala, da je zemljišče obremenjeno z zakupom in ga ne bosta mogla uporabljati in sta takšen nakup kljub temu sprejela. Toženima strankama je bilo dobro poznano tudi dejstvo o avtomatičnem podaljšanju zakupa iz razloga, ker zakupna pogodba v šestih mesecih pred njenim iztekom ni bila odpovedana. Toženca sta bila v zmoti, da zakup preneha s pravnomočnostjo sodbe oziroma listine o prenehanju lastništva Republike Slovenije. Prvo tožena stranka ima sklenjeno enako zakupno pogodbo št. ... za zemljišče parc. št. 1474, k. o. P. z R. S., za katero prav tako velja določilo glede avtomatičnega podaljšanja zakupne pogodbe, če le ta v roku šestih mesecev pred njenim iztekom ni odpovedana. Sodna poravnava je bila sklenjena dne 23. 12. 2013, to je samo osem dni pred eventualnim iztekom, v primeru, da bi bila odpoved podana v dogovorjenem roku, kar pa se ni zgodilo. Tako je bilo toženima strankama nedvomno jasno, da se zakup podaljša. Na podlagi teh navedb je po mnenju tožeče stranke nesporno izkazano, da zakup v tem primeru predstavlja bistveno lastnost predmeta v smislu 46. člena Zakona o obligacijah. Toženi stranki sta tožečo zavestno spravili v zmoto, da je pristala na razdružitev z odprodajo svojega solastnega deleža. Direktorici S. sta dne 14. 10. 2014 zagotovila, da zakup sprejemata in ga tako prevzemata na sebe in iz tega razloga jima je direktorica predlagala, da podata vlogo za odkup. Tožnica še navaja, da v kolikor obstoj zakupa ne bi bil bistven glede lastnosti nepremičnine, ga v poravnavo ne bi bilo potrebno vnašati. Tako pa je bil kot resnično odločilna okoliščina vnesen v poravnavo z izrecno navedbo, da zakup ni bil odpovedan, prav na zahtevo Republike Slovenije. Pritožnica je bila v lahki malomarnosti, ko je sklepala poravnavo. Po določilu prvega odstavka 49. člena OZ gre za prevaro, če ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe. V tem primeru lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe celo takrat, kadar zmota ni bistvena. Toženi stranki sta na odkup pristali kljub temu, da sta bili izrecno opozorjeni na obstoj zakupne pravice. Toženi stranki sta poslali dopis z dne 14. 3. 2014 samo zakupniku K. V. in takšne okoliščine samo potrjujejo njuno zvijačno ravnanje, ki je pripeljalo k sklenitvi poravnave. Sodišče je tudi napačno uporabilo Odvetniško tarifo, saj bi morali biti stroški odmerjeni v skladu z 2. točko tarifne številke 3101, ki nagrado zniža na količnik 0,8. Priglaša še pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe, saj meni, da ni utemeljena. V odgovoru na pritožbo navaja, da je nenavadno, da tožeča stranka skrbi za varstvo pravic tretje osebe, to je K. V. Nasprotni stranki sta v celoti izpolnili svojo obveznost iz sklenjene sodne poravnave. V sodni poravnavi so stranke samo ugotovile, da je bil solastni delež nepremičnine obremenjen z zakupom K. V., pri čemer je bilo ugotovljeno, da pogodba sicer ne bila odpovedana. Pogodba sicer ni bila odpovedana, se pa izteče z dnem 31. 12. 2013. Po mnenju toženih strank bi samo dejstvo, da toženi nista plačali kupnine bi bila tista okoliščina, ki bi lahko pomenila razveljavitev sodne poravnave. Toženca opozarjata, da zakup vsekakor ni bil bistvena sestavina sklenjene poravnave, niti ni bil kot takšen določen v sodni poravnavi. V sodni poravnavi je bila dejansko sklenjena prodajna pogodba, glede katere zakon ne določa kot bistveno sestavino tudi zakupa oziroma posebnega dogovora v zvezi z zakupom. Glede zakupa v sodni poravnavi, stranke niso določile nobenih posebnih obveznosti druga do druge ali pogojev, ampak so v zvezi z navedenim podali le