Jedro

Tožnik naj 23.12.1990 ne bi imel prijavljenega stalnega prebivališča v RS, kar pa v postopku ni bilo zanesljivo ugotovljeno.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve v Ljubljani z dne 26.11.1992.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ker je ugotovila, da tožnik na dan 23.12.1990 ni imel prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. S tem pa ni izpolnjen eden izmed kumulativno določenih pogojev iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, zato tožena stranka ni mogla ugoditi tožnikovi prošnji za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

V tožbi tožnik navaja, da je tožena stranka njegovo prošnjo zavrnila na podlagi nepopolno, predvsem pa nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Dejstvo namreč je, da tožnik ni nikoli odjavil stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, sploh pa ne 7.3.1990. Celo nasprotno, pristojni organ občine Maribor mu je 5.12.1990 izdal nov potni list z veljavnostjo do 5.12.1995. To pa pomeni, da je 5.12.1990 moral imeti prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Zato tožeča stranka predlaga, da sodišče njegovi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 30/92 in 13/94 - ZDRS) državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije, dne 23.decembra 1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Sodišče meni, da je tožena stranka preuranjeno zaključila, da so pri tožniku podani razlogi za zavrnitev vloge za pridobitev državljanstva iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Dejstva, predvsem pa okoliščine, ki so pomembne za odločitev o zadevi, namreč niso zanesljivo ugotovljene, pa tudi sam postopek ni bil izpeljan v skladu z določbami zakona o splošnem upravnem postopku. Iz predloženih spisov namreč ni razvidno, da bi tožena stranka z izvedenimi dokazi preverila utemeljenost dopisa, na katerega opira svojo odločitev. Poleg tega tožena stranka, kot izhaja iz spisa, svojih ugotovitev sploh ni predočila tožniku, da bi se lahko nanje izjavil. S tem pa so bile kršene določbe 143. člena zakona o splošnem upravnem postopku in to v takšni meri, da so lahko vplivale na odločitev o stvari. Tožena stranka bi namreč morala pred odločitvijo preveriti, ali je tožnik dne 7.3.1990 res odjavil stalno prebivališče v Sloveniji, predvsem pa dati tožniku možnost, da se izjavi o okoliščinah in dejstvih ugotovitvenega postopka. Dejstvo namreč, da je bil dne 5.12.1990 tožniku izdan potni list, v katerem je kot stalno prebivališče naveden naslov v Sloveniji, namreč kaže na to, da je vsaj vprašljivo, če je tožnik v letu 1990 res odjavil svoje stalno prebivališče v Mariboru. Zato bo tožena stranka morala v ponovljenem postopku vsa dejstva, na katera opira svojo odločitev, ponovno ugotoviti v skladu s pravili upravnega postopka.

Iz navedenih razlogov sodišče meni, da tožena stranka ni dovolj upoštevala pravil postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev sporne zadeve. Zato je na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih tožbi ugodilo in odločilo kot je navedeno v izreku sodbe. Določbe zakona o upravnih sporih in zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).