Jedro

Sodna odločba mora biti obrazložena tako, da je iz nje razvidno, da se je sodišče z argumenti strank seznanilo in jih obravnavalo. Sodišče tudi v nepravdnem postopku odloča (le) v mejah konkretnega in določnega predloga, ki ga je treba preizkusiti v mejah v predlogu navedenih razlogov o odločilnih dejstvih.

Izrek

I. Pritožbam se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točkah I., II., IV., V. in VI. razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom imenovalo posebnega revizorja družbo A. d. o. o., da opravi revizijo Posojilnih pogodbo z dne 18. 1. 2017, 12. 9. 2018 in 28. 11. 2018, ki sta jih sklenili družbi B. d. d. kot posojilojemalec in C. LIMITED iz Nikozije, Republika Ciper kot posojilodajalec ter Posojilne pogodbe z dne 14. 1. 2019, sklenjene med družbama B. d. d. kot posojilojemalcem ter D. d. o. o. kot posojilodajalcem, in sicer z vidika ekonomske upravičenosti, načina izvedbe posla v smislu smotrnosti in ustreznosti zavarovanja ter transparentnosti, primernosti dogovorjene obrestne mere, vplivov poslov na poslovanje družbe in skladnosti z davčnimi predpisi (I.). Posebnemu revizorju je naložilo, naj v primeru oškodovanja ugotovi višino škode, ki jo je utrpel nasprotni udeleženec ter posledično višino škode, ki sta jo utrpela delničarja (II.). Zavrnilo je, kar je predlagatelj zahteval več (III.). Poslovodstvu nasprotnega udeleženca in stranskega intervenienta ter povezane družbe D. d. o. o. je naložilo, da mora posebnemu revizorju omogočiti pregled poslovnih knjig in dokumentacije, zlasti blagajno, zaloge, blago ter preostalo premoženje in na zahtevo revizorja posredovati pojasnila in dokazila, potrebna za pregled, da mora poslovodstvo družb posebnemu revizorju omogočiti v okviru običajnega poslovnega časa dostop do poslovnih prostorov, mu dati na razpolago ustrezne prostore in opremo za delo, pripomočke za branje, računalniško obdelane dokumentacije in berljive trajne izpise v potrebnem številu kopij (IV.). Odločilo je še, da stroške posebnega revizorja nosi nasprotni udeleženec v višini 18.000,00 EUR, ki jih je dolžan založiti v roku 30 dni na račun sodišča za predujme (V.) in da vsaka stranka nosi sama stroške tega postopka (VI.).

2. Zoper navedeni sklep (razen zoper III. točko izreka) sta se pritožila nasprotni udeleženec in stranski intervenient, iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). Pritožbenemu sodišču predlagata, da sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in predlagateljev predlog zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Predlagatelj je vložil pritožbo zoper VI. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje, s katerim je bilo odločeno, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Predlaga, da višje sodišče sklep v izpodbijani VI. točki izreka spremeni tako, da nasprotnemu udeležencu naloži, da predlagatelju povrne stroške tega postopka, podrejeno pa, da VI. točko izreka razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Predlagatelj je odgovoril na pritožbo nasprotnega udeleženca in stranskega intervenienta. Nasprotoval je pritožbenim razlogom in predlagal zavrnitev njunih pritožb. Nasprotni udeleženec je odgovoril na pritožbo predlagatelja in predlagal, da jo pritožbeno sodišče zavrže, podrejeno pa, da jo zavrne kot neutemeljeno. Vse stranke so priglasile pritožbene stroške.

