Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sta se toženca zavedala, da je služnost dovoljena do preklica. Že iz tega razloga pa tudi tožbeni zahtevek po prvem odstavku 54. člena ZTLR oziroma po drugem odstavku 217. člena SPZ ni utemeljen (izvrševanje služnosti dvajset let brez nasprotovanja lastnika služeče stvari), saj stvarne služnosti v primeru, ko je služnost dovoljena do preklica, ni mogoče priposestvovati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta prvo in drugotožena stranka po tožbi (A. A. in B. B., v nadaljevanju toženca) dolžna na parc. št. 1 k. o. X, ki je v solasti prvo in drugotožeče stranke po tožbi (C. C. in D. D., v nadaljevanju tožnika), vsakega do 1/2, opustiti vsakršno poseganje v solastninsko pravico tožnikov, še posebej sta toženca dolžna opustiti vožnjo z vsemi vozili preko sporne parcele (prvi odstavek I. točke izreka) Glede stroškov je odločilo, da sta toženca dolžna tožnikoma povrniti pravdne stroške v višini 2.963,84 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek I. točke izreka). Tožbeni zahtevek tožencev (tožnikov po nasprotni tožbi), da za potrebe gospodujočih nepremičnin parc. št. 2 k. o. X in parc. št. 3 k. o. X obstoji v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica hoje in voženj z vsemi vozili po v naravi vidni obstoječi poti, ki poteka po služečem zemljišču parc. št. 1 k. o. X, in ki je natančno opisana v prvem odstavku II. točke izreka, v breme vsakokratnega lastnika navedene nepremičnine, je zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek tožencev, da sta tožnika dolžna v roku petnajstih dni izstaviti tožencema za vknjižbo primerno listino, s katero bosta izrecno in brezpogojno dovolila za potrebe nepremičnin parc. št. 2 k. o. X in parc. št. 3 k. o. X vknjižbo služnostne pravice hoje in voženj z vsemi vozili po služeči parc. št. 1 k. o. X, kot to izhaja iz drugega odstavka II. točke izreka. Zavrnilo je tudi njun zahtevek na povračilo pravdnih stroškov (tretji odstavek II. točke izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta toženca iz vseh pritožbenih razlogov. Ponavljata, da jima je E. E. že ob darilu zemljišča s stavbo dovolil, in to trajno in neomejeno, tudi uporabo sporne (modro črtkane) trase poti za vožnje in druge (rdeče črtkane) za hojo, kar je edino logično in življenjsko. Dogovor tožencev z E. E. potrjuje izpoved priče F. F. na zadnjem naroku na kraju samem, da je tudi njim (leta 1984) E. E. dovolil in naročil, da naj peljejo po sporni trasi, in omenil, da je tudi tožencu rekel, naj se tu vozi. Priča F. F. je neposredna soseda in iz svoje hiše vidi direktno na traso sporne poti. Povzemata izpoved navedene priče. Tudi hčeri tožencev G. G. in H. H. pa tudi zeta I. I. in J. J. so potrdili, da sta toženca za potrebe svoje nepremičnine vedno uporabljala za vožnje sporno traso poti in da nikoli niso slišali, da bi E. E. ali tožnika temu nasprotovali ali zahtevali, da si toženca izdelata kakšno drugo pot ali da vozita po drugi poti. Prvič sta tožnika od tožencev zahtevala, da si uredita svoj dovoz do hiše tik pred prepisom parcel T. U. in V. v letu 2007. Voziti jima takrat še nista prepovedovala. Prvič sta tožencema prepovedala vožnjo po sporni poti z dopisom odvetnice K. K. v letu 2010. Povzemata tudi izpovedi prič L. L. in M. M. Veliko prič je izpovedalo, da sta toženca za potrebe svojih nepremičnin vedno vozila po sporni trasi, da je bila ta vseskozi sposobna za vožnjo z osebnim avtomobilom, traktorjem in celo tovornimi vozili, da E. E. ali C. C. voženj za potrebe A. A. pred letom 2010 niso branili ali izražali negodovanja, da nikoli nihče ni slišal, da bi