Jedro

Dejanske ugotovitve o nasilno pridobljeni posesti nepremičnine v letu 1984 potrjujejo pravilnost presoje, da tožnik ni uspel izkazati zakonite posesti nepremičnine, ki bi vodila k pridobitvi lastninske pravice po preteku desetih let.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je v tem postopku zoper zemljiškoknjižne lastnike nepremičnine uveljavljala tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 562/4, vložek št. ..., k. o. ..., do celote. V zadevi je že bila izdana delna zamudna sodba I P 1373/2013 z dne 23. 12. 2013, s katero je bil tožniku priznan delež na obravnavani nepremičnini v skupni višini do 1/8. Odločba je pravnomočna in ni predmet tega pritožbenega postopka.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločalo o še spornem deležu do 7/8 na obravnavani nepremični (prva tožena stranka je lastnica do 3/4, druga tožena stranka do 1/8 sporne nepremičnine). Po izvedenem dokaznem postopku je tožbeni zahtevek za ugotovitev tožnikove lastninske pravice do 7/8 od celotne navedene nepremičnine zavrnilo (točka I izreka izpodbijane sodbe). Tožniku je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 3.989,64 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka).

3. Tožeča stranka vlaga laično pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP(1). Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Uveljavlja pritožbene stroške. Navaja, da v krajši obliki povzema bistvo zadeve. Tri sestre so se v letu 1965 dogovorile o skupni gradnji. Nakup parcele 562/4 k. o. ... je izvedla F. in se vknjižila kot lastnica. Dela je v pretežnem delu financirala tožnikova mati, kasneje on. A. je prispevala delež v denarju. Ker sta od nakupa naprej aktivno delala na hiši, je navajal, da sta imela z materjo parcelo od nakupa dalje že v posesti. Prekinjena je bila 1970 in za ugotavljanje priposestvovanja ni relevantna. F. je 25. 7. 1968 podala izjavo o priznanju lastninske pravice. Sodišče je zmotno ne upošteva, češ naj bi šlo za neko tretjo parcelo (pomotoma piše, da je parcela oštevilčena s številko 506, namesto s parc. št. 562/4) in ker naj ne bi šlo za dogovor glede lastninske pravice. F. je priznala lastninsko pravico na gornji etaži in solastninsko pravico na kletnih prostorih. Ker je tožnik še dodatno z materjo vlagal oziroma izplačal F. ter se dogovoril s tretjo sestro, je menil, da je pridobil lastnino na celotni nepremičnini. F. si je v letu 1970, ko je bila hiša skoraj vseljiva, skušala celotno hišo prilastiti. V spodnji del se je naselila sama, v nadstropnem delu je imela najemnike. Sodišče je zmotno ocenilo izpovedbe toženk in prič, češ da so bile sestre vedno skregane. Verjeti bi bilo treba tožniku, da so se skregale šele po letu 1970. Zato je bilo treba sprožiti tožbo v zadevi III P 12/79. Tudi sodbo iz tega postopka je sodišče ocenjevalo zmotno, češ da je moral vedeti, da ni lastnik vsaj celotne nepremičnine. Ugotovljeno je bilo, da je tožnikova mati pridobila solastninsko pravico do 7095/20839, kar v naravi predstavlja etažo prvega nadstropja stanovanjske hiše ... Po prejemu drugostopenjske sodbe sta se tožnik in njegova mati kot dobroverna in po svojem prepričanju zakonita lastnika in posestnika s pomočjo policije, ker je bil tam še I, vselila v hišo na navedenem naslovu. Nista opazila, da je bila v pravdi pomotoma navedena napačna številka parcele 450/7. Zanju je bila označba parc. št. nerelevantna, zanesla sta se na pravilno navedeno stavbo. Štela sta, da jima je s sodbo priznana lastnina vsaj za razsojeni del. Tudi v zapuščinskem postopku, ko se je uveljavljala izločitev iz zapuščine pokojne F. na podlagi te sodbe, je bilo zahtevkom sester K. in A. ugodeno. V večini sodnih odločb so napačne parcele ali vložne številke. Šele po več letih se je ugotovilo, da ni možna vknjižba v zemljiški knjigi na podlagi sodbe. Zaprošeno je bilo za popravek izreka sodbe, kar je bilo zavrnjeno, ker ni šlo za očitno tiskarsko napako. Sodišče je napačno ocenilo, da bi bil tožnik eventuelno dobroverni posestnik nepremičnine le od 1984 do 1992. Ni upoštevalo tožnikovega podrobnega opisa kronološkega dogajanja. Napačno je razlagalo izjavo F. z dne 25. 