Jedro

V primerih, ko upnik predlaga izdajo začasne odredbe, s katero želi začasno urediti sporno pravno razmerje (terjatev) morajo biti podane tri materialnopravne predpostavke in sicer: obstoj ali verjeten nastanek terjatve (prvi odst. 272. člena ZIZ); ena izmed alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ; ter t.i. reverzibilnost. Glede slednje je pravna podlaga precedenčni učinek odločbe Ustavnega sodišča, sicer razlaga določbe 267. člena ZIP v skladu s 22. členom ter prvim odst. 23. člena Ustave, vendar je, glede te predpostavke, zaradi bistveno enakega položaja, potrebno tako razlagati tudi določbo 272. člena ZIZ.

Če sodišče prve stopnje zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, dolžniku pa bodisi že sodišče prve ali druge stopnje v pritožbenem postopku, zagotovi pravico do izjave (vroči listine in mu omogoči, da nanje odgovori), lahko sodišče druge stopnje spremeni odločitev sodišča prve stopnje in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe.

V postopkih za izdajo začasnih odredb mora sodišče druge stopnje v sklepu, s katerim meritorno odloči o predlogu, odločiti tudi o stroških postopka zavarovanja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „1.Tožencu se nalaga, da v roku 24 ur umakne parkirano osebno vozila iz nepremičnine ID znak ... 882/7. 2. Tožencu se prepoveduje, za čas veljavnosti te začasne odredbe, poseganje v parcelo ID znak ... 882/7 s ponovnim parkiranjem osebnega ali kateregakoli drugega vozila ter ležanjem na njej.

3. V primeru, če toženec ne bo prostovoljno izpolnil obveznosti odstranitve parkiranega vozila, lahko to stori upnik sam ali pa na stroške toženca zaupa izvršitev tretji osebi.

4. V primeru, če toženec ne bo opustil ravnanj, opredeljenih v tč. 2. izreka tega sklepa, se mu izreče denarna kazen v znesku 500,00 €.

5. Ta začasna odredba velja do pravnomočnosti sodbe, izdane v pravdnem postopku opr. št. P 90/2020.“

II. V presežku se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Stranke krijejo same svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo predlog tožnikov1 za izdajo začasne odredbe, ki se glasi, da se tožencu nalaga, da v roku 24 ur umakne tam parkirano osebno vozilo ter preneha z ravnanji, kot so ležanje na parceli št. 882/7 (ID znak ...882/7), ter omogoči neoviran in nemoten dostop z vsemi motornimi vozili do garaže in stanovanjske hiše na parc. št. 882/6 (ID znak ...882/6), da omogoči neovirano in nemoteno parkiranje na parc. št. 882/7, da omogoči urejanje parcele 882/7 za potrebe stanovanjske hiše na naslovu L. xxx/a, ter da omogoči uporabo gradbene mehanizacije za namene urejanja okolice svoje stanovanjske hiše na naslovu L., Š. p. z izvajanji gradbenih del preko parcele št. 882/7 (tč. I.1. izreka). Tožencu je prepovedalo, za čas veljavnosti te začasne odredbe, na kakršen koli način posegati v nemoten dostop tožnikov z vsemi motornimi vozili do njune garaže in stanovanjske hiše na parc. št. 882/6, v nemoteno parkiranje na parc. št. 882/7, nemoteno urejanje parcele 882/7 za potrebe stanovanjske hiše na naslovu L. ter nemoteno uporabo gradbene mehanizacije za namene urejanja okolice svoje stanovanjske hiše na naslovu L., Š. p. z izvajanji gradbenih del preko parc. št. 882/7 (tč. I.2 izreka). V primeru kršitev dolžnosti iz točke 1 te začasne odredbe sta tožnika upravičena, da sama na stroške toženca, ob sodelovanju za varnostno dejavnost usposobljenih oseb in po potrebi ob navzočnosti delavcev policije, odstranita ovire na parc. št. 882/7 (tč. I.3. izreka). V primeru kršitve te začasne odredbe je dolžan toženec plačati kazen v višini 5.000,00 EUR in začasna odredba velja še 30 dni po izvršljivosti pravnomočne sodne odločbe v tem pravdnem postopku (tč. I.4. in I.5. izreka). Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo (tč. II. izreka).