E. E. odredil tožencema napraviti drugo pot. Toženca sta služnostno pot pridobila na podlagi ustnega dogovora o ustanovitvi služnostne pravice poti z očetom. Ta dogovor je bil realiziran in se je izvrševal od leta 1981 dalje, najmanj pa od leta 1984 dalje. Zahtevek na izstavitev vknjižbenega dovoljenja zoper tožnika kot pravna naslednika E. E. je tako utemeljen. Služnostno pravico sta toženca pridobila že po desetih letih, v vsakem primeru pa precej pred prepovedjo voženj v letu 2010, tudi na podlagi priposestvovanja že po pravilih Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in po pravilih Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Sodišče je neutemeljeno verjelo tožnikoma in njunim pričam, ki so navedli kup očitnih neresnic. V nadaljevanju toženca obširno izpodbijata dokazno oceno sodišča prve stopnje ter navajata, kaj naj bi bile neresnice. Trditev, da naj bi E. E. že ob odločitvi o daritvi zemljišča toženki določil, da si morata toženca izdelati svojo pot (okoli N. ali pri M.), je popolnoma neverjetna, neživljenjska in nelogična. Sodišče prve stopnje ji ne bi smelo slediti. E. E. v svoji izjavi ni nič pomešal. Tožnika v trditveni podlagi v navedbah, s katerimi sta odgovarjala na nasprotno tožbo tožencev, do zaključka prvega naroka glavne obravnave nista postavila trditve, da naj bi E. E. ob dogovoru o daritvi gospodujoče nepremičnine toženki izrecno določil, da si morata toženca narediti svojo pot okoli M. (po domače N.). Šele na drugem naroku prvega naroka glavne obravnave sta tožnika zatrjevala, da naj bi E. E. tožencema večkrat rekel, naj si naredita svojo pot oziroma, da se lahko po sporni poti vozita le ob njegovem izrecnem soglasju, kar naj bi potrdila tudi O. O. in njegova žena P. P. Na istem naroku zaslišana tožnika pa nista trdila, da naj bi E. E. tožencema že ob daritvi določil, naj si napravita svojo pot, sploh pa ne, da bi jo morala napraviti pri M. Zatrjujeta, da je izpoved tožnice kontradiktorna, ter navajata, da nihče do zaključka prvega naroka glavne obravnave ni postavil prej navedene trditve, da naj bi E. E. tožencema odredil, da si izdelata pot okoli M. Takšno trditev je šele na naslednjem naroku v izpovedi podal O. O. Šlo je za novoto, toženca sta šele takrat izvedela, da bosta morala dokazovati nasprotno, zato sta pravočasno predlagala zaslišanje E. E. Na naslednjem naroku pa sta predlagala tudi ostale dokaze, ki potrjujejo, da so trditve o tem, da naj bi jima E. E. ob daritvi in kasneje odrejal, da si izdelata svojo pot pri M., neresnične. Navedbe in dokaze je pooblaščenka podala v pripravljalni vlogi z dne 21. 10. 2015, te navedbe in dokazni predlogi so pravočasni, ker jih toženca brez svoje krivde nista mogla predlagati prej. Trditev O. O. in podobna izpoved E. E. in P. P, da naj bi E. E. že ob daritvi gospodujoče nepremičnine toženki določil in kasneje večkrat zahteval, da si mora izdelati svojo pot okoli M., so popolna neresnica. V nadaljevanju toženca podajata svoje zaključke in trditve ter zatrjujeta, da iz njih izhaja, da je navedena trditev neresnična. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da O. O., E. E. in P. P. nimajo motiva neresnično izpovedovati, saj je motiv v tem, da skušajo pomagati tožnikoma glede na visoko investicijo tožnikov v izdelavo nove poti. E. E. pa je po medsebojni izročilni pogodbi od tožnikov popolnoma odvisen. Izpovedi O. O., P. P. in E. E. so tudi med seboj neskladne, zlasti v opisovanju, na katero ali čigavo zemljišče bi toženca dostopala iz svoje parcele po poti, za katero naj bi jima E. E. določil, da naj si jo kot svojo izdelata. Tudi v tem delu povzemata izpovedi prič, ki so neskladne. Ker po zemljišču M. M. A. A. niso imeli nobene pravice vožnje, je jasno, da O. O., P. P. in E. E. ne govorijo resnice. Na neresnicoljubnost tožnikov kažejo tudi druge očitno neresnične tožbene navedbe, npr. trditev, da sta parcelo št. 4 odstopila v javno dobro. Tudi izpoved priče R. R. ne potrjuje, da naj bi E. E. kdajkoli pred letom 2007 tožencema rekel, da si bosta morala narediti pot zase, saj je izpovedal: „Imam nekako občutek, da sem enkrat slišal, da je tast rekel, da si bodo morali narediti pot zase.