7. 1968, ki predstavlja obligacijskopravni naslov za pridobitev lastninske pravice na derivativni način. Dodatno je sledila še sodba v zadevi III P 12/79. Tožnik je bil dobroveren najmanj za zgornjo etažo hiše s pripadajočimi skupnimi deli ter prostori hiše. Ker se je po izjavi iz leta 1968 dogovarjal o celotnem odkupu in izplačal sredstva za nabavo materiala, sicer je bil ta vložek že prej ne majhen, nadaljnjo gradnjo etaže pa sta itak financirala z materjo po podani izjavi, šteje, da je pridobil celotno nepremičnino. Gradnja je potekala v času veljavnosti Občega državljanskega zakonika (ODZ). Sodna praksa je za navedeno obdobje uporabljala določbe ZTLR(2) za priposestvovanje in za gradnjo na tujem zemljišču. Lastninsko pravico na podlagi gradnje na tujem svetu (25. člen ZTLR) je mogoče pridobiti, če gre za nov del objekta ali za spremenjeno identiteto zgradbe. Upoštevna je tudi določba 266. člena SPZ(3). Ker je tožnik skupaj s pokojno materjo z delom in sredstvi ustvaril novo stvar, je v skladu z določbami 25. člena ZTLR pridobil lastninsko pravico na nepremičnini. Tožnik je do uveljavitve SPZ in pred vložitvijo tožbe izpolnil pogoj desetletne priposestvovalne dobe in tudi pogoj dvajsetletne priposestvovalne dobe. Zmotna je dokazna ocena, da naj bi bila priposestvovalna doba prekinjena v letu 1992 po pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pokojni F. Tožnik zanika s strani tožene stranke zatrjevani pogovor z njenimi dediči. Izpovedbe prič so zmotno ocenjene. Njihove izjave niso bile skladne glede časa, navzočih oseb in vsebine pogovora. Sodišče je prezrlo, da je ena od prič povedala, da je tožnikova mati poklicala policijo in da je slednja pojasnila, da je treba zadeve reševati po civilni poti. Tudi na podlagi izpovedb toženk in prič je mogoče ugotoviti, da med njimi ni bil mogoč nikakršen pogovor. Torej toženki nista mogli seznaniti tožnika, da sta podedovali nepremičnino. Za neurejeno zemljiškoknjižno stanje oziroma nemožnost vknjižbe lastninske pravice na njegovo ime ni vedel do obvestila zapuščinskega sodišča v letu 1996 do 1997, za celotno situacijo pa šele pred vložitvijo tožbe. V letu 2010 je prejel podatke od GURS o lastništvu in vrednosti nepremičnine in je lahko verjel, da je njegova. Šele njegova partnerka je začela v letu 2010 pregledovati zadeve in ugotavljati zemljiškoknjižno stanje. Predlaga, naj sodišče tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da se ugotovi njegova lastninska pravica vsaj za nesporno – a žal formalno pomanjkljivo priznani del. 4. Na pritožbo sta odgovorili toženi stranki. Predlagata, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. Zahtevata povrnitev pritožbenih stroškov. Opozarjata na obširne pritožbene novote. Pritrjujeta ugotovitvi sodišča, da niso podani zakonsko predpisani pogoji za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. V sodnih postopkih, sproženih na podlagi izjave z dne 25. 7. 1968, je tožnikovo pravno prednico zastopal kvalificirani pooblaščenec. Zato se na neukost ne more sklicevati. Bistvena je ugotovitev, da tožeča stranka niti njena pravna prednica na obravnavani nepremičnini nista izkazali posesti vse do poletja 1984, ko sta se v nepremičnino nasilno vselili. Dokazna ocena in ugotovitve sodišča temeljijo na pravilno ocenjenem dokaznem gradivu.

