Jedro

Vlogo za legalizacijo spornega posega je vložil takratni zemljiškoknjižni lastnik, ki je tožnika tedaj pooblastil le za svoje zastopanje v tistem upravnem postopku. Ker je bil tožnik v navedenem upravnem postopku le pooblaščenec, nima aktivne legitimacije za vložitev zahteve za izrek ničnosti navedene odločbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10. 10. 2005, s katero je zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote Ljubljana z dne 25. 7. 2005. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje na podlagi drugega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP zavrgel tožnikovo zahtevo za izrek ničnosti odločbe Sekretariata za urbanizem in varstvo okolja Občine Ljubljana Moste-Polje z dne 19. 11. 1994 (s katero je bila zavrnjena zahteva A.A. za legalizacijo zasteklitve, nadstrešitve in zaprtja balkona ob severozahodni fasadni steni obstoječega stanovanjskega objekta na zemljišču s parc. št. 15 k.o. A.), ker je ni vložila upravičena oseba.

2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja z odločitvijo tožene stranke in se sklicuje na določbe: 42., 129., 279. in 280. člena ZUP.

3. Tožnik v reviziji (prej pritožbi) navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ne more biti stranka v postopku, ker leta 1994 še ni bil vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik hiše s pripadajočim zemljiščem na Ulici ..., Ljubljana. Polovico hiše je kupil leta 1992 od lastnika A.A. Takratni upravni organ prve stopnje je sprejel B.B. kot stranko v postopek, čeprav ni bila zemljiškoknjižna solastnica predmetne nepremičnine. Na podlagi njenega nasprotovanja je upravni organ izdal investitorju zavrnilno odločbo. Isti upravni organ, ki je priznal B.B. vlogo stranke v postopku, je njemu položaj stranke odrekel, ker ni bi vpisan v zemljiško knjigo. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovi tožbi ugodi.

4. Odgovori na revizijo (prej pritožbo) niso bili vloženi.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS- 1 se pritožbe, vložene pred uveljavitvijo tega zakona, če ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za pravočasne in dovoljene revizije. Ker je pritožba zoper izpodbijano sodbo vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

8. Revizijsko sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnikova zahteva za izrek ničnosti odločbe prvostopenjskega upravnega organa, s katero je slednji zavrnil zahtevo A.A. za legalizacijo zasteklitve, nadstrešitve in zaprtja balkona ob SZ fasadni steni obstoječega stanovanjskega objekta na zemljišču s parc. št. 15 k.o. A., utemeljeno zavržena. Tožnik namreč v upravnem postopku legalizacije spornega posega ni imel položaja stranke in zato ni bil upravičen do vložitve zahteve za izrek ničnosti navedene upravne odločbe. Vlogo za legalizacijo spornega posega je vložil takratni zemljiškoknjižni lastnik A.A., ki je tožnika tedaj pooblastil le za svoje zastopanje v tistem upravnem postopku. Ker je bil tožnik v navedenem upravnem postopku le pooblaščenec, nima aktivne legitimacije za vložitev zahteve za izrek ničnosti navedene odločbe. Po določbi prvega odstavka 280. člena ZUP se namreč odločba lahko vsak čas izreče za nično po uradni dolžnosti ali na predlog stranke ali državnega tožilca ali državnega pravobranilca. Ker pa tožnik statusa stranke ni izkazal, ni imel podlage v citirani določbi ZUP za vložitev predloga za izrek ničnosti navedene upravne odločbe.

9. Ker je predmet presoje v tem upravnem sporu le zakonitost sklepa o zavrženju tožnikove zahteve za izrek ničnosti, revizijsko sodišče revizijskih ugovorov, ki se nanašajo na izdajo odločbe o zavrnitvi zahteve za legalizacijo spornega posega, ni presojalo.

10. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.