“ Takšna izpoved je popolnoma neprepričljiva in se nanjo sodišče ne more opreti. Izpovedi R. R., S. S. in Š. Š., ki sta jih za priče predlagala tožnika, je sodišče premalo kritično presojalo. Zatrjevali so, da se po sporni trasi do izpred treh ali petih let sploh ni dalo voziti in tožencev niso videli voziti po sporni trasi. Takšna izpoved je pristranska v korist tožnikov in celo v nasprotju z izpovedjo tožnikov, ki sta trdila, da sta toženca po sporni trasi vozila od leta 1990 dalje. Sodišče zato njihovim izpovedim tudi v preostalih delih ne bi smelo slediti. S strani toženke ali tožencev nikoli ni bil sklenjen dogovor o napravi ali uporabi novo zgrajene poti, kar potrjujejo ne le izpovedi tožencev, njunih hčera in njunih zetov, ampak zlasti tudi izpoved priče F. F. Celo iz izpovedi samega tožnika izhaja, da se toženka ni strinjala oziroma ni izrazila soglasja ali volje za sklenitev dogovora. Novo zgrajena pot je neprevozna in neuporabna, s prevelikim naklonom. Na neutemeljenost ugovorov tožnikov kaže tudi nasvet prejšnje odvetnice tožnikov, da naj se s tožencema zmenita in jima naredita pot, tako sta tudi ravnala. Ker pa so se pričakovanja tožnikov izjalovila, sta vložila to neutemeljeno tožbo. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določila postopka, ker ni izvedlo vseh preostalih, s strani tožencev predlaganih dokazov. Opraviti bi moralo poizvedbe pri Upravni enoti Y o tem, kdaj sta toženca kupila prvi osebni avtomobil Yugo Coral, saj za najmanj od takrat tožnika priznavata, da sta z njim toženca po sporni trasi vozila. Dejansko pa sta že pred tem vozila s traktorjem in tovornimi vozili. Od leta 1981 sta toženca uživala tudi parcele z domačim imenom T., U. in V. Toženca sta jih preknjižila nase v letu 2007 s tožbo na podlagi priposestvovanja, na podlagi katere je bila izdana sodba na podlagi pripoznave, in tudi vpogled te tožbe in pravdnega spisa iz te zadeve sta toženca predlagala, sodišče je to neutemeljeno zavrnilo. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Četudi bi E. E. že ob daritvi kašče in zemljišča toženki zahteval, naj si toženca uredita svoj dostop in bi kasneje to zahtevala tožnika, to ne pomeni, da so E. E. ali pa njegova lastninska naslednika nasprotovali vožnjam tožencev po sporni trasi. Tožnika namreč izpovedujeta, da voženj nista prepovedovala, ampak da naj bi le zahtevala, naj si toženca uredita drug dostop. Da E. E. in tožnika vožnjam niso nasprotovali, sta toženca dokazala tudi z izpovedmi tožencev in z zaslišanjem večih prič. Prvič je bila tožencema prepovedana vožnja po sporni poti šele z dopisom odvetnice K. v letu 2010. Toženca sta v vsakem primeru na podlagi drugega odstavka 217. člena SPZ služnostno pravico voženj do leta 2010 že priposestvovala. Dobra vera za priposestvovanje na podlagi drugega odstavka 217. člena SPZ ni potrebna. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo nasprotno tožbo najmanj v obsegu, kolikor se z njo uveljavlja služnostna pravica hoje po trasi, kjer se modro črtkana in rdeča črtkana trasa prekrivata, saj pravici hoje tožnika nista nasprotovala.