5. Tožnik je odgovoril na vloženi odgovor na pritožbo, v katerem ponovno pojasnjuje, da je bila v sodbi III P 12/1979 navedena napačna parcelna številka, na kateri stoji stavba.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Tožeča stranka je trdila in dokazovala, da je pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini parc. št. 562/4 vložek št. ... k. o. ..., ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo na naslovu ..., na podlagi priposestvovanja in gradnje na tujem. Opirala se je na izjavo F. iz leta 1968 v zvezi z dogovorom o gradnji med tremi sestrami. Hkrati je trdila, da sta celotno hišo zgradila z materjo v času od 1965 do 1970 in da je tožnik vanjo vlagal še po letu 1984. 8. Sodišče je ugotovilo: - da je nepremičnino parc. št. 562/4 k. o. ... kupila pravna prednica toženih strank F., - da je bila obravnavana stanovanjska hiša predmet pravde III P 12/79, vendar je izdana sodba neizvršljiva, - da sta toženi stranki pridobili solastninsko pravico na tej nepremičnini z dedovanjem po F. (prva tožena stranka s sklepom o dedovanju v letu 1992) oziroma njenem dediču I. (druga tožena stranka), - da se je tožnik skupaj s svojo materjo v obravnavano stanovanjsko stavbo nasilno vselil poleti 1984, pred tem pa je v hiši od njene izgradnje in do svoje smrti v enem nadstropju bivala F. – zemljiškoknjižna lastnica – s svojim možem, v drugi etaži pa so bivali njeni najemniki, - da je tožnikova pravna prednica v pravdi III P 12/79 zoper F. uveljavljala (le) solastninsko pravico na nepremičnini, in sicer na drugi dejanski in pravni podlagi kot v tej pravdi (na pravno poslovni podlagi – dogovoru o skupni gradnji, sklenjenem med tremi sestrami v zvezi z izjavo F. z dne 25. 7. 1968), pri čemer je F. v tedanji pravdi sestrama osporavala priznanje solastninske pravice na tej podlagi, - da je bil tožnik seznanjen z vsemi sodnimi postopki svoje matere, - da tožnik in njegova mati zaradi zatrjevanega dogovora treh sester o skupni gradnji nista bila dobroverna graditelja, - da tožnik po vselitvi v letu 1984 v stavbo ni opravil vlaganj, s katerimi bi ustvaril novo stvar ali spremenil identiteto stavbe, - da so ga dediči po pokojni F. po zapuščinskem postopku po njej obvestili o svoji pridobitvi lastninske pravice na obravnavani nepremičnini in da jih je tedaj spodil od hiše. 9. Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu, je tudi pravno pravilna odločitev, da niso izpolnjeni pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona s priposestvovanjem niti na podlagi pravil o gradnji na tujem. Sprejeta je ob pravilni uporabi relevantnih materialnopravnih določil ODZ, ZTLR in SPZ. Utemeljena je s preglednimi, popolnimi in pravilnimi razlogi. Očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 15. točki 339. člena ZPP in procesnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni. Pritožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno ne zadošča za očitek o kršitvi postopka. Sodba z njo ni obremenjena, ker je dokazna ocena natančna in celovita. Opravljena je upoštevaje metadološke napotke iz 8. člena ZPP: po skrbni presoji vseh dokazov, ne zgolj tistih, ki bi utegnili koristiti tožniku. Dejansko stanje o vseh pravnoodločilnih dejstvih je pravilno in popolno ugotovljeno in nanj pravilno uporabljeno materialno pravo. Ker pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno, razloge in odločitev sodišča prve stopnje kot pravilne, bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Ugotovitve, da tožnik niti njegova pravna prednica nista pridobila lastninske pravice na nepremičnini z gradnjo na tujem v letih od 1965 do 1970, tožnik argumentirano ne izpodbija. Upoštevaje trditveno podlago je sodišče pravilno upoštevalo, da se je skliceval na dogovor o skupni gradnji treh sester. Zatrjevana pravno poslovna pridobitev lastninske pravice izključuje dobrovernost graditeljev. To pa je temeljni pogoj za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravil o gradnji na tujem, veljavnih v času zatrjevane gradnje (paragraf 418 ODZ). Če se graditelj sklicuje na dogovor z lastnikom zemljišča, kot je bil primer v obravnavani zadevi, originarne pridobitve lastninske pravice ni, ker ni mogoče govoriti o graditeljevi poštenosti, ki jo je zahteval paragraf 418 ODZ. Zahtevka za ugotovitev (so)lastninske pravice na podlagi pravnega posla in izstavitve ustreznega ZK dovolila (v zvezi z dogovorom o skupni gradnji, izjavo izleta 1968 in v zemljiški knjigi nerealizirano sodbo III P 12/79 z dne 24. 12. 1982 v zvezi s sodbo VSL III P 5/84 z dne 14. 12. 1983) pa tožnik v tej pravdi ni postavil. 11. Tožnikova nadaljnja vlaganja v stavbo (po vselitvi v letu 1984) po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija, niso spremenila identitete stavbe oziroma zaradi njih ni nastala nova stvar (točka 19 sodbe). Ugotovljeni obseg vlaganj ne utemeljuje pridobitve lastninske pravice na podlagi tedaj veljavnih pravil o gradnji na tujem iz 25. člena ZTLR. Po ustaljeni sodni praksi bi moral na podlagi zatrjevanih vlaganj tožnik bodisi izdelati nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe, ali pa bi se morala zaradi vlaganj spremeniti sama identiteta osnovne zgradbe. Če je prišlo le do povečanja hiše ali izboljšanja bivalnih razmer, hiša pa je ohranila prvoten namen, ne gre za novo stvar in stvarnopravni zahtevek ni utemeljen.(4) Zato je pravilno zavrnjen.