2. Zoper takšno odločitev sta pravočasno pritožbo, po pooblaščencu, vložila tožnika zaradi zmotne oziroma napačne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava, ker je prekršilo postopkovne določbe, ko ni upoštevalo predlaganih dokazov s strani tožnikov pri oceni oziroma presoji začasne odredbe. Tožnika navajata, da je sodišče pravilno ugotovilo obstoj osnovne predpostavke torej obstoj vtoževane terjatve. Tožnika pa sta se poleg izkazane verjetnosti motilnega dejanja v predlogu za začasno odredbo sklicevala na trditveno podlago same tožbe zaradi motenja posesti, katere pa očitno sodišče prve stopnje ni upoštevalo, niti ni presojalo predloženih dokazov, fotografij in ZK izpiskov ter podatkov iz uradnih evidenc. S tem pa sta nedvomno izkazali oviro in sicer osebno vozilo toženca na dvorišču z urejenim dovozom k stanovanjski hiši tožnikov. Hkrati sta opisali posledice te ovire, zaradi česar je onemogočen dostop z avtomobilom, možno je dostopati le peš. V posledici tega ravnanja tožnika nimata dostopa do hiše z motornimi vozili, onemogočena jima je normalna raba dvorišča ter s tem tudi njune stanovanjske hiše, ne moreta dostavljati hrane in ostalih potrebščin, saj je onemogočeno parkiranje na dvorišču, niti ne moreta urejati odvodnjavanja ter popravljati kanalizacije. Za dokaz teh trditev sta tožbi in začasni odredbi predložila fotografije situacije, iz katerih izhaja utemeljenost njunih trditev. Iz tega opisa škode izhaja, da obstaja verjetnost nastanka zanju težko nadomestljive škode, saj je uporaba stanovanjske hiše na način, da lahko do nje dostopata samo peš, zanju dejansko onemogočena. Tožnika sta pojasnila tudi nadaljnji predpostavki, da tožencu ne nastaja oziroma mu ne more nastajati nobena škoda, saj tega dvorišča nikoli ni posedoval ali uporabljal ter za to škodo tudi ne more utrpeti. S tem, je hkrati izkazano, da toženec z izdajo začasne odredbe ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki jih brez izdaje trpita tožnika. Toženec je namreč oviro postavil na del nepremičnine, ki jo ni imel v posesti oziroma na del nepremičnine. kjer je dovoljeval uporabo tožnikoma in jima je celo izdal ZK dovolilo, da se vpišeta kot lastnika tako, da lahko sodišče ob izdaji regulacijske začasne odredbe presodi, da začasna odredba ne bo nedopustno posegla v pravni položaj toženca, saj se zanj stanje ne bo spremenilo na noben način. Toženec ne bo utrpel neugodnih posledic, saj je razvidno, da je na 33 let trajajoči posesti V. P. in nato od leta 2005 tudi C. S. nalašč postavljal oviro zgolj, da bi jima nagajal, med tem ko sam tam nima prav nobenega interesa, ki bi ga na podlagi pretekle dejanske rabe lahko izkazal pred sodiščem. Tožnika poudarjata, da je že iz trditev tožbe razvidno, da so podane okoliščine, ki utemeljujejo izdajo regulacijske začasne odredbe. Tožnika poudarjata, da se sodišče neutemeljeno sklicuje v točkah od 11 do 14 obrazložitve sklepa, da jima naj ne bi uspelo izkazati do stopnje verjetnosti na strani toženca le neznatno škodo oziroma celo nobene škode, saj sta tožnika zaradi ekonomičnosti in v izogib ponavljanju navedla, da se sklicujeta na trditve in dokaze podane v tožbenih trditvah. Predlagana začasna odredba je del tožbe, sodišče pa se je očitno omejilo zgolj na trditve podane v razdelku predloga, ne da bi upoštevalo trditve iz tožbene podlage. V kolikor bi sodišče menilo, da je predlagana začasna odredba nesklepčna, kot to izhaja iz vsebine obrazložitve sklepa, pa tožnika menita, da bi sodišče moralo v okviru materialno procesnega vodstva tožnika pozvati, da naj te navedbe in dokaze dopolnita. Tožnika zato predlagata sodišču druge stopnje, da sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno presojo oziroma sklep spremeni in samo odloči o začasni odredbi in priglašata stroške pritožbenega postopka.

3. Toženec v obširnem odgovoru na pritožbo poudarja, da tožnika ves čas vesta, da za obstoj posesti na predmetni nepremičnini nimata nobene pravne podlage, da skušata na ta način „povoziti“ odločbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu opr. št. P 114/2012, s katero je sodišče v celoti zavrnilo zahtevek prvo tožnika, da bi se ugotovila njegova lastninska pravica na zemljišču s parc. št. 882/7. Toženec poudarja, da je tožnikoma dovolil uporabo sporne parcele le za potrebe voženj in hoje, za njun dostop do parcele št. 882/6, kjer ima prvotožnik svojo stanovanjsko hišo z garažo in ki jo uporablja tudi drugotožnica. To je tudi vsa pravica, ki jo je toženec dovolil tožnikoma. Toženec poudarja, da je bil prisilen vložiti zoper tožnika tožbo na prenehanje vznemirjanja lastninske pravice na zemljišču, ki se obravnava pred Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu pod opr. št. P 86/2020. Poudarja, da je na svoje zemljišče 882/7 parkiral kombi in se tudi ulegel pred delovni stroj, izključno zaradi uporabe samopomoči glede na ravnanja tožnikov, ki sta posegala v parc. št. 882/7, ko sta položila na njej jašek in ko sta jo celo želela asfaltirati. Parkirano vozilo toženca pa tudi tožnika ne moti, saj ga lahko obvozita in dostopata na svoje zemljišče z vozili in peš nemoteno, kot je razvidno iz vloženih fotografij odgovora na tožbo. Prostora za dostop z avtomobili in peš do parcele 882/6 je več kot dovolj. Toženec predlaga, da se pritožba zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu z 239. in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ, v zvezi z tretjim odst. 1. člena Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1, je sodišče druge stopnje s smiselno uporabo 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, uradni preizkus pa opravilo s prilagojeno uporabo tega določila naravi postopka zavarovanja. V skladu s četrtim odst. 6. člena ZIZ (35. člen novele ZIZ-H) je v zadevi odločal senat. O predpostavkah ureditvenih (regulacijskih) začasnih uredb

6. Sodišče prve stopnje je, v okoliščinah konkretnega primera, kot materialnopravno pravo izbralo pravni institut ureditvene (regulacijske) začasne odredbe2 (tč. 4. obrazložitve). Citiralo je 272. člen ZIZ (v njem zapisane določbe, ker gre v konkretnem primeru za nedenarno terjatev) (tč. 3. obrazložitve) ter odločbo US Up-275/97 (tč. 4. obrazložitve). Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja razlaga, da morajo biti podane predpostavke verjetnega (ali bodočega) obstoja terjatve; nadalje (vsaj) ena izmed predpostavk iz drugega ali tretjega odstavka 272. člena ZIZ3 ter predpostavke iz citirane odločbe US, t.i. reverzibilnost. V zvezi z izkazanostjo vsaj ene izmed (alternativno določenih) predpostavk iz drugega ali tretjega odstavka 272. člen ZIZ, je zaključilo, da je potrebno predlog zavrniti, bodisi zaradi nekonkretiziranega, preskopega ali opustitve zatrjevanja odločilnih dejstev, deloma pa tudi zato, ker niso bile izkazane s stopnjo verjetnosti.

7. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da v sodni praksi, v zvezi z UZO, obstajajo različne razlage glede vprašanja uporabe predpostavk iz citiranega drugega in tretjega odstavka 272. člena ZIZ4. To tezo lahko podkrepi že z navajanjem lastnih (novejših) objavljenih (v podatkovni zbirki sodnih odločb) odločb5. 8. Institut UZO je sad razlage Ustavnega sodišča6, ki je v citirani odločbi povedalo, kako je potrebno razlagati takrat veljavno določbo drugega odst. 267. člena ZIP, da bo skladna s pravicama iz 22. ter prvega odst. 23. člena Ustave. Dan po objavi te odločbe (16.7.1998) je bil objavljen ZIZ (17.7.1998, pričel veljati 15.10.1998), ki pa je predpostavke za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, spremenil. Tudi to novo zakonsko ureditev moramo sodišča razlagati v skladu z določbami Ustave, pri tem pa upoštevati nosilne razloge (ratio decidendi) iz odločbe US7, v kolikor se stara in nova zakonska ureditev prekrivata8. 9. V obravnavani zadevi se dajatveni del tožbenega zahtevka (tč. 2. izreka) v celoti prekriva z dajatvenim predlogom iz začasne odredbe (tč. 1. in 2. izreka), zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da gre za pravni institut UZO. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podana predpostavka verjetnosti terjatve (tč. 6. obrazložitve), tudi toženec v odgovoru na pritožbo izrecno navaja, da je dovolil uporabo sporne parcele 886/7 za potrebe voženj in hoje za njun dostop do parcele 882/6. Njegove nadaljnje trditve, da to zemljišče uporablja tudi sam in:“...je nujna za njegov dostop do zemljišča 882/5“, je v nasprotju z izvedenimi dokazi sodišča prve stopnje. Tako iz predloženih fotografij ter predvsem posadne listine (glej op. 9 v sklepu sodišča prve stopnje) jasno izhaja, da gre za zemljišče, ki je v naravi dovozna pot k par. št. 882/6 in je toženec ni imel v posesti, bil pa je pripravljen prenesti tudi še preostanek lastninskih upravičenj, to je razpolagalno upravičenje, ki ga še ima, kot zemljiško knjižni lastnik. Vse zapisano zato zadošča za sklep, da je s stopnjo verjetnosti izkazan obstoj terjatve, v okoliščinah konkretnega primera neposredne posesti zemljišča 886/7 obeh tožnikov, katere varstvo zahteva tudi z motenjsko tožbo. Predpostavka iz prvega odst. 272. člen ZIZ je zato podana.

10. Sodišče druge stopnje ne pritrjuje navedbam tožnikov v pritožbi v delu, v katerem grajata razloge sodišča prve stopnje o tem, da ni podana predpostavka „neznatne škode“ (prva alineja 2/272. člena ZIZ – tč. 11. obrazložitve). Vendar ne zaradi razlogov, ki jih navaja sodišče prve stopnje, temveč zato, ker ta predpostavka ne more biti predpostavka za izdajo UZO. Bistveni razlikovalni znak med UZO in zavarovalno začasno odredbo je namreč v njunem namenu – cilj zavarovalnih je zavarovati možnost kasnejše izvršbe, ureditvenih pa začasno urediti sporno pravno razmerje („terjatev“). Zato predpostavka „ nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena“, ki se ukvarja z okoliščinami ugotavljanja nevarnosti, ki bi vplivala na možnost izvršbe („onemogočena ali precej otežena“), ne more biti predpostavka za začasno ureditev spornega razmerja. Zapisano velja tudi za alternativno določeno predpostavko, ki jo določa tretji odst. 272. člena ZIZ in napotuje na uporabo tretjega in četrtega odst. 270. člena ZIZ, ki olajšuje izkazovanje objektivne nevarnosti, saj cilj (vpliv) ostaja enak – vplivanje na možnost izvršbe.

11. Napovedni stavek drugega odstavka 272. člen ZIZ ne pušča nobenega razlagalnega dvoma o tem, koliko predpostavk mora biti izpolnjenih. Odločitev zakonodajalca je, da mora biti podana „ena izmed“, zato gre za alternativno naštevanje, sodišča pa lahko razlagajo pravne določbe le znotraj možnih jezikovnih razlag. Če je takšna jasna in le enopomenska možna razlaga v nasprotju z Ustavo, pa morajo sodišča prekiniti postopek in zahtevati oceno ustavnosti takšne določbe (156. člen Ustave). Kot je bilo že pojasnjeno, je Ustavno sodišče v citirani odločbi pojasnilo, kakšna je ustavnoskladna razlaga drugega odstavka 267. člena ZIP, sodišča pa so vezana na tiste razloge, ki so nosilni element odločbe; vezana so torej na „osrednje pomensko jedro“ ali „njeno najostrejšo prvino“9. 12. Iz odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da ni imelo pomislekov glede v zakonu določene predpostavke:“da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek nenadomestljive škode“. V odločbi se navaja le ena izmed alternativnih (in enakovrednih) predpostavk in sicer zato, ker se je pritožnica v ustavni pritožbi sklicevala le na „nenadomestljivo škodo“. Zato je Ustavno sodišče moralo zgolj to zakonsko določeno predpostavko upoštevati pri razlagi in pri tem ugotovilo, da ni v nasprotju z Ustavo. Če bi namreč Ustavno sodišče ob obravnavi ustavne pritožbe ocenilo, da je določba drugega odstavka 267. člena ZIP, v nasprotju z Ustavo oz. da je odločitev o ustavni pritožbi odvisna od odločitve o ustavnosti te določbe, bi moralo po uradni dolžnosti odločati tudi o njegovi ustavnosti (drugi odst. 161. člena Ustave in drugi odst. 59. člena ZUstS), vendar tega ni storilo. Ureditev tega zakonskega pogoja ni (bila) v nasprotju z Ustavo, zato je logično, da ne more biti del nosilnih razlogov (ratio decidendi) ustavne odločbe.

