Jedro

Iz sklepa Okrožnega sodišča v Celju St 894/2011 je razvidno, da se je nad M. 14. 6. 2011 začel postopek osebnega stečaja. Iz sklepa istega sodišča z dne 20. 12. 2013 pa je razvidno, da so bile M. odpuščene vse navadne in podrejene terjatve do upnikov, ki so nastale do 14. 6. 2011. Iztoževana terjatev je, sledeč izreku citiranega sklepa o izvršbi 2461 Ig 7941/2007 – 2 z dne 11. 7. 2007, nastala pred 14. 6. 2011. To izhaja iz dejstva, da na podlagi tega sklepa od 28. 2. 2006 dalje dolžnik dolguje tožeči stranki zakonske zamudne obresti. Z izpodbijano sodbo pa je odločeno, da mora to terjatev tožena stranka (M.) tožeči stranki plačati. Ker torej odpust obveznosti pravnemu nasledniku M. učinkuje tudi za terjatev iz izpodbijane sodbe, v tem postopku vtoževana terjatev ni utemeljena.

Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine 2461 – Ig 7941/2007 z dne 11. 12. 2007 Okrajnega sodišča v Ljubljani je bil izdan proti B. d. o. o.. Ker pa je bila ta družba izbrisana iz sodnega registra, tožena stranka pa je sedaj M., je sodišče prve stopnje s tem, ko je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi proti izbrisani družbi, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je tak izrek v nasprotju sam s seboj.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni: a) v I. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 2461 Ig 7941/2007 z dne 11. 12. 2007 razveljavi v 1. in 3. točki izreka in se tožbeni zahtevek na plačilo 244,63 EUR s pripadki zavrne; b) v izpodbijani II. točki izreka pa tako, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške pravdnega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji postopek

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom III Pg 4388/2009 z dne 7. 6. 2009 tožbo zavrglo. Z vpogledom v evidenco AJPES je ugotovilo, da je bila tožena stranka tekom pravdnega postopka brez likvidacije izbrisana iz sodnega registra. Presodilo je, da gre za pomanjkljivost na strani tožene stranke, ki je ni mogoče odpraviti. Svojo odločitev je oprlo na določilo petega odstavka 81. člena ZPP.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Cpg 1053/2010 z dne 25. 11. 2010 pritožbo tožeče stranke proti omenjenemu prvostopenjskemu sklepu zavrnilo in sklep III Pg 4388/2009 z dne 7. 6. 2009 potrdilo. Menilo je, da je stališče pritožnice, da ima na podlagi 442. člena ZFPPIPP upnik po izbrisu družbe pravico zahtevati izpolnitev družbenih obveznosti od aktivnega družbenika(1), pravno zmotno. Zavzelo je stališče, da bi se postopek proti družbeniku izbrisane družbe lahko nadaljeval le v primeru, če bi ta s subjektivno spremembo tožbe na toženi strani soglašal, saj določilo 208. člena ZPP ne more biti podlaga za nadaljevanje postopka proti singularnim pravnim naslednikom brez njihovega soglasja.

3. V postopku za varstvu zakonitosti je VS RS s sklepom III Ips 67/2010 z dne 23. 5. 2014 sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izpodbijana sodba

4. V novem postopku je sodišče prve stopnje najprej izdalo sklep(2), s katerim je edinega družbenika izbrisane B. d. o. o. M. pozvalo, naj kot toženec prevzame pravdo. Nato pa je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 2461 – Ig 7941/2007 z dne 11. 12. 2007 vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka za 244,63 EUR s pripadki in izvršilnimi stroški (I. točka izreka) ter odločilo, da mora tožena stranka v 8 dneh od prejema prvostopenjske sodbe povrniti tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 92,66 EUR s pripadki (4. točka izreka).