12. Pri odločanju o zatrjevani pridobitvi lastninske pravice na stavbi s priposestvovanjem je sodišče pravilno izhajalo iz 28. člena ZTLR. V okviru podane trditvene in dokazne podlage je presojalo tako pogoje za redno priposestvovanje s potrebno desetletno priposestvovalno dobo (drugi odstavek 28. člena ZTLR), kakor tudi za izredno priposestvovanje s potrebno dvajsetletno priposestvovalno dobo (četrti odstavek 28. člena ZTLR). Pravilna je ocena in ugotovitev, da ju tožnik ni uspel dokazati. Pritožba ju z ničemer ne omaje.

13. Ključne so namreč dejanske ugotovitve, da se je tožnik v stanovanjsko hišo vselil nasilno v letu 1984 in da je nato v letu 1992 nasilno od hiše spodil tudi dediče pokojne F., ki so ga obvestili o dedovanju po njej. Pritožbene navedbe, da je v letu 1984 prevzel posest stanovanjske hiše s pomočjo policije, so novote, ki jih v pritožbi ne opraviči, na prvi stopnji pa jih ni podal. Zato jih ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). V dokaznem postopku se je sodišče o nasprotnem zanesljivo prepričalo že s tožnikovo izpovedbo in izpovedbo priče Z. (točka 10 sodbe).

14. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene v zvezi z dogodki po zapuščinskem postopku po pokojni F. (točka 14 sodbe). Pritožnik sam priznava, da je bila tedaj njegova mati še živa in da je ona poklicala policijo. To potrjuje pravilnost presoje, da je dogajanje pravilno časovno umeščeno v čas po opravljenem zapuščinskem postopku po zapustnici. Klicanje policije pa potrjuje, da dediči – očitno zaradi tožnikovega nasprotovanja – niso mogli prevzeti v posest nepremičnine, ki so jo podedovali.

