Jedro

Tožena stranka je argumentirano obrazložila, zakaj lahko sledi odločitvi Okrožnega državnega tožilstva, s katero je zavrglo kazensko ovadbo tožnika zaradi storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe po členu 284/1 in 286/1 KZ-1. Tožnik v tožbi le pavšalno izraža nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo in ne navaja, zakaj meni, da ta ni pravilna. Prav tako so neobrazložene njegove trditve o kršitvi ustavnih pravic in svoboščin, zato preizkus v tej smeri ni mogoč.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje v postopku vložitve obtožnega predloga pred Okrajnim sodiščem v Kamniku, zoper A.A., zaradi kaznivega dejanja krive izpovedbe po členu 284/1 Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja oviranja pravosodnih in državnih organov po členu 286/1 KZ-1. V obrazložitvi je navedla, da je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani, Zunanji oddelek v Domžalah (v nadaljevanju ODT), s sklepom dne 22. 11. 2010 zavrglo kazensko ovadbo tožnika, ker je ugotovilo, da ni podan utemeljen sum, da bi osumljenec (A.A.) storil naznanjeni kaznivi dejanji. Tožena stranka je po vpogledu v sklep ODT ugotovila, da opisana ravnanja, ki jih tožnik očita osumljenemu, že po opisu ne predstavljajo očitanih kaznivih dejanj. Tožnik ne navaja, da bi osumljeni, v postopku pred sodiščem, kot priča krivo pričal, na to pričanje pa bi sodišče oprlo svojo sodbo. Zato tožnika tudi ODT v zvezi z morebitnimi lažmi s strani osumljenca napotuje na vložitev zasebne tožbe, zaradi kaznivih dejanj iz poglavja zoper čast in dobro ime. Nadalje tudi iz opisa ravnanja izhaja, da niso podani elementi kaznivega dejanja oviranja pravosodnih in državnih organov po členu 286/1 KZ-1, saj tožnik ne navaja, da bi osumljeni zoper uradne osebe sodišča uporabil fizično silo, grožnjo ali jih ustrahoval, ampak le, da je poskušal posredovati pri sodniku na sodišču v Kamniku. To tudi ne izhaja iz prilog tožnika na CD-ju. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da tožnik v postopku vložitve obtožnega predloga, s katerim bi nadaljeval kazenski pregon zoper A.A., zaradi kaznivih dejanj po členu 284/1 in 286/1 KZ-1 nima verjetnih izgledov za uspeh tako, da ga ni razumno začeti oziroma nadaljevati, saj opisana ravnanja osumljenega, nimajo zakonskih znakov očitanih kaznivih dejanj. V primeru vložitve zasebne tožbe pa ima tožnik možnost ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč. Zaradi navedenega po mnenju tožene stranke ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi s prvim odstavkom, v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP).

Tožnik se z odločitvijo tožene stranke o zavrnitvi njegove prošnje ne strinja. Meni, da je do brezplačne pravne pomoči upravičen, ker je prava neuk in je prejemnik socialne pomoči. Pravno pomoč potrebuje, da bi lahko navedel vsa dejstva, ki utemeljujejo verjetnost uspeha v pritožbi in tako dokazal sodišču, da navedbe tožene stranke niso pravilne. Meni, da brez ustrezne pravne pomoči ni moč podati pravno pravilnega obtožnega predloga. Tožilstvo mu je dalo rok 8 dni, da sam vloži obtožne predloge, zato je z ravnanjem tožene stranke kršena Ustava RS in EKČP. Tožena stranka ne more brez tehtnih dokazov sklepati, da bo kazenski pregon zoper „obtoženo osebo“ nerazumen in da nima tožnik izgledov za uspeh. Ker je prejemnik socialne pomoči prosi za oprostitev plačila sodnih taks. Smiselno predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi izpodbijane odločbe, s katerimi tožena stranka utemeljuje, zakaj v zadevi ni izpolnjen pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz prvega odstavka 24. člena ZBPP, po katerem je treba pri presoji o dodelitvi brezplačne pravne pomoči kot pogoje upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, med drugim tudi to, ali zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Tožena stranka je argumentirano obrazložila, zakaj lahko sledi odločitvi Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, s katero je zavrglo kazensko ovadbo tožnika zoper A.A., zaradi storitve kaznivega dejanja, krive izpovedbe po členu 284/1 in 286/1 KZ-1. Tožnik v tožbi le pavšalno izraža nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo in ne navaja, zakaj meni, da ta ni pravilna. Prav tako so neobrazložene njegove trditve o kršitvi ustavnih pravic in svoboščin, zato preizkus v tej smeri ni mogoč. Sodišče nima pomislekov v pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, zato se v celoti sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Sodišče tudi ugotavlja, da je tožnik predlagal, naj mu sodišče v zvezi z obravnavano tožbo dodeli brezplačno pravno pomoč. Za obravnavanje te njegove prošnje je pristojen organ za brezplačno pravno pomoč pri Upravnem sodišču Republike Slovenije, zato o prošnji ne more odločati.

Neutemeljen je tudi predlog, naj sodišče odloči o taksni oprostitvi v zadevi. Na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) se taksa v postopkih odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči namreč ne plačuje.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.