3. Tožnika v odgovoru na pritožbo tej nasprotujeta in predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženca v pretežnem delu pritožbe izpodbijata dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je napravilo obširno, logično in prepričljivo dokazno oceno, skladno z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki jo kot pravilno sprejema tudi sodišče druge stopnje, in so pritožbene navedbe, da je sodišče neutemeljeno verjelo tožnikoma in njunim pričam, neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pojasnilo tudi, zakaj je tožnikoma in njunima pričama verjelo, in je svojo odločitev oprlo na izpovedi prič, glede katerih je pojasnilo tudi, da niso imele motiva, da ne bi izpovedovale resnicoljubno, in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. V nadaljevanju sodišče druge stopnje odgovarja na posamezne pritožbene navedbe v zvezi z dokazno oceno sodišča prve stopnje.

6. Toženca poudarjata, da so priče F. F., G. G. in H. H., I. I. in J. J. potrdili, da sta toženca za potrebe svoje nepremičnine vedno uporabljala za vožnje sporno traso poti, in da nikoli niso slišali, da bi E. E. ali tožniki temu nasprotovali ali zahtevali, da si toženca izdelata kakšno drugo pot. Takšne izpovedi dokazne ocene sodišča prve stopnje ne omajejo in ji ne nasprotujejo. Da sta toženca vozila po sporni trasi, tj. po parc. št. 1 k. o. X, last tožnikov, po kateri zahtevata ugotovitev služnostne pravice hoje in voženj v korist vsakokratnega lastnika parcel 2 in 3, obe k. o. X, zemljiškoknjižno last prve toženke, je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Tudi če navedene priče nikoli niso slišale, da bi bilo podano nasprotovanje s strani E. E. ali tožnikov, to še ne pomeni, da tega nasprotovanja ni bilo. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku po oceni sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da ni res, da bi prišlo do kakršnegakoli dogovora med očetom tožnice in toženke in tožencema, da jima oče priznava pridobitev stvarne pravice služnosti hoje in voženj na sporni trasi brez kakršnihkoli omejitev, na podlagi česar bi lahko vknjižila to pravico. Dogovora toženca nista dokazala, sodišče druge stopnje se v izogib ponavljanju sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje glede tega in drugačnih pritožbenih navedb ne sprejema. Neutemeljena je zato navedba tožencev, da je utemeljen zahtevek na izstavitev vknjižbenega dovoljenja.

7. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnika nista pravočasno postavila trditve, da naj bi E. E. (oče druge tožnice in prve toženke) ob dogovoru o daritvi gospodujoče nepremičnine toženki izrecno določil, da si mora narediti svojo pot. Ne drži, da naj bi trditve tožnika postavila šele 9. 7. 2015, saj sta že v pravočasni vlogi z dne 24. 6. 2015 navedla, da je že ob prvih začetkih voženj po sporni poti, ko je bil zemljiškoknjižni lastnik še E. E., ta tožencema večkrat rekel, da naj si naredijo svojo pot, ter da se lahko po sporni poti vozijo le ob njegovem izrecnem soglasju za posamičen prevoz. Navedla sta tudi, da sta tožnika, ko sta pridobila lastninsko pravico na nepremičninah, po katerih poteka sporna pot, tožencema ustno pojasnila, da bosta vožnje lahko izvrševala do trenutka, ko bosta tožnika začela preurejati dvorišče. V nadaljevanju sta tožnika te navedbe še podrobneje opredelila, glede na izpovedi v postopku. Dejstvo, kje točno naj bi ta nova pot potekala, za odločitev ni pravno relevantno. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da ni bistveno, ali in katera varianta je bila nekoč dejansko možna glede drugega dostopa. Bistveno je, da dogovora, kakršnega sta zatrjevala, toženca nista dokazala. Vse pritožbene navedbe o tem, da je neverjetna in nelogična ter neživljenjska trditev o očetovi odredbi, da si morata toženca narediti svojo pot po tujem zemljišču, tako niti niso odločilne, zato toženca glede tega tudi neutemeljeno podajata svojo dokazno oceno. Neutemeljena pa je tudi navedba, da naj bi toženca pravočasno podala navedbe in trditve v pripravljalni vlogi z dne 21. 10. 2015 in da jih brez svoje krivde nista mogla predlagati prej, s sklicevanjem na zaslišanje O. O. O. O. je bil namreč zaslišan na naroku dne 10. 9. 2015, naslednji narok je bil 13. 10. 2015, šele po tem naroku sta toženca vložila pripravljalno vlogo z dne 21. 10. 2015, kar pa je prepozno, glede na to, da sta bila z izpovedjo seznanjena že na predhodnem naroku, to je 10. 9. 2015. Ne drži, da so bile navedbe in dokazni predlogi podani pravočasno.