4. Pritožbe so utemeljene.

**V zvezi s pritožbo nasprotnega udeleženca in pritožbo stranskega intervenienta**

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo o predlogu za imenovanje posebnega revizorja na podlagi drugega odstavka 318. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Predlagatelj je predlagal revizijo štirih posojilnih pogodb, ki jih je sklenil nasprotni udeleženec kot posojilojemalec s svojim večinskim delničarjem (C. LIMITED) in njegovo povezano družbo (D.) kot posojilodajalci v letih 2017-2019. Vzrok za domnevo, da je prišlo pri teh poslih do nepoštenosti oz. hujše kršitve zakona (drugi odstavek 318. člena ZGD-1), je predlagatelj utemeljeval z višino 12 % obrestne mere za dana posojila, ki naj bi bila previsoka oziroma je bistveno odstopala od tržnih obrestnih mer za primerljiva posojila. Trdil je, da je večinski delničar preko posojilnih pogodb izvajal prikrito izplačilo dobička, da je bil nasprotni udeleženec finančno oškodovan za razliko med plačano obrestno mero za posojila in tržno obrestno mero, da je s tem prišlo tudi do oškodovanja manjšinskega delničarja - predlagatelja, opisani posli pa potencialno predstavljajo tudi davčni prekršek oziroma celo izpolnjujejo znake kaznivega dejanja davčne zatajitve.

6. Pritožbi utemeljeno opozarjata, da se sodišče prve stopnje o razlogih, s katerimi je predlagatelj utemeljeval predlog za imenovanje posebnega revizorja, ni izreklo, jih ni obravnavalo in da se v posledici tudi ni opredelilo do trditev, s katerimi sta pritožnika nasprotovala predlogu, zato utemeljeno uveljavljata absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Upravičeno se sklicujeta na ustavosodno prakso, ki sodiščem nalaga obveznost, da navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli (Up-1266/05); da mora biti sodna odločba obrazložena tako, da je iz nje razvidno, da se je sodišče z argumenti strank seznanilo in jih obravnavalo ter da stranke ne ostanejo v dvomu, ali jih je sodišče morda enostavno prezrlo (Up-399/05). Pritožbeno sodišče še pripominja, da sodišče tudi v nepravdnem postopku odloča (le) v mejah konkretnega in določnega predloga, ki ga je treba preizkusiti v mejah v predlogu navedenih razlogov o odločilnih dejstvih. Tudi v nepravdnem postopku je zelo omejeno preiskovalno načelo, ki sodišču dopušča, da ugotavlja tudi dejstva, ki jih udeleženci niso navedli in izvaja dokaze, ki jih udeleženci niso predlagali, le v postopkih, ki se lahko začnejo po uradni dolžnosti, ali če gre za varstvo posebnih pravic oseb iz drugega odstavka 6. člena ZNP-1 (7. člen ZNP-1).

7. Pritožbi imata tudi prav, da so razlogi, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev, nejasni in da jih ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložitve zapisalo, „da mu je znano, da med strankama poteka več postopkov v zvezi z dokapitalizacijo oziroma s sklepi skupščine z dne 11. 7. 2018 in kasnejšimi, ko so se sprejemale spremembe statuta, ki so bile (s sodno odločbo) razveljavljene. Posledica nesprejetih sklepov o dokapitalizaciji so bile posojilne pogodbe. S spremembo posojil v kapitalski delež pa obstaja dvom v poštenost postopka“. Pritožbi utemeljeno opozarjata, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj naj bi zaradi naknadne spremembe posojil v kapitalski delež obstajal dvom v poštenost postopka. Iz skromnih razlogov izpodbijanega sklepa bi sicer utegnilo konkludentno izhajati, da naj bi po mnenju prvostopnega sodišča naknadna pretvorba posojil v deleže pomenila (nepošten?) obid pravnomočno zavrnjene dokapitalizacije nasprotnega udeleženca. Takšna razlaga namena in cilja sklenitve posojilnih pogodb je (hipotetično) možna, vendar sodišče ne more odločati na podlagi hipotez, pač pa bi moralo na podlagi konkretnih dejstev pojasniti razloge domnevne nepoštenosti pretvorbe posojil v stvarne vložke. Po vpogledu v zadevo I Cpg 660/2020 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo v njej pravnomočno odločeno o tem, da sklepi o povečanju osnovnega kapitala in sklepi o spremembi statuta na skupščini nasprotnega udeleženca v letu 2018 niso bili sprejeti s potrebno večino in, da je bila manjšinskemu delničarju (predlagatelju revizije) kršena pravica do obveščenosti v zvezi z odločanjem o sklepu o povečanju osnovnega kapitala in spremembi statuta. Sodišča se v navedeni zadevi niso ukvarjala ne s finančnim položajem nasprotnega udeleženca in torej tudi ne z vprašanjem, ali je dokapitalizacija nasprotnega udeleženca potrebna, smotrna ali celo nujna. Tudi predlagatelj (manjšinski delničar nasprotnega udeleženca) je v tem postopku poudarjal, da je dokapitalizaciji nasprotoval izključno iz razloga, ker je nasprotni udeleženec od njega zahteval znatni finančni vložek, ne da bi mu dal pojasnila glede potrebnosti in namena uporabe teh sredstev. Predlagatelj tudi ni trdil, da so bile posojilne pogodbe sklenjene z namenom zmanjšanja njegovega deleža v osnovnem kapitalu nasprotnega udeleženca ali celo njegove kasnejše iztisnitve. Zavrnjena dokapitalizacija ne pomeni absolutne prepovedi iskanja drugih rešitev za zagotavljanje likvidnosti ali pridobivanje svežih finančnih sredstev, nasprotno, od večinskega delničarja se kvečjemu pričakuje, da bo ustrezno poskrbel za uspešno poslovanje hčerinske družbe. Z ozirom na navedeno je zaključek sodišča prve stopnje o domnevni nepoštenosti (sklenitve posojilnih pogodb) brez opore v zatrjevanih dejstvih in brez razlogov, ki bi ga podpirali.