13. Razlaga predpostavke „nenadomestljiva škoda“ (v okoliščinah konkretnega primera) ni bila niti nosilni razlog odločbe višjega sodišča. Sklep sodišča prve stopnje je spremenilo zaradi razlage :“...da se vsebina začasne odredbe v nobenem primeru (razen če gre za začasne odredbe po posebnih predpisih) ne sme pokrivati z vsebino zahtevka“, ta pa je postala osrednja tema presoje Ustavnega sodišča10. Nosilni razlog odločbe Ustavnega sodišča je v razlagi, da se v nekaterih primerih, na podlagi 267. člena ZIP, izdajo tudi t.i „ureditvene (regulacijske) začasne odredbe“ (tč. 6. obrazložitve), vendar pod dodatno predpostavko:“....le pod pogojem, če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, kasneje ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje....Le takšna razlaga navedene določbe 267. člena ZIP vzpostavlja ustrezno ravnovesje, ki upošteva tako pravice in interese tožnika kot tudi toženca v postopku.“. Ustavno sodišče je torej ocenilo, da je treba v nekaterih primerih zaradi učinkovite uveljavitve pravice do sodnega varstva tožnika (prvi odst. 23. člena Ustave) dopustiti UZO, vendar pod pogojem, da ostane spoštovana pravica toženca iz 22. člena Ustave, t.i. reverzibilnost. 14. Zakonodajalec je 272. člen ZIZ, v primerjavi z 267. členom ZIP, pomembno spremenil. Ob razširitvi možnosti izdaje začasnih odredb tudi na bodoče terjatve (prvi odstavek), je znižal intenziteto pri predpostavki škode (sedaj „težko nadomestljive škode“; druga alineja drugega odstavka) ter uvedel novo predpostavko (tretja alineja drugega odstavka; citirana v op. 2). Kot splošno izhodišče razlage je torej treba upoštevati, da je s temi spremembami zakonodajalec omilil in razširil pogoje (predpostavke) za izdajo začasnih odredb11. 15. Pojasnjeno je že, da prejšnja zakonska ureditev, torej v takratnem drugem odst. 267. člena ZIP določeni predpostavki „sile“ ali „nenadomestljive škode“ ni bila v nasprotju z določbami 22. in prvega odst. 23. člena Ustave, zato sodišče druge stopnje meni, da tudi sedaj omiljena predpostavka „težko nadomestljive škode“ ni v nasprotju s citiranima določbama. Zgolj znižana intenziteta posledic, ki jih naj prepreči izdana UZO, ne poslabšuje položaja dolžnika tako, da bi bilo poseženo v ustavnopravno jedro upravičenj predvsem iz 22. člena Ustave.

16. Zakonodajalec pa se je odločil, da razširi možnost izdaje začasnih odredb in zato določil nov abstraktni dejanski stan (predpostavko) in določil tudi medsebojna notranja razmerja med njimi, torej tremi alinejami drugega odst. 272. člena ZIZ. Dodana predpostavka iz tretje alineje je nova, prej veljavni ZIP takšne določbe ni vseboval. Sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov v zvezi z morebitno ustavnostjo takšne zakonske določbe. Iz besedila je mogoče jasno razumeti, da je zakonodajalec upošteval in uravnovesil tako položaj dolžnika in upnika na način, da od razlagalca terja primerjavo (tehtanje) njunih položajev, z enakim kriterijem za oba, ki ga opredeljuje pravni standard „hujših neugodnih posledic“. Sodišče druge stopnje meni, da je dovolj zgovorna tudi okoliščina, da v več kot dveh desetletjih njene veljavnosti, ni bil uveden noben postopek, v katerem bi se presojala skladnost te določbe z 22. členom Ustave.

17. Iz besedne zveze „eno izmed naslednjih predpostavk“ jasno, enopomensko izhaja, da gre za njihovo medsebojno neodvisnost, torej alternativno razmerje in da te uporabljene besedne zveze ne dopuščajo drugačne razlage – jezik (uporabljene besede) tako zamejuje meje možne razlage, da ne dopušča drugega pomena. Vendar zaradi že navedenih učinkov vezanosti sodišč na nosilne razloge odločbe US, v zvezi z UZO, mora biti izpolnjena tudi predpostavka reverzibilnosti; če je ta predpostavka sedaj urejena v tretji alineji drugega odst. 272. člena ZIZ, potem bi sodišče moralo bodisi prekiniti ta postopek in uvesti postopek z zahtevo za oceno ustavnosti drugega odstavka 272. člena ZIZ (ker zakonsko besedilo ne dopušča alternativne uporabe predpostavk).

18. Sodišče druge stopnje meni, da med tretjo alinejo drugega odst. 272. člena ZIZ in med navedenim nosilnim razlogom iz odločbe Ustavnega sodišča, ni moč postaviti enačaja. Že uporaba jezikovne metode razlage nam razkrije bistvene razlike med njima. Besedilo določbe terja primerjavo položaja upnika in dolžnika z vsebinsko določenim kriterijem „hujše neugodne posledice“, kar jasno kaže, da gre za stopnjevano obliko; če so posledice za upnika sicer neugodne, a ne dosegajo stopnje „hujše“, UZO ni dopustno izdati12. Pri predpostavki vrnitve v prejšnje stanje pa takšnih vmesnih položajev ni. Pravni učinki izdane UZO, morajo biti v celoti odpravljivi v primeru, če upnik propade z zahtevkom v glavni stvari. Zato se sme UZO izdati le:“...pod pogojem, če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, kasneje ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje.“(tč. 9. obrazložitve odločbe US). Ta predpostavka je usmerjena izključno v položaj dolžnika in pravni učinki izdane UZO morajo biti odpravljeni v celoti.