15. Dejanske ugotovitve o nasilno pridobljeni posesti nepremičnine v letu 1984 nadalje potrjujejo pravilnost presoje, da tožnik ni uspel izkazati zakonite posesti nepremičnine, ki bi vodila k pridobitvi lastninske pravice po preteku desetih let (drugi odstavek 28. člena ZTLR). Po prvem odstavku 72. člena ZTLR je bila posestnikova posest zakonita le tedaj, če je temeljila na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice, in če ni bila pridobljena s silo, z zvijačo oziroma z zlorabo zaupanja. Za zakonito posest morata biti torej izpolnjena oba pogoja: veljaven naslov in na predpisan način pridobljena posest, ki izključuje uporabo sile. Zato pritožnikovo opozarjanje (zgolj) na veljavni pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja ne zadošča. 16. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik tudi veljavnega naslova za celotno nepremičnino ni uspel dokazati. V pritožbi sam priznava, da je bila s sodbo III P 12/79 z dne 24. 12. 1982 v zvezi s sodbo VSL III P 5/84 z dne 14. 12. 1983 na podlagi izjave F. iz leta 1968 in dogovora o skupni gradnji treh sester njegovi materi priznana (le) solastninska pravica na stanovanjski hiši na naslovu ... (na napačni parc. št. 450/7 namesto na parc. št. 562/4 k. o. ...), in sicer le v deležu do 7095/20839. Tudi v primeru, da bi navedena sodba v zvezi z izjavo iz leta 1968 predstavljala veljaven pravni naslov, to kaže le na pravni naslov za pridobitev solastninske pravice. Priposestvovanja solastninske pravice v tej pravdi pa tožnik ni niti zatrjeval niti dokazoval. 17. Po pravilih ZTLR je dobroverni in zakoniti posestnik nepremičnine, na kateri je imel nekdo drug lastninsko pravico, lahko pridobil lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku desetih let, dobroverni posestnik, ki ni bil hkrati tudi zakoniti posestnik, pa po preteku dvajsetih let. V obravnavanem primeru je priposestvovalna doba lahko pričela teči šele leta 1984, ko je pritožnik prevzel nepremičnino v posest, česar v pritožbi ne izpodbija. Pritožbene navedbe, da sta tožnik in njegova mati glede na sodno odločbo iz leta 1979 štela, da jima je bila priznana lastnina vsaj za zgornjo etažo stavbe, potrjujejo pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, da tožnikove dobrovernosti o lastništvu celotne nepremičnine že ob vselitvi v hišo ni bilo. O tem se je sodišče zanesljivo prepričalo tudi na podlagi tožnikove izpovedbe in njegovega sodelovanja v zapuščinskem postopku po materi (razlogi v točki 13). Sprejete dokazne ocene ne more omajati s sklicevanjem na svojo pravno neukost in napačno navedene parc. št. v sodnih odločbah. Kot že rečeno, se na priposestvovanje solastninskega deleža oziroma etaže prvega nadstropja stanovanjske hiše na prvi stopnji ni skliceval. Nasprotno: tožbene trditve in dokazovanje so bile usmerjene na priposestvovanje celotne nepremičnine.

18. O pretrganju priposestvovalne dobe v letu 1992 (po zaključenem zapuščinskem postopku po zemljiškoknjižni lastnici obravnavane stavbe) se je sodišče zanesljivo prepričalo z zaslišanjem pravdnih strank in prič (razlogi v točki 14). Dokazna ocena je prepričljiva in logična. Ne more biti dvoma, da je tožnik najkasneje tedaj lahko ugotovil, da živi v nepremičnini, ki ni njegova last, ker sta jo po zemljiškoknjižni lastnici podedovala njena dediča. Ob skladni izpovedbi prič, za katere sodišče ni našlo razlogov, da jim ne bi verjelo, je tožnikovo zanikanje pogovora z dediči ostalo osamljeno. Po ugotovitvi, da je priposestvovalna doba izkazana kvečjemu za obdobje od 1984 do 1992 (osem let), je tožbeni zahtevek zaradi prekratke priposestvovalne dobe tudi na podlagi zatrjevanega priposestvovanja pravilno zavrnjen.

19. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Odločitev je pravilna v materialnopravnem in dejanskem pogledu ter ni obremenjena ne z uveljavljenimi ne z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato jo je pritožbeno sodišče potrdilo, pritožbo pa kot neutemeljeno zavarnilo (353. člen ZPP).

20. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 164. člena ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo propadla, zato ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni pripomogel k odločanju na pritožbeni stopnji. Po načelu potrebnosti naj stroške z odgovorom na pritožbo trpi sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 6/80. Op. št. (3): Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002 s spremembami.

Op. št. (4): Primerjaj odločbe VS RS II Ips 403/95, II Ips 317/93, II Ips 721/2006 in druge.