8. Pritožbi nadalje tudi utemeljeno opozarjata, da je okoliščina, da se je sodišče prve stopnje oprlo na dejstva, ki jih predlagatelj ni zatrjeval, povzročila nekonsistentnost oz. nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodne odločbe. Tudi, če bi držala ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bile posojilne pogodbe posledica nesprejetih sklepov o dokapitalizaciji in da zaradi spremembe posojil v kapitalski delež obstaja dvom v poštenost postopka, v predlogu in izreku sklepa predlagana revizija štirih posojilnih pogodb „z vidika ekonomske upravičenosti, načina izvedbe posla v smislu smotrnosti in ustreznosti zavarovanja, primernosti dogovorjene obrestne mere, vplivov poslov na poslovanje družbe in skladnosti z davčnimi predpisi“ vzroka za dvom v poštenost postopka ne bo odpravila. Predlagatelj namreč ni predlagal revizije postopka spremembe posojil v kapitalski delež oz. revizije postopka na tak način povečanega osnovnega kapitala pri nasprotnem udeležencu.

9. Iz navedenih razlogov (absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1) je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v katerem naj pri presoji, ali je podan vzrok za domnevo, da je prišlo pri vodenju poslov do nepoštenosti ali hujših kršitev zakona ali statuta sledi navedbam predlagatelja iz predloga oz. oceni in preizkusi dejstva in dokaze, na katera so se sklicevali udeleženci tega postopka. V ponovnem postopku naj se izjavi tudi o razlogih, s katerimi sta nasprotni udeleženec in stranski intervenient nasprotovala izbiri posebnega revizorja in višini zahtevanega predujma za stroške revizorja, ki so v izpodbijanem sklepu izostali. Obrazložitev sklepa glede primernosti predujma v predlagani višini je tako skopa, da sklepa v tem delu (potrebnosti predujma v višini 18.000,00 EUR) ni mogoče preizkusiti.

**V zvezi s pritožbo predlagatelja zoper odločitev o stroških (VI. točka izreka)**

10. Pritožba utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v VI. točki izreka , da vsaka stranka nosi sama stroške tega postopka, ki jo je oprlo na 40. člen ZNP-1. Prvi odstavek 40. člena ZNP-1 določa, da vsak udeleženec krije svoje stroške, razen, če zakon določa drugače. Zakon v obravnavani situaciji določa drugače v 3. odstavku 52. člena ZGD-1 (kadar je predlog utemeljen, predlagateljeve stroške krije družba za odločanje o zadevah iz 50. člena tega zakona, med katerega spada tudi odločitev o imenovanju posebnega revizorja) in v 1. odstavku 321. člena ZGD-1 (stroške sodnega postopka v zvezi z imenovanjem posebnega revizorja in stroške za delo posebnega revizorja krije družba). Določili 52. in 321. člena ZGD-1 sta specialni v razmerju do splošnega določila 40. člena ZNP-1. Zato je nerelevantno, v čigavo korist se vodi predmetni postopek.