ugotovitev. Prvostopno sodišče pri katerim sta stranki sklepali sodno poravnavo, pa tudi ni ugotovilo, da bi pri sklenitvi sodne poravnave, stranke kadarkoli omenjale, da je zakup bistvena sestavina poravnave. Navedbe predlagateljice o tem, da je šlo pri zakupu za bistveno sestavino sodne poravnave, zato niso utemeljene. Ne gre za situacijo, ko stranke v času sklenitve sploh ne bi vedele za obstoj zakupa. Sporno je bilo samo tolmačenje glede tega, kdaj po sklenitvi sodne poravnave zakup preneha. To pa ne more predstavljati bistvene lastnosti predmeta, še lasti ker gre pri tem za razmerje med novim lastnikom in zakupnikom. O sklepanju pogodbe je odločala komisija za promet s kmetijskimi zemljišči oziroma Svet Sklada KZG RS. Nasprotna udeleženca sta sodno poravnavo z dne 23. 12. 2013 z laičnega stališča razumela kot podlago za spremembo lastništva, v posledici katere bo prenehal tudi zakup, kot je to bilo določeno v petem odstavku 13. člena zakupne pogodbe. Ko je bila sprememba lastništva tudi formalno izvedena v zemljiški knjigi, sta nasprotna udeleženca menila, da je zakup prenehal. V predmetni zadevi zato ni šlo za nobeno prevaro. Nasprotna udeleženca sta ravnala korektno in brez zvijačnega namena, kot to napačno zatrjuje predlagateljica. V predmetnem postopku je torej bila določa 49. člena OZ povsem pravilno uporabljena. Prvostopno sodišče je dejansko stanje v tej zvezi pravilno ugotovilo in so pritožbene navedbe v tej zvezi napačne. S sodno poravnavo je bilo dogovorjeno, da postaneta lastnika nepremičnine nasprotna udeleženca, v zameno pa sta se zavezala poravnati visoko denarno odmeno in stroške. Podlaga za sklenitev sodne poravnave je bil zaključek sodnega postopka in odplačni prenos lastništva. Tožečo stranko je na naroku za sklenitev sodne poravnave zastopal pooblaščenec - strokovnjak in v kolikor bi želele stranke v sodno poravnavo na naroku dne 23. 12. 2013 vnesti tudi posebni pogoj glede podaljšanja zakupa, bi to morala skladno s povprečno skrbnostjo takrat predlagati. Sodišča pa bi se moralo odločiti ali bi sklenitev takšne pogojne poravnave sploh dovolilo. Sodna praksa pa je že zavzela stališče, da morebitno slabo pravno zastopanje velja le v razmerju do tožnice ter njenega pravnega zastopnika in ne do tretji oseb. Mnenja je tudi, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo Odvetniško tarifo. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbi prvega odstavka 392. člena ZPP lahko stranke sklenjeno sodno poravnavo izpodbijajo s tožbo za razveljavitev sodne poravnave. Tožba za razveljavitev sodne poravnave se lahko vloži zaradi tega, ker je sodna poravnava sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače. Kot je razumeti vsebino pritožbe tožeče stranke, le-ta zahteva razveljavitev sodne poravnave, ker je bila sklenjena v zmoti in tudi pod vplivom zvijače. Zmoto glede sklenitve sodne poravnave utemeljuje tožeča stranka z dejstvom, da ne bi podpisala sodne poravnave v kolikor bi vedela, da bosta toženi stranki po sklenitvi te sodne poravnave zakupniku odpovedali zakup. Iz same vsebine sodne poravnave pa ni mogoče razbrati, da je bil podaljšanje zakupa ena od bistvenih sestavin sklenjene sodne poravnave. Pravilno v tej zvezi toženca v odgovoru na pritožbo opozarjata, da je v zvezi z zakupom bila dodana v sodno poravnavo le seznanilna določba, da na predmetni nepremičnini, ki je bila predmet za razdružitev obstaja zakupna pogodba, nič pa ni določeno glede prenehanja oziroma podaljšanja tega zakupnega razmerja. Če bi tožeča stranka podaljšanje zakupne pogodbe želela šteti kot bistveni pogoj za sklenitev sodne poravnave, bi le-to morala doseči in dogovoriti v fazi do sklepanja in v sami fazi zapisa sodne poravnave. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje je namreč tožeča stranka kot zakupodajalec dobro vedela za obstoj in eventualno podaljšanje zakupne pogodbe, vendar glede na zapis sodne poravnave ne izhaja, da bi prepoved odpovedi zakupne pogodbe bila bistvena sestavina te sodne poravnave. V 6. točki sodne poravnave z dne 23. 12. 2013 je v tej zvezi dogovorjeno le-to, da je danes pridobljeni solastniški delež obremenjen z zakupom v korist K. V. in sicer po zakupni pogodbi št. ... z dne 31. 5. 2007 in da zakupna pogodba ni bila odpovedana, se pa izteče z dnem 31. 12. 2013. Takšno vsebino pogodbe je podpisala pooblaščenka predlagajoče stranke. Ker gre za razdelitev solastnega premoženja je tako tudi na solastnem deležu nasprotnih udeležencev obstajala zakupna pogodba in zato ni mogoče govoriti, da je bila predlagateljica v zmoti pri sklepanju sodne poravnave v kateri ni zapisan nadaljnji pogoj, da nasprotna udeleženca ne smeta odpovedati zakupne pogodbe. Po določbi prvega odstavka 46. člena OZ je zmota bistvena, če se nanaša na bistvene lastnosti predmeta, na osebo, s katero se sklepa pogodba, kadar se sklepajo glede na to osebo, ali na okoliščine, ki so običajne v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s takšno vsebino ne bi sklenila. Tudi po zaključku sodišča druge stopnje tožeča stranka ni uspela dokazati pritožbenih trditev, da je bila pri sklepanju sodne poravnave v zmoti glede bistvenih sestavin pogodbe, ker sama vsebina sodne poravnave ne vsebuje dostavka, da nasprotna udeleženca ne smeta glede na pridobljeni solastni delež odpovedati zakupne pogodbe, saj je v sodni poravnavi bilo zapisano, da se le-ta izteče z dnem 31. 12. 2013, sodna poravnava pa je bila sklenjena 23. 12. 2013. Zato je neutemeljeno sklicevanje tožeče stranke na zmoto pri sklepanju enega dela sodne poravnave v zvezi z delitvijo solastnine, ki naj bi bila posledica tožničine nevednosti o možnosti odpovedi zakupne pogodbe, saj je bila sama skleniteljica te zakupne pogodbe, nepoznavanje tega dela sklenitve sodne poravnave, to je obstoja zakupa in možnosti odpovedi le-tega pa bi pomenila le neupoštevno pravno zmoto, slabo pravno zastopanje pa se tiče samo razmerja tožnice in pravnega zastopnika.(1) Zato pritožbeno sklicevanje na malomarnost pooblaščenke ne more biti razlog, da bi sodišče druge stopnje sledilo pritožbenim navedbam tožeče stranke. Tožeča stranka tako ni mogla biti v zmoti o pravnih posledicah, ki bodo nastale neodvisno od volje stranke in sicer, da bosta nasprotna udeleženca zakupno pogodbo odpovedala, saj je takšna odpoved celo možna po sami sklenjeni zakupni pogodbi, zato takšna zmota ne upravičuje do izpodbijanja izjave volje in kot pravna zmota tudi ni opravičljiva.(2) Da bi stranka, ki je v zmoti lahko učinkovita uveljavljala upoštevnost zmote pri sklepanju pravnega posla - sodne poravnave, morata biti izpolnjena dva pogoja in sicer bistvenost zmote in njena opravičljivost.(3) Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno zaključilo, da odpoved zakupne pogodbe, ki ni bila zapisana v sodni poravnavi, ni bila bistvena sestavina in zato ne moremo govoriti, da je bila tožeča stranka v opravičljivi zmoti, saj je vedela za obstoj zakupne pogodbe in tudi možnost njene odpovedi, kot vse to izhaja iz zaključkov sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je zato v zvezi z uporabo določbe člena 46 OZ pravilno ugotovilo dejansko stanje in zato tudi ni moglo uporabiti te določbe.

6. Tožeča stranka se sklicuje tudi na obstoj prevare in pri tem zahteva uporabo člena 49 OZ. Z razliko od zmote po 46. členu OZ gre pri prevari za naklepno ravnanje. Da bi prevarana stranka uspela z zahtevkom za razveljavitev pogodbe, mora dokazati, da je nasprotna stranka ravnala z naklepom napeljati jo k sklenitvi pogodbe.(4).Prevaro je sicer mogoče storiti tudi z zamolčanjem dejstev, ki jih ima stranka dolžnost razkriti. Toženi stranki nista naklepno prevarali tožečo stranko, da je le-ta sklenila sodno poravnavo, saj iz točke 6 sklenjene sodne poravnave izhaja zgolj pojasnilni del o obstoju zakupne pogodbe, ne pa tudi prepoved odpovedi zakupne pogodbe in ker možnost odpovedi zakupne pogodbe po sami pogodbi obstaja, zato tožeča stranka ne more trditi, da toženi stranki nista razkrili te namere že pri sklepanju sodne poravnave. Sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni nikjer zaznalo zvijačnega namena toženih strank, kot to izhaja iz pravilne obrazložitve sodišča prve stopnje v točki 9 obrazložitve.

7. Sodišče prve stopnje je zato zahtevek tožeče stranke za razveljavitev sodne poravnave materialno pravno pravilno zavrnilo, zato pritožba tožeče stranke ni utemeljena in je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo (člen 46 in 49 OZ ter člen 392 in 393 ZPP). Niso se mu pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. V zvezi s pritožbo o pravdnih stroških pa so neutemeljene pritožbene navedbe glede uporabe količnika. Po opombi 3.3 Zakona o odvetniški tarifi za postopek za razveljavitev sodne poravnave se nagrada določi tako, kakor da gre za postopek, v katerem je bila sklenjena sodna poravnava in sicer po vrednosti predmeta, ki ga sodna obravnava obsega. Odločitev sodišča druge stopnje v tej zvezi temelji na določbi 2. točke prvega odstavka 365. člena v zvezi s členom 165 ZPP.

8. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP), mora pa toženi stranki povrniti pritožbene stroške za odgovor na pritožbo, ker gre za obrazložen in utemeljen odgovor na pritožbo, s katero tožeča stranka ni uspela, in ji zato pripadajo stroški za odgovor na pritožbo, kot jih je tožena stranka priglasila. Zato ji gre nagrada za postopek z rednim pravnim sredstvom po tar. št. 3210 v znesku 1.019,20 EUR, povečanim za zastopanje več strank tar. št. 1200, kar znaša 305,76 EUR ter še nagrada po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR, kar vse skupaj z DDV znaša 1.344,96 EUR in te stroške je dolžna tožeča stranka plačati toženi, na način kot je to odločeno v sodbi sodišča druge stopnje. Odločitev temelji na določbi člena 165 ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 32/2011 z dne 13. 6. 2013. Op. št. (2): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 1274/2008. Op. št. (3): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 117/2007 z dne 18. 6. 2009. Op. št. (4): Primerjaj sodbo VS RS III Ips 57/2013 z dne 19. 11. 2013.