19. Sodišče druge stopnje lahko takšno razlago podkrepi še s primerjalnim argumentom. V citirani odločbi Ustavnega sodišča je zapisano, da je bila ureditev 267. člena ZIP enaka par. 381. avstrijskega Zakona o izvršbi (Exekutionsordnung – EO). Tudi v avstrijski ureditvi pa ta pogoj ni zapisan v 381. par. EO, temveč temelji na ustaljeni razlagi v literaturi in sodni praksi, da prav zaradi provizoričnega (začasnega, zasilnega) značaja UZO, ne sme biti vzpostavljeno stanje, ki ga ne bi bilo mogoče »obrniti«13. Namen UZO je začasna ureditev pravnega razmerja. Ker pa upnik s takšno odločitvijo vnaprej prejme tisto, o čemer mora biti šele pravnomočno odločeno, je to dopustno le, če so njene pravne posledice učinkovito odpravljive. Prepoved izdaje UZO z vsebino, ki ne dopušča vrnitve v prejšnje stanje, izhaja torej iz samega namena tega pravnega sredstva. Prav ta t.i. reverzibilnost je nujen pogoj za to, da se ohrani začasen značaj UZO. Nomotehnično gledano, tega ne določa nobena določba iz 272. člena ZIZ (kot tudi ne v par. 381 EO), zato so razlage, ki izenačujejo t.i. reverzibilnost s predpostavko iz tretje alineje drugega odst. 272. člena ZIZ, zmotne14. 20. Sodišče druge stopnje zato meni, da so materialnopravne predpostavke v primerih, ko upnik predlaga izdajo začasne odredbe, s katero želi začasno urediti sporno pravno razmerje (terjatev) tri in sicer: obstoj ali verjeten nastanek terjatve (prvi odst. 272. člena ZIZ); ena izmed alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ; ter t.i. reverzibilnost. Glede slednje je pravna podlaga precedenčni učinek odločbe Ustavnega sodišča, sicer razlaga določbe 267. člena ZIP v skladu s 22. členom ter prvim odst. 23. člena Ustave, vendar je, glede te predpostavke, zaradi bistveno enakega položaja, potrebno tako razlagati tudi določbo 272. člena ZIZ.

Uporaba materialnega prava glede na okoliščine konkretnega primera

21. V tč. 9. obrazložitve tega sklepa so pojasnjeni razlogi, zaradi katerih sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da je podana predpostavka obstoja terjatve. Sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da so izkazana tudi odločilna dejstva, ki se lahko podredijo predpostavki iz tretje alineje drugega odst. 272. člena ZIZ. Toženec je parkiral svoje vozilo na nepremični št. 882/7, ki se uporablja izključno za dostop do nepremičnine tožnikov, ki je v naravi stanovanjska hiša, na njej pa je tudi ležal. Pred 22.9.2020 toženec na tej nepremičnini ni nikoli ne parkiral in tudi ne ležal na njej. V odgovoru na pritožbo je tudi pojasnil, da je to storil potem, ko sodišče ni ugodilo njegovi začasni odredbi, zato je njegovo ravnanje samovoljno in ne dopustna samopomoč, kot to skuša prikazati. Podrejanje teh okoliščin (konkretni dejanski stan) citiranemu zakonskemu dejanskemu stanu, pa vodi k sklepu, da toženec tudi v primeru, če se izda UZO, nato pa tožnika z zahtevkom v glavni stvari ne uspeta, v tem vmesnem času, ne bo utrpel prav nobenih, kaj šele „hujših“ neugodnih posledic. V tem času bo namreč lahko svoje vozilo parkiral prav tam, kjer ga je zmeraj, to pa ni na nepremičnini št. 882/7, pa tudi ležal bo lahko drugje. Tožnika pa sta, predvsem zaradi parkiranega vozila, pa tudi morebitnega ponovnega ležanja toženca, izpostavljena lahko tudi resnim tveganjem. Ravnanja toženca jima onemogočajo dostop do njunih nepremičnin (stanovanjske hiše in pomožnih prostorov) z lastnimi vozili; prisiljena sta jih puščati (parkirati) na drugih nepremičninah, ki niso njuna last, s tem pa jih izpostavljati tudi morebitnim poškodbam, lahko tudi odtujitvi. Predvsem parkirano vozilo pa je zagotovo ovira v primeru nujnih intervencij in uporabe drugih vozil v primeru morebitnega požara, lahko tudi v primeru hitre in nujne zdravniške intervencije ali npr. dostave energentov. Tehtanje obeh položajev strank s kriterijem „hujših neugodnih posledic“ zato zahteva, da se predlogu za začasno ureditev spornega razmerja delno ugodi.

22. Iz prejšnje točke obrazložitve dovolj jasno izhaja, da se odločitev sodišča druge stopnje nanaša le na del predloga in sicer na umik parkiranega osebnega vozila (ker to stanje še traja) in na prepoved tožencu, da še kdaj ponovi ravnanje (katerih posledice so sicer prenehale) ležanja na navedeni nepremičnini. Predlog tožnikov je namreč delno sestavljen nepremišljeno, ker se v njem mešajo vzroki in posledice, zato je vnašanje slednjih v izrek napačno. Jasno je, da bo odstranitev vozila pomenila, da bosta lahko tožnika „nemoteno in neovirano dostopala z vsemi motornimi vozili do garaže in stanovanjske hiše“ ali „da omogoči neovirano in nemoteno parkiranje na parceli št. 882/7“. V preostalem delu pa je potrebno pritrditi sodišču prve stopnje in sicer glede „da omogoči urejanje par. št. 882/7...“ ter:“da omogoči uporabo gradbene mehanizacije za namene urejanja okolice svoje stanovanjske hiše....z izvajanji gradbenih del preko parcele št. 882/7“, da je njegova odločitev o zavrnitvi v tem delu pravilna. Prvi del citiranega izreka je najprej tako nejasen, nekonkretiziran, da sploh ne omogoča njegovega podrejanja nobeni izmed alternativnih predpostavk. Tudi če bi bil, pa bi sodišče ta del izreka sklepa sodišča prve stopnje potrdilo iz razlogov, navedenih v tč. 25. obrazložitve tega sklepa. Drugi citirani del pa je bodisi nejasen ali odvečen; slednje zato, ker tožnikoma ugodilni del izreka dopušča, da „preko“ citirane nepremičnine vozi katerokoli vozila ali stroj, kot je bilo že zapisano; nejasen (nedoločen) pa v delu:“z izvajanji gradbenih del preko par. št. 882/7“, ker se ne pojasni, kakšne vrste dela so to. Očitno tožnika pozabljata, da se z izdajo začasne odredbe ustvarja izvršilni naslov, ki mora biti natančno določen, tako zaradi bodisi prostovoljnega podrejanja (izpolnitve) toženca ali za primer morebitne prisilne izvršitve, v kateri bodo sodelovali drugi subjekti.