8. Ker je torej odločilno, da je E. E. določil, da si morata toženca izdelati svojo pot, kje konkretno naj bi bila ta pot izdelana, pa ne, so nerelevantne tudi vse pritožbene navedbe, s katerimi toženca trditev o izdelavi poti okoli M. izpodbijata kot neresnično in nanje ni treba odgovarjati (peta in šesta stran pritožbe). Kot že navedeno, je sodišče pravilno ocenilo verodostojnost posameznih prič. O. O. je pojasnil, da z nobeno od pravdnih strank ni v slabih odnosih (kar je drugi toženec potrdil), posebnega interesa tudi ni bilo ugotovljenega pri njegovi ženi P. P., E. E. pa je bil priča tožencev in ne tožnikov. Kot že navedeno, pa so bile navedbe v pripravljalni vlogi z dne 21. 10. 2015 prepozne in se nanje toženca neutemeljeno sklicujeta.

9. Toženca neutemeljeno opozarjata tudi na neskladnost izpovedi O. O., P. P. in E. E. pri opisovanju, na katero ali čigavo zemljišče bi toženca dostopala iz svoje parcele po poti, za katero naj bi jima E. E. določil, da naj si jo kot svojo izdelata. Kot je bilo že navedeno, kje konkretno naj bi pot potekala, za odločitev ni pravno relevantno. Poleg tega ne drži, da bi bila podana takšna neskladja, ki bi vplivala na vprašanje verodostojnosti navedenih prič. Sodišče prve stopnje je, čeprav to ni bilo potrebno, pojasnilo in ocenilo, zakaj je E. E. lahko menil, da si bosta toženca pot po drugi trasi lahko napravila. Sodišče prve stopnje je tudi glede te druge poti napravilo celovito dokazno oceno in nedvomno ugotovilo, da je potna povezava obstajala.

10. Res zgolj izpoved priče R. ne potrjuje, da naj bi E. E. rekel tožencema, da si bosta morala narediti pot, glede na to, da je ta izpovedal, da ima občutek, da je o tem slišal, detajlov pa ni vedel, vendar je takšno izpoved sodišče upoštevalo v povezavi z ostalimi dokazi. Neutemeljene so tudi navedbe, da je sodišče premalo kritično presojalo izpovedi R. R., S. S. in Š. Š. glede na njihovo izpoved o možnosti voženj po sporni trasi in o tem, da tožencev niso videli voziti po sporni trasi in da sodišče njihovim izpovedim sploh ne bi smelo slediti. Slediti jim torej ne bi smelo tudi v delu, ko so izpovedali, kaj naj bi ob geodetski odmeri v letu 2007 govorila toženka. Na ta del izpovedi se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo, saj je ugotovilo, da dejstvo, da se je A. A. leta 2007 strinjala, da se naredi nova trasa, izhaja tudi iz zapisnika o geodetski odmeri iz leta 2007. Sicer pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila podana zahteva že s strani E. E., da si toženca naredita drug dostop, kar je odločilno, zato tudi morebitno nestrinjanje prve toženke z novo traso (ki naj bi ga potrdila izpoved priče F. F.), na pravilnost odločitve ne vpliva.

11. Glede zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine je bilo že pojasnjeno, da je dokazna ocena in odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Sodišče je pravilno zaključilo tudi, da glede na to, da ni bil sklenjen dogovor med tožencema in E. E. o (služnostni) pravici voženj po sporni trasi za neomejen čas in ob dejstvu, da je E. E. večkrat zahteval od tožencev, da si naredita svoj dostop, kasneje pa so to zahtevali tudi pravni nasledniki C. C., da toženca nista bila v dobri veri, da imata pravni naslov, pravice služnosti hoje in voženj v desetih letih nista priposestvovala.

12. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da je sodišče zmotno zavrnilo zahtevek iz naslova priposestvovanja služnosti hoje in voženj tudi po prvem odstavku 54. člena ZTLR oziroma po drugem odstavku 217. člena SPZ z nemotenim izvrševanjem služnosti v času dvajsetih let. Toženca navajata, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Zahteva, da si toženca uredita drug dostop, ni nasprotovanje ali prepoved voženj, medtem ko se dobra vera za priposestvovanje na podlagi drugega odstavka 217. člena SPZ ne zahteva. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Toženca namreč spregledala, da je sodišče prve stopnje zaključilo, že v delu obrazložitve, v katerem je ugotovilo, da ni res, da bi prišlo do dogovora med E. E. in tožencema, da jima priznava pridobitev stvarne služnosti hoje in voženj po sporni trasi brez omejitev, da je že E. E. služnost dovolil do preklica, saj je od tožencev zahteval, da si kasneje naredita svojo pot, niso pa določili kdaj. Ugotovilo je, da je E. E. toženca ves čas opozarjal, da si morata narediti novo traso, kasneje pa sta ju na to dejstvo opozarjala tudi tožnika. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno zaključilo tudi, da sta se toženca zavedala, da je služnost dovoljena do preklica. Že iz tega razloga pa tudi tožbeni zahtevek po prvem odstavku 54. člena ZTLR oziroma po drugem odstavku 217. člena SPZ ni utemeljen (izvrševanje služnosti dvajset let brez nasprotovanja lastnika služeče stvari), saj stvarne služnosti v primeru, ko je služnost dovoljena do preklica, ni mogoče priposestvovati. Ob povedanem je zavrnitev tožbenega zahtevka na ugotovitev obstoja služnostne pravice tudi na podlagi zatrjevanega 20-letnega neoviranega izvrševanja pravilna.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede bistvenih kršitev določb postopka. Sodišče naj bi kršitev storilo s tem, ker ni izvedlo vseh preostalih, s strani tožencev predlaganih dokazov. Glede na to, da je bila služnost dovoljena do preklica, ne drži, da bi sodišče moralo opraviti poizvedbe pri Upravni enoti Y o tem, kdaj sta toženca kupila prvi osebni avtomobil Yugo Coral, saj čas voženj na pravilnost odločitve ne vpliva. Prav tako sodišče ni storilo kršitve s tem, ko ni vpogledalo v tožbo in v pravdni spis v zadevi, v kateri je bila izdana sodba na podlagi pripoznave. Tudi vpogled v ta spis je bil predlagan glede časa izvrševanja voženj, z zatrjevanjem, da sta toženca že od leta 1981 dalje uživala tudi parcele z domačim imenom T., U. in V. 14. Končno je neutemeljena tudi navedba, da bi sodišče moralo ugoditi tožbenemu zahtevku tožencev (in zavrniti tožbo tožnikov) najmanj v obsegu, kolikor se uveljavlja služnostna pravica hoje po trasi, kjer se modro črtkana in rdeče črtkana trasa prekrivata, torej v delu, kjer tožnika pravici hoje nista nasprotovala. Služnosti ni mogoče določiti na tak način, kot smiselno predlagata toženca, torej da bi se določila tako, da potna povezava oziroma dostop dejansko ne bi bil vzpostavljen in bi po nekaj metrih služnost prenehala. Takšna služnost nima nobenega smisla in interesa za takšno služnost ni.

15. Ker je zahtevek tožencev tako na ugotovitev obstoja služnostne pravice, kot na izstavitev vknjižbenega dovoljenja utemeljeno zavrnjen, je materialno pravno pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da morata toženca opustiti poseganje v solastninsko pravico tožnikov, zlasti opustiti vožnje z vsemi vozili preko sporne parcele, na podlagi 99. člena SPZ. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16. Toženca s pritožbo nista uspela, zato nosita sama svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosita tudi tožnika, saj njun odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP.