Jedro

ZPIZ-1 v 275. členu določa, da mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. OZ v 190. členu določa, da mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Tožnik (invalid III. kategorije) v določenem obdobju ni bil več voden v evidenci brezposelnih, zato je bilo nadomestilo za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu ustavljeno. Tožnik je neupravičeno prejel sporni znesek. Zato sta izpodbijani odločbi tožene stranke, s katerima je bila tožniku naložena vrnitev nadomestila, pravilni in zakoniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba ter sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št.... z dne 5. 7. 2011 in št. ... z dne 7. 10. 2010. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine ter zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) na odpravo odločbe tožene stranke z dne 6. 7. 2011 ter ponovno izplačilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu.

Zoper navedeno sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom na spremembo v smeri ugoditve zahtevku. V celoti zavrača izpodbijano sodbo, ker se sodišče v njej sklicuje na sodbo opr. št. Ps 2077/2010, ki je postala pravnomočna po krivdi njegove odvetnice, saj mu ni pravočasno predložila sodbe in tudi ni vložila pritožbe. Meni, da tožena stranka ni imela pravne podlage za izdajo odločbe št. ... z dne 31. 8. 2010, na podlagi katere je bila opravljena davčna izvršba z rubežem tožnikovih denarnih sredstev. Odločba, ki je bila izdana s strani zavoda RS za zaposlovanje je toženi stranki zgolj prepovedovala prijavo na zavod za obdobje naslednjih šest mesecev, ni pa omogočala toženi stranki rubeža denarnih sredstev. Tožena stranka mu je s tem povzročila materialno škodo. Navedena odločba tožene stranke se opira zgolj na potrdilo zavoda za zaposlovanje, s katerim so mu kršene njegove pravice pred upravnimi organi v postopku, saj ni imel možnosti pritožbe v upravnem postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnik kot invalid III. kategorije invalidnosti prejemal nadomestilo za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu od 26. 5. 2009 dalje. Z odločbama z dne 8. 7. 2010 in 24. 5. 2010 je bil izbrisan iz evidence brezposelnih oseb pri Zavodu RS za zaposlovanje (v nadaljevanju: ZRSZ). Odločbo o izbrisu je tožnik sicer izpodbijal v sodnem postopku opr. št. Ps 2077/2010, kjer je bila dne 27. 11. 2012 izdana sodba o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožena stranka zaradi izbrisa tožnika, z odločbama z dne 10. 11. 2010 in 31. 8. 2010 pravilno ustavila izplačilo nadomestila. Tožnik zoper navedeni odločbi ni sprožil sodnega spora, kar pomeni, da sta postali pravnomočni. Z odločbo z dne 7. 10. 2010 je bila tožniku naložena vrnitev neupravičeno izplačanega zneska, in sicer na podlagi odločbe z dne 31. 8. 2010, s katero je bilo ugotovljeno, da je bila dajatev, nadomestilo za čas čakanja na drugo delo, v obdobju od 2. 5. 2010 do 31. 8. 2010 preveč izplačana v višini 1.802,58 EUR. Z dokončno odločbo z dne 5. 7. 2011 je bila na drugi stopnji tožnikova pritožba zavrnjena. Pravilnost in zakonitost odločb z dne 7. 10. 2010 in 5. 7. 2011 je skladno s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) predmet presoje sodišča prve stopnje.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1) v 275. členu določa, da mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. Tožena stranka je v predsodnem postopku odločila, da mora tožnik izplačani znesek, do katerega ni imel pravice vrniti v skladu z določbami Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001; v nadaljevanju OZ). 190. člen OZ določa, da mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Iz potrdila Oddelka za nakazovanje pokojnin z dne 31. 8. 2010 je razvidno, da je tožnik v času od 2. 5. 2010 do 31. 8. 2010 neupravičeno prejel znesek 1.802,58 EUR. Tožnik namreč ni bil več voden v evidenci brezposelnih, zato je bilo nadomestilo ustavljeno ter tožniku glede na navedeno zakonsko določbo pravilno naloženo, da vrne neupravičeno prejeti znesek. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča tako pravilno zaključilo, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke, s katerima je bila tožniku naložena vrnitev nadomestila pravilni in zakoniti. Prav tako je utemeljen zaključek, da ni pravnega temelja za priznanje odškodnine, ker je tožena stranka ravnala pravilno in zakonito, ni namreč podan eden od elementov za priznanje odškodnine, tj. protipravno ravnanje tožene stranke.

Prvostopenjsko sodišče je nadalje zakonito zavrglo tožbo v delu, ki se je nanašal na odpravo odločbe z dne 6. 7. 2011, s katero je bila dokončno zavrnjena zahteva tožnika za ponovno izplačilo nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, saj je o tem zahtevku že tekel sodni postopek pod opr. št. V Ps 1975/2011, kjer je bil tožnikov zahtevek zavrnjen kot neutemeljen, navedeno odločitev prvostopenjskega sodišča pa je potrdilo pritožbeno sodišče s sodbo opr. št. Psp 343/2013. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da sodišče ne bi smelo upoštevati pravnomočne sodbe opr. št. Ps 2077/2010 (1) z dne 27. 11. 2012, ker se tožnik zoper to sodbo ni imel možnosti pritožiti, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tožnik tako možnost vsekakor imel, kar pravzaprav tudi sam priznava. Dejstvo, da tožnikova pooblaščenka tožniku sodbe ni posredovala, sama pa tudi ni vložila pritožbe, pa na obravnavano zadevo v ničemer ne vpliva. Sporno mandatno razmerje bo moral tožnik, v kolikor meni, da je bil v posledici tega razmerja oškodovan, reševati v drugem postopku po splošnih pravilih civilnega-odškodninskega prava.

Glede pritožbenih navedb, da tožena stranka ni imela podlage za izdajo odločbe z dne 31. 8. 2010 in da se ta opira zgolj na potrdilo ZRSZ pa pritožbeno sodišče poudarja, da sodišče prve stopnje v obravnavanem socialnem sporu ni presojalo pravilnosti in zakonitosti odločbe z dne 31. 8. 2010, s katero je tožena stranka tožniku ustavila izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, temveč zgolj odločbi z dne 5. 7. 2011 in dne 7. 10. 2010, s katerima je bila tožniku naložena vrnitev neupravičeno izplačanega zneska, tj. nadomestila za čas čakanja na drugo delo, v obdobju od 2. 5. 2010 do 31. 8. 2010, v višini 1.802,58 EUR. Tožnik zoper dokončno odločbo z dne 10. 11. 2010, s katero je bila na drugi stopnji njegova pritožba zoper odločbo z dne 31. 8. 2010 zavrnjena, ni uveljavljal sodnega varstva z vložitvijo tožbe v roku 30 dni od vročitve, o čemer je bil pravilno poučen s pravnim poukom, ki izhaja iz odločbe z dne 10. 11. 2010. Ker tožnik zoper navedeni odločbi ni sprožil sodnega spora, sta postali pravnomočni, kar pomeni, da se ne moreta več izpodbijati v sodnem postopku. Prav tako pa ju tudi sicer v obravnavanem socialnem sporu, ki se nanaša zgolj na presojanje zakonitosti in pravilnosti odločb z dne 5. 7. 2011 in 7. 10. 2010 tožnik ne more izpodbijati.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. in 366. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba in sklep lahko izpodbijata in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Op. št. (1): Z navedeno sodbo je bil tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb ZRSZ v zvezi z izbrisom iz evidence brezposelnih oseb od 5. 5. 2010 dalje pravnomočno zavrnjen.