23. Sodišče druge stopnje je poseglo tudi v tč. 3 predloga in besedilo prilagodilo prvemu odst. 225. člena ZIZ. Ta določba sodiščem ne daje nobenih pooblastil glede navzočnosti oseb ali organov, zaradi morebitnih varnostnih tveganj, zato jih tudi ne more prenašati na upnika. Policija bo ukrepala na podlagi zakonskih pooblastil, ki jih ima, če bodo nastale okoliščine, ki bodo terjale njihovo posredovanje, kar bo prepuščeno njihovi presoji.

24. Pravna podlaga za zagroženo kazen je prvi odst. 227. člena ZIZ in sicer v delu, ki se nanaša na prepoved bodočih konkretiziranih ravnanj oz. njihovo opustitev. Ker je predlog tudi v tem delu nedoločen („na kakršenkoli način“), ga je sodišče druge stopnje utesnilo tako, da se prepoved nanaša na uporabo kateregakoli vozila (torej ne zgolj osebnega), ki bi ga toženec ponovno parkiral na navedeno nepremičnino ali pa bi ponovno ležal na njen. Ta ravnanja mora opustiti, sicer bo izrečena zagrožena kazen v znesku 500,00 €. Tudi glede višine predlagane kazni je predlog namreč izrazito pretiran in v nasprotju z določbami prvega odst. 227. člena, v zvezi s šestim odst. 226. člena ZIZ ter tretjim odst. tega člena. Nesorazmerno visoko zagrožena kazen lahko pomeni kršitev toženčevih ustavno varovanih pravic (33. člen Ustave), zato morajo sodišča upoštevati tudi ta vidik. Morebitno ponovno parkiranje vozila ali ležanje na parceli, bo toženca stalo najprej 500,00 €, pri čemer se ta znesek lahko zviša tudi za 10 krat. Povprečno razumen človek bi se zato vzdržal takšnih ravnanj, dokler ne bo sprejeta odločitev v glavni stvari.

25. Samo za del predloga, ki mu je sodišče druge stopnje ugodilo velja tudi, da je podana predpostavka vrnitve v prejšnje stanje, če tožnika z zahtevkom v glavni stvari ne bosta uspešna. Toženec bo lahko na podlagi takšne sodne odločbe ponovno parkiral svoje vozilo ali ležal na nepremičnini, prejšnje stanje bo torej vzpostavljeno, ne da bi bili potrebni kakršnikoli posegi. Zaradi te predpostavke bi sodišče druge stopnje zavrnilo predlog tožnikov v delu (tudi če bi bil konkretiziran) predloga, ki se nanaša na „nemoteno urejanje par. št. 882/7....z izvajanji gradbenih del preko par. št. 882/7“. Predpostavko vrnitve v prejšnje stanje je potrebno razlagati glede na namen instituta začasnih odredb in upoštevaje okoliščine konkretnega primera. Nerazumno se zdi omogočiti takšna dela (npr. omenjeno asfaltiranje), ko teče motenjski postopek, katere glavna značilnost je tudi njegova hitrost, ko bo torej odločitev sprejeta v relativno kratkem času; četudi je seveda tehnično možna vrnitev v prejšnje stanje, pa bi bilo tudi v škodo tožnikov, če s tožbenim zahtevkom ne bi uspela in bi to stanje morala odpraviti. Vendar, kot je bilo pojasnjeno, se sodišču druge stopnje s temi pomisleki ni potrebno ukvarjati.

26. Iz navedenih razlogov je zato sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi in spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, kot izhaja iz tč. I. izreka sklepa, v presežku pa pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (tč. II. izreka)(2. in 3. tč. 365. člena ZPP). Takšno odločitev je lahko sprejelo zato, ker so bila v postopku spoštovana upravičenja, ki izhajajo iz pravice do izjave. Ta pravica je izrecno varovana tudi v nepravdnih postopkih15. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da so tako tožencu kot tožnikoma, bile vročene vloge in jim dan tudi primeren rok za izjavo o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe, zato predloga tožencu predhodno ni vročilo. Vročilo mu ga je skupaj s sklepom dne 8.10.2020. Tožnika sta zoper sklep vložila pritožbo in sodišče prve stopnje jo je vročilo tožencu dne 27.10.2020 in mu poslalo poziv za odgovor nanjo. Toženec je odgovor vložil 4.11.2020, sodišče prve stopnje pa je odredilo vročitev odgovora tožnikoma dne 5.11.2020, istega dne pa odredilo, da se spis pošlje sodišču druge stopnje. Slednje do odločitve ni prejelo nobene nove vloge. Sodišče druge stopnje je pri odločanju upoštevalo tudi navedbe toženca (slednji v odgovoru ni predlagal dokazov) in se do njih v tem sklepu tudi opredelilo. Na ta način je uravnotežilo položaja tožnikov in toženca (enakopravnost) in jima zagotovilo upravičenja, ki izhajajo iz pravice do izjave. Začasna odredba je lahko učinkovita le, če je izdana v hitrem postopku, kar še posebej velja za UZO, s katerimi se začasno uredi konfliktno pravno razmerje („terjatev“). Zaradi zakonsko določene nevezanosti sodišč prve stopnje na razlago prava sodišč druge stopnje (drugi odst. 11. člena Zakona o sodiščih; prvi odst. 362. člena ZPP), je bilo slednje dolžno uporabiti reformatorična pooblastila (prvi odst. 355. člena ZPP, v zvezi s tretjo tč. 365. člena ZPP) in v zadevi odločiti16. Odločitev o stroških postopka

