Jedro

Glede dokaza z zaslišanjem priče A.A. je sodišče prve stopnje obrazložilo, da ga ne bo izvedlo, ker to za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ni potrebno ter ker bi bila izvedba dokaza neekonomična in dolgotrajna.

Storilec je s svojimi trditvami v ZSV zadostil aktivnosti, ki se od njega pričakuje v postopku razbremenitve odgovornosti po prvem odstavku 8. člena ZPrCP, saj je poleg svojih navedb o alibiju določno opredelil tudi osebo, ki lahko potrdi resničnost njegovih navedb, in predložil njene kontaktne podatke. Zato stališče sodišča prve stopnje, ki je ta dokaz zavrnilo z zgoraj navedenimi razlogi, krši storilčevo pravico do obrambe iz 90. člena ZP-1 in 29. člena Ustave Republike Slovenije (URS), kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka člena 155 ZP-1.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo vloženi zahtevi za sodno varstvo (ZSV) delno ugodilo in izpodbijani plačilni nalog (PN) z dne 6. 1. 2021 po uradni dolžnosti spremenilo glede pravne kvalifikacije prekrška tako, da je storilca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 3. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP, glede izrečene glavne sankcije pa tako, da je storilcu za navedeni prekršek izreklo globo v višini 250,00 EUR. V preostalem delu je ZSV zavrnilo kot neutemeljeno in odločilo, da se sodna taksa ne določi, storilec pa sam nosi stroške postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje zagovornik storilca ter pri tem izrecno uveljavlja pritožbena razloga po 2. in 3. točki 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1), vsebinsko pa zatrjuje tudi pritožbeni razlog po 1. točki 154.člena ZP-1. Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Pritožba je utemeljena.

4.V predmetni zadevi je prekrškovni organ s PN z dne 6. 1. 2021 storilca spoznal za odgovornega storitve prekrška po 4. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP, ki je bil storjen dne 6. 1. 2021 ob 09.05 uri, ko je bila z osebnim vozilom, katerega lastnik je storilec, hitrost na cesti št. 107, v odseku 1275 pri km 2200 m, kjer je hitrost vožnje s prometnim znakom omejena na 50 km/h, prekoračena za najmanj 22 km/h, kar je bilo ugotovljeno s samodejno merilno napravo, ki prekrške samodejno dokumentira.

5.Prvi odstavek 8. člena ZPrCP določa, da če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se kaznuje za prekršek lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil.

6.Storilec je v ZSV zatrjeval, da kritičnega dne ni vozil svojega osebnega avtomobila, da je bil v času prekrška od 8.00 ure do 16.00 ure ves čas na sedežu podjetja B. d.o.o., katerega direktor je, in da je njegovo vozilo v času prekrška uporabljal pogodbeni partner A. A., čigar osebne podatke je v ZSV navedel. V zvezi s trditvami v ZSV je predlagal zaslišanje dveh prič in svoje zaslišanje.

7.Sodišče prve stopnje je dopolnilo dokazni postopek ter pri tem zaslišalo storilca, predlagani priči in pregledalo fotografije in druge listine spisa. Zaključilo je, da se storilec ni uspel razbremeniti domneve o njegovi odgovornosti za prekršek. Sodba temelji na ugotovitvah, da prekrškovni organ nima podatkov, da bi se dne 6. 1. 2021 A. A. nahajal na območju Republike Slovenije, da zaslišani priči ne vesta povedati, kdaj točno je storilec prišel dne 6. 1. 2021 v službo, storilec pa evidenc delovnih obveznosti za dne 6. 1. 2021 ni predložil, ter da priča A. A. ni želela priti na zaslišanje, saj pot zanj zahteva vsaj dva dni potovanja, ker je iz Makedonije.

Glede dokaza z zaslišanjem priče A. A. je obrazložilo, da ga ne bo izvedlo, ker to za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ni potrebno ter ker bi bila izvedba dokaza neekonomična in dolgotrajna. Kolikor bi v Severno Makedonijo poslalo pravno pomoč za zaslišanje navedene priče, bi to lahko povzročilo zastaranje zadeve.

Pritožba zato utemeljeno opozarja, da je zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem priče A.A. neustrezna. Sodišče namreč ne more vnaprej presoditi dokazne vrednosti predlaganega dokaza, prav tako pa razlog za zavrnitev dokaznega predloga ne more biti ekonomičnost postopka oziroma možnost zastaranja zadeve.

Storilec je s svojimi trditvami v ZSV zadostil aktivnosti, ki se od njega pričakuje v postopku razbremenitve odgovornosti po prvem odstavku 8. člena ZPrCP, saj je poleg svojih navedb o alibiju določno opredelil tudi osebo, ki lahko potrdi resničnost njegovih navedb, in predložil njene kontaktne podatke. Zato stališče sodišča prve stopnje, ki je ta dokaz zavrnilo z zgoraj navedenimi razlogi, krši storilčevo pravico do obrambe iz 90. člena ZP-1 in 29. člena Ustave Republike Slovenije (URS), kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka člena 155 ZP-1.

Pritožba tako utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje onemogočilo storilcu dokazovanje odločilnega dejstva. Načelo materialne resnice se namreč v prekrškovnem postopku uresničuje prek načela proste presoje dokazov (71. člen ZP-1). Pri tem je treba poudariti, da prosta presoja dokazov ne pomeni, da je dopustno samovoljno odločanje o izvajanju dokazov. Sodišče mora izvesti vse materialnopravno relevantne dokaze, pri čemer sme zavrniti izvedbo predlaganega dokaza, če je očitno, da ni pomemben za odločitev, ali če bi bilo izvajanje predlaganega dokaza zaradi jasnosti zadeve odveč. Prav tako ni dopustno samovoljno ocenjevanje dokazov, temveč se zahteva logično, kritično, razumsko in argumentirano tehtanje dokazne vrednosti vsakega dokaza posebej in nato tehtanje součinkovanja dokazov med seboj.

10.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi zagovornika storilca ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, saj je glede na naravo ugotovljenih kršitev ocenilo, da te kršitve samo ne more odpraviti (peti odstavek 163. člena ZP-1).

11.Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku raziskati vse okoliščine, ki zadevajo storilčev alibi, ter vsebinsko pretehtati dokaze, ki jih je storilec predložil in predlagal v postopku odločanja z zahtevo za sodno varstvo. Nato bo moralo v skladu z načelom proste presoje dokazov znova oceniti, ali je storilcu uspelo izkazati razumen dvom glede njegove domnevane odgovornosti za prekršek. Na tem mestu pritožbeno sodišče zgolj izpostavlja, da prvi odstavek 8. člena ZPrCP ne določa, da mora storilec z dokazi prepričati sodišče o tem, da ni storilec prekrška, temveč lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga, da predloži razbremenilne dokaze. Ko take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali z njimi izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva. Če tak dvom izkaže, izda sodišče sodbo, s katero postopek zoper lastnika oziroma imetnika pravice uporabe vozila ustavi (5. točka prvega odstavka 136. člena ZP-1). Navedene določbe ni mogoče razlagati tako, da se storilec razbremeni zgolj v primeru, ko z dokazi prepriča sodišče, da ni storilec prekrška. Težo dokaznega bremena je treba razlagati v povezavi z načelom domneve nedolžnosti, ki med drugim zahteva, da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni dokazana, storilca oprostiti (pravilo in dubio pro reo).

-------------------------------

1Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2018, P. Čas, N. Orel, str. 569.

2Odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-295/05.

Zveza:

Zakon o pravilih cestnega prometa (2010) - ZPrCP - člen 8 Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 90, 155, 155/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.