Pritožba tožene stranke in odgovor tožeče

5. Proti tej sodbi se je novi toženec M. pravočasno pritožil. V pritožbi ni citiral nobenega pritožbenega razloga. Navedel je, da je plačilno nezmožen in pojasnil, da se je nad njim na podlagi sklepa (Okrožnega sodišča v Celju) St 894/2011 z dne 14. 6. 2011 začel postopek osebnega stečaja. V tem postopku pa so mu bile le 20. 12. 2013 odpuščene vse obveznosti. Oba sklepa je k pritožbi tudi predložil. 6. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

K odločitvi o glavni stvari

7. Iz sklepa Okrožnega sodišča v Celju St 894/2011 (v prilogi B4) je razvidno, da se je nad M. 14. 6. 2011 začel postopek osebnega stečaja. Iz sklepa istega sodišča z dne 20. 12. 2013 (v prilogi B3) pa je razvidno, da so bile M. odpuščene vse navadne in podrejene terjatve do upnikov, ki so nastale do 14. 6. 2011. Iztoževana terjatev je, sledeč izreku citiranega sklepa o izvršbi 2461 Ig 7941/2007 – 2 z dne 11. 7. 2007, nastala pred 14. 6. 2011. To izhaja iz dejstva, da na podlagi tega sklepa od 28. 2. 2006 dalje dolžnik dolguje tožeči stranki zakonske zamudne obresti. Z izpodbijano sodbo pa je odločeno, da mora to terjatev tožena stranka (M.) tožeči stranki plačati. Ker torej odpust obveznosti pravnemu nasledniku M. učinkuje tudi za terjatev iz izpodbijane sodbe, je odločitev sodišča prve stopnje posledica zmotne uporabe materialnega prava. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz a) točke izreka te sodbe.

8. Po določilu prvega odstavka 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pritožnik to izkazal. Izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje izdalo, ne da bi opravilo glavno obravnavo. V pravnem pouku sklepa z dne 7. 9. 2014, s katerim je edinega družbenika izbrisane družbe B. d. o. o. pozvalo, da naj povzame pravdo, pa je M. kot takega zmotno poučilo, da proti temu sklepu ni pritožbe(3). Dejstev, ki jih je navedel v pritožbi, torej ni mogel uveljavljati že v pritožbi proti omenjenemu sklepu.

9. Morda ne bo odveč poudariti, da je bil sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine 2461 – Ig 7941/2007 z dne 11. 12. 2007 Okrajnega sodišča v Ljubljani izdan proti B. d. o. o.. Ker pa je bila ta družba izbrisana iz sodnega registra, tožena stranka pa je sedaj M., je sodišče prve stopnje s tem, ko je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi proti izbrisani družbi, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je tak izrek v nasprotju sam s seboj. Taka kršitev pa praviloma zahteva razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Seveda pa to, ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, v predmetnem sporu ne pride v poštev.

K odločitvi o pravdnih stroških

10. Po določilu prvega odstavka 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške. Ker tožeča stranka v tej pravdi ni uspela, bi torej morala povrniti toženi stranki njene pravdne stroške. Ne glede na to je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. To odločitev je oprlo na določilo prvega odstavka 156. člena ZPP, po katerem mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki so se ji po naključju primerili. Če toženi stranki v postopku osebnega stečaja obveznosti (med njimi je tudi dolg iz izpodbijane sodbe) ne bi bile odpuščene, upoštevajoč (stališče Vrhovnega sodišča v sklepu III Ips 67/2011 z dne 23. 5. 2014 in) razloge izpodbijane sodbe, s pritožbo ne bi uspel. Torej bi pravni naslednik izbrisane tožene stranke M., dolg B. d. o. o., moral toženi stranki poravnati. V tem primeru bi ji moral povrniti tudi njene stroške pravdnega postopka. Zaradi naključja (odpusta obveznosti pravnemu nasledniku izbrisane tožene stranke), ki se je primerilo v tem pravdnem postopku, pa je sodišče glede pravdnih stroškov odločilo tako, kot je razvidno iz b) točke izreka te sodbe.

(1) Po podatkih AJPES je bil ob izbrisu tožene stranke edini družbenik te družbe M..

(2) Gre za sklep III Pg 2820/2014-32 z dne 9. 9. 2014. (3) Glej: Nina Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV, 2006, stran 324 in 325 in Jože Juhant, Civilno procesno pravo, Univerzitetna založba LJ., 1961, stran 400 in 401 (...), drugače Danilo Ukmar, Pravna praksa, 2008, št. 19, stran 12 do 13.