27. UZO so tesno povezane z odločitvijo v glavni stvari, a to ne spreminja pravne narave postopka za izdajo začasnih odredb, ki je samostojen postopek17. Gre za vrsto izvršilnega postopka; 239. člen ZIZ določa, da se njegove določbe „smiselno“ uporabljajo tudi postopek zavarovanja. ZIZ v 38. členu vsebuje več splošnih določb (obstajajo še posebne v drugih členih), med njimi je tudi osmi odst., katerega uvodni del se glasi:“Če zakon ne določa drugače, se mora povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj...“. Gre za pravilo, kot izhaja iz razlage te določbe:“Obveznosti strank, da takoj zahtevajo povrnitev stroškov, ustreza dolžnost sodišča, da (v vsakem sklepu, ki ga izda v izvršbi) o priglašenih stroških tudi odloči (npr. dovolitev izvršbe, ugovorni postopek, pritožbeni postopek).“18. Kljub možnosti torej, da se bo tudi postopek z začasno odredbo še nadaljeval (če bo potrebna prisilna izvršitev), citirana določba kot pravilo postavlja, da se o stroških odloči:“takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina“, v nadaljevanju pa opredeljuje izjeme. ZPP pa nima določbe, ki bi določala drugače, kot to zahteva citirani osmi odstavek19. 28. Sodišče druge stopnje je zato odločilo o priglašenih stroških. Tožnikoma je priznalo priglašene stroške za predlog (tč. 2 tar. št. 27) ter pritožbo (tč. 6 tar. št. 27), skupno 465 točk, ter z materialnimi stroški skupno 474 točk, kar znese 284,40 €, z DDV 346,97 ter takso za pritožbo 379,96 €. Stroški toženca so priznani v celoti in znašajo 373 tč. vključno z DDV, kar znese 223, 99 €. Stroški tožnikov so sicer višji od toženčevih, vendar sodišče druge stopnje ocenjuje, da je njun uspeh manjši od polovice. Takšna vrednostna izravnava zato utemeljuje odločitev o tem, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka z izdajo začasne odredbe (38. in 15. člen ZIZ v zvezi z drugim odst. 154. člena ZPP).

1 Sodišče druge stopnje je obdržalo to terminologijo, čeprav gre za vrsto izvršilnega postopka. 2 V nadaljevanju označeno s kratico UZO. 3 (2) Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. (3) Tretji in četrti odstavek 270. člena tega zakona se uporabljata tudi glede začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Tretji odst. 270. člena pa določa:„Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.“ 4 Podrobneje v N. Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, Ljubljana 2015, str. 127-128. 5 VSM Sodba in sklep I Cp 191/2020 z dne 10.3.2020 s stališčem, da pri UZO prva alineja 2/272. čl. ZIZ ni materialnopravna predpostavka.VSM Sklep I Cp 630/2019 z dne 27.8.2019 s stališčem, da UZO ni mogoče izdati ob izpolnjevanju pogojev po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. I Cp 1147/2017 z dne 12.12.2017 s stališčem, da so lahko vse predpostavke iz drugega odstavka 272. člen ZIZ, materialnopravne predpostavke za izdajo UZO. 6 Up-275/97 z dne 16.7.1998. 7 „12. Zaradi zavezujoče narave razlage, s katero Ustavno sodišče napolnjuje vsebino posameznih ustavnih določb, zlasti tistih, ki urejajo človekove pravice in temeljne svoboščine, ima odločitev, ki jo Ustavno sodišče sprejme v konkretnem ustavnosodnem postopku, naravo precedensa.“ in podrobna razlaga v nadaljevanju te, ter v tč. 13. obrazložitve odločbe Up-545/11 Up-544/11 z dne 7.6.2012. 8 „Povedano drugače: učinek precedensa seže do tam, do koder gredo dejstva, na katerih temelji. Šele ob ugotovitvi, da so odločilna dejstva oziroma okoliščine v zadevi, o kateri odloča sodišče, v svojih bistvenih lastnostih enaka tistim, ki so bila pomembna oziroma odločilna za presojo Ustavnega sodišča v posameznem ustavnosodnem postopku, lahko sodišče pri odločanju s sklepanjem po analogiji uporabi stališče, na katerem temelji odločitev Ustavnega sodišča. Zahteva po spoštovanju odločitve Ustavnega sodišča je namreč upravičena le, če enako odločitev utemeljujejo tudi bistveno enake dejanske okoliščine konkretnega primera.“; prav tam. 9 T. Štajnpihler, Precedenčni učinek sodnih odločb pri pravnem utemeljevanju, Ljubljana 2012, str. 146. 10 „Ustavno sodišče mora odgovoriti na vprašanje, ali je to pravno stališče oziroma takšna razlaga relevantnih določb ZIP v skladu z določbami Ustave o človekovih pravicah.“. Glej tč. 4. obrazložitve Up-275/97 z dne 16.7.1998. 11 Kot je že bilo navedeno, je bila odločba US objavljena dan pred objavo ZIZ. Vendar je besedilo sedaj veljavnega 272. člena bilo zapisano že 25.9.1997 (Poročevalec DZ št.45/97), kasneje se je spremenila le številka člena. Razlogi so navedeni skopo:“Predlagatelj predlaga tudi novo besedilo 267. člena predloga zakona, ki ureja začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve. Vsebinsko se z njim posega le v pojem škode, katere nastanek naj se z začasno odredbo prepreči; predlaga se takšna formulacija, ki omogoča tehtanje interesov obeh strank v postopku.“; prav tam, str. 39. 12 Ali vrednotenje položaja dolžnika, kot ga je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje, kajti zanj velja, da mora trpeti posledice neutemeljeno izdane začasne odredbe, če so te zanj enake ali milejše od upnikovih (tč. 12. obrazložitve). 13 W.H. Rechberger/P. Oberhammer, Exekutionsrecht, Wien 1999, str. 231, 214; M. Neumayer/B. Nunner-Krautgasser, Exekutionsrecht, Wien 2018, str. 330,331. « Sie darf nur keine Sachlage schaffen, die nicht mehr rückgängig gemacht werden kann.«; npr. 4Ob166/00s z dne 13.9.2000; 4Ob272/04k z dne 11.1.2005; 4Ob110/11x z dne 17.1.2012. 14 V teoriji o tem ni enotne razlage; glej v N. Pogorelčnik Vogrinc, str. 130, op. 562; M. Đordević, Začasne odredbe po ZIZ, Pravna praksa št. 23/1998 (pogoj reverzibilnosti je zajet v tretji alineji 272. člena ZIZ). 15 5. člen ZNP-1. Ker je tudi izvršilni postopek vrsta nepravdnega postopka, veljajo ta jamstva tudi v postopkih za izdajo začasnih odredb; glej 7. in 9. tč. Up-419/10 z dne 2. 12. 2010. 16 Sodišče prve stopnje bi namreč lahko ponovno odločilo tako, kot je prvič; opora za takšno razlago je razvidna tudi iz Up-1352/11 z dne 9. 5. 2013 tč. 13; v tem primeru sicer ni šlo za istovrsten nepravdni postopek (zemljiškoknjižni postopek) a to ni bistveni razlikovalni znak, zato lahko sodišče druge stopnje podkrepi lastno ustavnopravno razlago tudi s sklicevanjem na to razlago:“Vendar bi moralo Višje sodišče, ker se je odločilo na podlagi reformatoričnega pooblastila iz 4. točke tretjega odstavka 161. člena ZZK-1 dovoliti vpis, pred sprejetjem odločitve o pritožbi predlagateljice pritožnico seznaniti s postopkom. To namreč terja ustavnoskladna razlaga (torej razlaga, ki bi zavarovala pritožničino pravico do izjave) določb ZZK-1 v zvezi s splošnimi določbami ZNP (te se namreč glede vprašanj, ki niso izrecno urejena z ZZK-1, uporabljajo v zemljiškoknjižnem postopku – prim. drugi odstavek 120. člena ZZK-1). S tem bi bila pritožničina pravica do izjave ustrezno zavarovana, saj bi ji bilo na ta način zagotovljeno, da se izjavi o zadevi v celotnem obsegu na način, da lahko učinkovito vpliva na nadaljnji potek in s tem na izid postopka.“. 17 Razlaga določb ZIZ, ki urejajo začasne odredbe, je jasna, še posebej v delu, da je sklep o začasni odredbi izvršilni naslov (268. člen). O razlikah govorijo tudi razlage v sodni praksi Vrhovnega sodišča:„Zmotno je zato materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, ki je spremenilo spodbijani sklep sodišča prve stopnje zato, ker je bilo začasni odredbi po njeni izdaji ugodeni tako, da je upnik prišel v posest spornih MRP. Namreč ravno zaradi tega je vendar bila potrebna in izdana začasna odredba, da upnik doseže svoj pravno dopusten cilj. Načelno enako velja tudi za sodbe oziroma sploh za sodne odločbe, da se izdajo zato, da se izvršijo, četudi prisilno. Po njihovi izvršitvi ni nobenega razloga, da bi se ravno zaradi izvršitve razveljavljale kot pravna podlaga, ki je narekovala in opravičevala izvršitev.“; Sklep III Ips 103/99 z dne 8.10.1999.„Vsak postopek za izdajo začasne odredbe je poseben postopek, pa čeprav je tožeča stranka med določenim pravdnim postopkom vložila več predlogov za izdajo začasne odredbe. Zato mora vsaka stranka v vsakem postopku navajati in dokazovati dejstva, s katerimi dokazuje (ne)obstoj predpostavk za izdajo začasne odredbe. Navedb strank, danih v enem postopku zato ni mogoče uporabiti za odločitev v drugem postopku.“;Sklep III Ips 1/2000 20.1.2000.„Na tovrstnih okoliščinah temelječa ureditev medsebojnih razmerij pravdnih strank je poleg tega lahko le začasna (267. in 277. člen ZIZ) in ne zmore nadomestiti dokončne odločitve o tožbenem zahtevku (z enako vsebino), ki temelji na z gotovostjo ugotovljenih dejstvih. Časovna veljavnost začasne odredbe je bila v konkretnem primeru omejena do pravnomočne odločitve o (identičnem) tožbenem zahtevku, ki mu je toženka ves čas nasprotovala. O njeni prostovoljni in dokončni prepustitvi posesti stvari, ki bi povzročila prenehanje zastavne pravice na njej (647. člen OZ), tako ni mogoče govoriti.“;VSRS sodba II Ips 50/2012 20.11.2014.„Sklep o začasni odredbi torej ne pomeni dokončne ureditve spornega pravnega razmerja, torej tudi ne meritorne odločitve o samem v tožbi postavljenem tožbenem zahtevku. Čeprav sta zahtevka iz začasne odredbe in tožbe vsebinsko v spornem primeru enaka, pa imata torej drugačne pravne razsežnosti, učinke in vsebino. Sklep o začasni odredbi pomeni zgolj provizorično začasno ureditev razmerja tako, da bi bila preprečena oziroma ne bi nastala škoda tožeči stranki. Zato zadostuje zgolj verjeten izkaz utemeljenosti tožbenega zahtevka in torej ne potrebnega prepričanja sodišča o njem.“; VSRS Sodba II Ips 258/2016 z dne 5.7.2018. 18 A.Galič/M.Jan/H.Jenull, ZIZ s komentarjem, Ljubljana 2002, str. 125. 19 Nekatera sodišča se sklicujejo na prvi odst. 151. člena ZPP, ki opredeljuje, kaj so pravdni stroški in določa tudi, da so to izdatki, ki nastanejo:“zaradi postopka“. Že zgolj zato, ker gre za povsem splošno določbo, je ni dopustno uporabiti, takšen učinek izjeme od pravila lahko povzroči le izrecna določba, ki se nanaša na postopke zavarovanj; tako tudi ni razumljena v strokovni literaturi, ki postopkov zavarovanj ne umešča med te izjeme; N.Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2006, str. 24, 25.