Jedro

V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je institut vrnitve v prejšnje stanje dopustno uporabiti tudi v primerih zamude roka za plačilo sodne takse.

Ker je pritožnica podala predlog za vrnitev v prejšnje stanje po poteku več kot treh mesecev od zamude, je njen predlog prepozen in tako nedovoljen, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 120. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po sodnici posameznici zavrglo predlog za vrnitev v prejšnje stanje v postopku v zvezi s tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS), št. DT 0610-3898/2014-7-09-510-07, 09-510-09, z dne 2. 4. 2015, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnica kadrovskih štipendij ni izplačevala v skladu z določili 36. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT-499-02-14/2015-3 z dne 19. 5. 2016, tožničino pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnilo.

2. Sodišče prve stopnje je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo, ker ga je pritožnica vložila po tem, ko je prejela sklep o ustavitvi postopka zaradi neplačila sodne takse. Po njegovi presoji takšen predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni dopusten. Pri tem se je sklicevalo na sklep Vrhovnega sodišča v zadevi II Upr 21/2008 z dne 8. 1. 2009. 3. Zoper sklep prvostopenjskega sodišča tožnica (v nadaljevanju pritožnica) vlaga pritožbo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijani sklep ter ponovno odloči o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, tako da razveljavi sklep o delni oprostitvi z dne 15. 11. 2016, sklep o ustavitvi postopka z dne 3. 1. 2017 ter plačilni nalog z dne 24. 2. 2017. Zahteva povračilo stroškov postopka. Navaja, da je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje z dne 8. 5. 2017 predlagala, da se razveljavijo vsa procesna dejanja in akti, vključno s sklepom o delni oprostitvi plačila sodnih taks z dne 15. 11. 2016. Pritožnica se s sklepom o delni oprostitvi, ki ji je bil vročen dne 22. 11. 2016, ni mogla seznaniti, saj je bila zaradi operativnega posega 25. 11. 2016 hospitalizirana, njeno zdravstveno stanje pa se je izboljšalo šele meseca maja 2017, toliko da se je lahko seznanila s pisanjem in zato podala predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje je kršilo določbo 24. člena ZUS-1, ker je presodilo, da predlog ni dopusten, saj ga je obravnavalo le kot predlog, da se razveljavi sklep o ustavitvi postopka in ne kot je predlagala pritožnica, da se predlaga vrnitev postopka v čas pred izdajo sklepa o delni oprostitvi. V izpodbijanem sklepu se je tožena stranka (pravilno sodišče prve stopnje) sklicevala na sklep I U 651/2017-5 z dne 10. 5. 2017, ki pritožnici sploh ni poznan. Pritožnica je vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za plačilo sodne takse za tožbo, ki pa je dovoljen. Sodišče prve stopnje je postopek ustavilo, kar je imelo za pritožnico najhujšo posledico, izgubo pravice do sodnega varstva. Napačno je sklicevanje sodišča prve stopnje na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Upr 21/2008 z dne 8. 1. 2009. K I. točki izreka:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskega stanja obravnavane zadeve, ki med strankama ni sporno, izhaja, da je pritožnica 28. 6. 2016 vložila tožbo. Ker sodna taksa ob vložitvi tožbe ni bila plačana, je sodišče prve stopnje na podlagi 34. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) pritožnico s plačilnim nalogom z dne 28. 6. 2016 pozvalo, da takso v roku 15 dni plača. Po prejemu navedenega plačilnega naloga je pritožnica vložila predlog za oprostitev plačila sodne takse. Sodišče prve stopnje je pritožnico s sklepom z dne 15. 11. 2016 delno oprostilo plačila sodne takse za 90 %, taksa v višini 10 % pa ji je bila naložena v plačilo z rokom 15 dni od prejema sklepa. Ker je bil naveden sklep pritožnici vročen 22. 11. 2017 in zoper njega ni bilo vloženo pravno sredstvo, je rok za plačilo potekel 7. 12. 2016. Ker pritožnica vse do 3. 1. 2017 ni plačala sodne takse, je sodišče prve stopnje tega dne postopek s tožbo s sklepom ustavilo. Po pravnomočnosti sklepa o ustavitvi pa je 24. 2. 2017 pritožnici izdalo nalog za plačilo sodne takse za umik tožbe, ki je postal pravnomočen. Dne 8. 5. 2017 je pritožnica vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje, o katerem je odločilo sodišče v izpodbijanem sklepu.

6. Institut vrnitve v prejšnje stanje ZUS-1 ureja v 24. členu, ki med drugim določa, da če stranka iz opravičenega vzroka zamudi rok iz 23. člena tega zakona ali drug zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti, lahko predlaga vrnitev v prejšnje stanje. Predlog je treba vložiti v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila rok; če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela. Okoliščine za utemeljitev predloga je treba verjetno izkazati ob vložitvi predloga. V roku za vložitev predloga je treba opraviti tudi zamujeno dejanje. Po treh mesecih od dneva zamude ni mogoče predlagati vrnitve v prejšnje stanje.

7. Drži navedba pritožnice, da niso pravilni razlogi sodišča prve stopnje, zakaj njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni dovoljen in da ga je sodišče prve stopnje napačno presojalo le v okviru sklepa o ustavitvi postopka in ne tudi v okviru predhodnih procesnih dejanj, ki so bila podlaga za ustavitev postopka, in se pri tem očitno zmotilo pri sklicevanju na napačno opravilno številko in njen datum.

8. Sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča v zadevi II Upr 21/2008 z dne 8. 1. 2009 je napačno. Namreč v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča1 je institut vrnitve v prejšnje stanje dopustno uporabiti tudi v primerih zamude roka za plačilo sodne takse, saj je plačilo sodne takse procesna predpostavka za obravnavo tožbe v upravnem sporu (105.a člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Neplačilo sodne takse za tožbo v upravnem sporu preprečuje obravnavanje tožbe, torej izvedbo procesnega dejanja, pri čemer ni zanemarljivo dejstvo, da umik tožbe v upravnem sporu praviloma pomeni tudi izgubo pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), saj stranka tožbe praviloma ne bo mogla več vložiti zaradi poteka prekluzivnega roka za njeno vložitev, določenega v prvem odstavku 28. člena ZUS-1. 9. Ne glede na navedeno pa je pritožba neutemeljena. S predlogom za vrnitev v prejšnje stanje je pritožnica hotela vrnitev postopka v čas, ko še ni zamudila s plačilom takse za tožbo. Rok za plačilo sodne takse je potekel 7. 12. 2016. Četrti odstavek 24. člena ZUS-1 določa, da po treh mesecih od dneva zamude ni mogoče predlagati vrnitve v prejšnje stanje. Ker je pritožnica podala predlog za vrnitev v prejšnje stanje šele 8. 5. 2017, je njen predlog glede na nesporno dejansko stanje prepozen in tako nedovoljen, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

10. Zato je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

K II. točki izreka:

11. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Npr. sklepi I Up 303/2014 z dne 17. 3. 2015, I Up 152/2014 z dne 5. 2. 2015, I Up 205/2015 in I Up 308/2016 z dne 12. 4. 2017.