Jedro

Ker je delodajalec delavca večkrat neuspešno vabil na razgovor v zvezi z očitanimi kršitvami obveznosti iz delovnega razmerja, delavec pa je vabila ignoriral, so podane okoliščine, zaradi katerih je bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika po razveljavitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 2.7.2004 podal toženec tožniku in po ugotovitvi, da slednjemu delovno razmerje dne 5.7.2004 ni prenehalo in še traja ter po ponovnem pozivu nazaj na delo in priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja. Sodišče je tudi odločilo, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti, uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je že v postopku pri toženi stranki glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi bila podana bistvena kršitev določb

2. odst. 83. člena Zakona o delovnih razmerjih, saj tožniku ni bil omogoče zagovor v smislu 177. člena istega zakona. Po mnenju pritožbe bi morala tožena stranka kljub nekim pisnim opominom za domnevne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti izpeljati zagovor na podlagi predhodne pisne obrazložitve, ki bi morala biti vročena tožniku. Toženka je sicer res opravila razgovor s tožnikom, vendar ne v smislu očitanih kršitev delovnih obveznosti, saj tožena stranka tega ni dokazala, temveč le zaradi plače. Zaradi navedenega in ker tožnik tudi ni bil opozorjen na izpolnjevanje obveznosti in o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če se bodo kršitve ponavljale, je po mnenju pritožbe izpodbijana sodba nezakonita.

Tožena stranka se pritožuje le glede odločitve o stroških postopka in meni, da je odločitev sodišča, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, za toženca nesprejemljiva. Navaja, da je tožnik dobro vedel, da bo v tem sporu neuspešen, vendar je kljub temu silil v pravdo in tožencu povzročil stroške postopka. Zaradi tega toženec poudarja, da ne vidi nobenega razloga, da bi sam nosil svoje stroške postopka.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in v 1. odstavku izreka potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov in v mejah razlogov, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) ugotovilo, da nobeden izmed teh razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno ugotovilo, pravilno presodilo odločilna dejstva in tako o glavni stvari kot tudi o stroških postopka odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava, pri čemer tudi ni bistveno kršilo takih določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožeče in tožene stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in ustrezno razlago odločitve, ki je ne ponavlja. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listinskih dokazov, je toženec tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedal z dopisom z dne 2.7.2004 in mu sporočil, da mu delovno razmerje preneha z dnem 5.7.2005. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi temelji na očitku, da tožnik ponovno ni izpolnjeval delovnih nalog v skladu z navodili in da je ob zdravniškem pregledu zamolčal astmo, ki vpliva na opravljanje njegovih slikopleskarskih del. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da odpovedni razlog v zvezi z zamolčanjem astme ni utemeljen, da pa je utemeljen odpovedni razlog v zvezi s kršitvami delovnih obveznosti, kar potrjujejo predloženi pisni opomini, ki jih je toženec poslal tožniku pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in iz katerih izrecno izhaja, da tožnik svojega dela ni opravljal vestno, ker je odklanjal delo in se tudi ni ravnal po navodilih nadrejenega delavca Šinigoja.

Sodišče prve stopnje je na tej podlagi pravilno zaključilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi vsebuje obrazložen razlog v smislu

2. odst. 86. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002), iz katerega je razvidno, da gre za krivdno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alinei 1. odst. 88. člena ZDR. Ker pa je postala odpoved učinkovita takoj, jo je sodišče pravilno presojalo še po določbi 1. odst. 111. člena ZDR, ki velja za izredno odpoved in pri kateri delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka v smislu 1. odst. 110. člena ZDR. Ob upoštevanju izpovedi priče Šinigoja, ki je povedal, da sta se tožnik in toženec tako prepirala, da je sam razmišljal, da bi dal odpoved, če se kreganje ne bo prekinilo, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da glede na vse okoliščine delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni mogoče nadaljevati, kar pomeni, da je bilo toženčevo ravnanje pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku povsem v skladu z zakonom.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je bila pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi podana bistvena kršitev določbe 2. odst. 83. člena ZDR, ker tožniku ni bil omogoče zagovor v smislu 177. člena tega zakona, pa je potrebno poudariti naslednje. ZDR v 2. odst. 83. člena res določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor. Vendar iz citirane določbe tudi izhaja, da je delodajalec te obveznosti prost, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo to od delodajalca neupravičeno pričakovati. Iz izpovedi toženca Safeta Heliča in listinskih dokazov pa nedvomno izhaja, da je toženec tožnika brezuspešno vabil že v aprilu 2004, ko si je tožnik protipravno prilastil nekaj orodja in ga je toženec v zvezi s tem dne 13.4.2004 povabil na razgovor pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Iz vabila na razgovor je tudi razvidno, da bo toženec tožnika prijavil na policiji, če se le-ta na vabilo ne bo odzval. Kljub takemu vabilu in izrecnemu opozorilu na posledice, je tožnik vabilo ignoriral, zaradi česar je toženec zoper tožnika podal kazensko ovadbo. Ob upoštevanju navedenega in ob upoštevanju še preostalih brezuspešnih pisnih opominov, ki jih je toženec poslal tožniku, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ponovno pisno vabljenje tožnika na zagovor, ki je namenjen razjasnitvi dejanskega stanja očitanih ravnanj, v ničemer ne bi pripomoglo k vzdržanju delovnega razmerja med strankama.

Upoštevaje vse navedeno je potrebno ugotoviti, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku pravno pravilna in zakonita in da toženec v postopku odpovedi te pogodbe ni bistveno kršil določb postopka, kot to zmotno meni pritožba. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika po razveljavitvi izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njegov nadaljnji zahtevek za reintegracijo in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, utemeljeno zavrnilo.

V zvezi s pritožbo tožene stranke glede odločitve o stroških postopka pa je potrebno poudariti, da ne glede na dejstvo, da je tožena stranka v sporu uspela, je odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka materialnopravno pravilna. V obravnavanem spornem primeru gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, za tovrstne spore pa je potrebno upoštevati določila Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94), ki v

2. odst. 22. člena izrecno določa, da v sporih o prenehanju delovnega razmerja trpi delodajalec svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka. Iz navedenih razlogov je pritožba tožene stranke glede nepravilne odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka neupoštevna.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi tožeče niti tožene stranke niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo obeh strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker nobena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP).