Jedro

Zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja so bile tožeči stranki v odločbi z dne 28. 6. 2004 glede na odločbo z dne 28. 6. 1996 še vedno v okviru iste, III. stopnje invalidnosti, določene dodatne omejitve pri delu. Tako ugotovljeno dejansko stanje je potrebno razlagati kot poslabšanje že ugotovljene invalidnosti v smislu določila tretjega odstavka 397. člena ZPIZ-1, kar je narekovalo priznanje pravic tožeči stranki po določbah ZPIZ-1. Tožena stranka je zato utemeljeno izdala odločbe, da z dnem pravnomočnosti odločbe z dne 28. 6. 2004 preneha pravica tožeče stranke do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev in ji priznala in odmerila nadomestilo za invalidnost. Uživalcem pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija) je zagotovljeno varstvo po prejšnjih predpisih (ZPIZ) pridobljenih pravic le ob predpostavki, da je dejansko stanje, ki je bilo podlaga za priznanje teh pravic v času odločanja po ZPIZ, ostalo nespremenjeno ob morebitnem vnovičnem odločanju o pravicah na podlagi preostale delovne zmožnosti po določilih ZPIZ-1.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izreklo za nični odločbi z dne 17. 1. 2005 in 19. 1. 2005, saj je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da ju je tožena stranka izdala brez zahteve tožeče stranke in z njima ponovno odločila o že rešenih pritožbah zoper odločbi z dne 21. 9. 2004 in 5. 9. 2004. Nadalje je ugotovilo, da je je bila tožeči stranki z odločbo z dne 28. 6. 1996 kot invalidu III. kategorije od 4. 6. 1996 dalje priznana pravica do zaposlitve na drugem ustreznem delu, ter z odločbo z dne 24. 9. 1996 priznano nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu po 123. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ – Ur. l. RS, št. 12/1992 in nadaljnji). V postopku za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ki se je pričel s predlogom osebnega izbranega zdravnika z dne 7. 4. 2004, je bilo ugotovljeno poslabšanje zdravja tožeče stranke. V odločbi z dne 28. 6. 2004 so ji bile zato (kot invalidu III. kategorije) glede na odločbo z dne 28. 6. 1996 določene dodatne omejitve pri delu od 1. 7. 2004 dalje. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb z dne 21. 9. 2004 in 29. 10. 2004 (drugostopenjska odločba o pritožbi), s katerima je bila tožeči stranki na podlagi izvršljive odločbe z dne 28. 6. 2004 odmerjena pravica do nadomestila za invalidnost od 1. 7. 2004 dalje. Presodilo je, da odločba, s katero je bilo zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja ob upoštevanju tretjega odstavka 397. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 – Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadaljnji) tožeči stranki priznano nadomestilo za invalidnost, ne posega v načelo pravnomočnosti odločbe iz leta 1996. Posledično je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da gre tožeči stranki pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 4. 6. 1996 dalje po odločbi z dne 7. 10. 1996 in zahtevek, da ji je tožena stranka dolžna izplačati od 19. 7. 2004 dalje premalo izplačane zneske tega nadomestila. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb z dne 5. 9. 2004 in 29. 10. 2004, s katerima je bilo odločeno o prenehanju pravice do nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev z dnem 19. 7. 2004 (t. j. z dnem izvršljivosti odločbe z dne 28. 6. 2004), saj za obstoj te pravice z navedenim dnem ni bilo več pravne podlage. Ocenilo je, da sta pravilni tudi odločbi z dne 29. 11. 2004 in 18. 1. 2005, s katerima je bila tožeči stranki za čas od 20. 7. 2004 do 30. 9. 2004 naložena dolžnost vrnite preplačila nadomestila plače za čas čakanja na drugo delo. Tožbeni zahtevek za njuno odpravo je zato zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani zavrnilni del prvostopenjske sodbe.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ker ji je bila na drugi stopnji kršena pravica do izjave v postopku in pravica do pravnega sredstva, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do pritožbenih navedb o bistvenih kršitvah postopka, zato ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti (14. točka citiranega določila ZPP). Tožena stranka je z odvzemom pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu ravnala v nasprotju s prepovedjo iz 390. člena ZPIZ-1. Ob upoštevanju 7. člena Zakona splošnem upravnem postopku (ZUP – Ur. l. RS, št. 80/1999 in nadaljnji) bi morala opozoriti tožečo stranko na diskrecijo, da ta izvršuje tisto pravico, ki je po znesku višja. Kot laik se tožeča stranka zoper odločbo z dne 28. 6. 2004 ni pritožila, kar bi zagotovo storila, če bi vedela, da bo ta odločba podlaga za ukinitev pridobljene pravice. Sodišče je napačno uporabilo tretji odstavek 397. člena ZPIZ-1 in obenem tožeči stranki kršilo ustavno pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave Republike Slovenije – URS, Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji). Odločba z dne 5. 9. 2004 je bila izdana v nasprotju z 158. členom URS. Tožena stranka bi v izreku odločbe z dne 28. 6. 2004 morala navesti, kaj je z odločbo z dne 28. 6. 1996, saj je z novo odločbo dejansko nadomestila staro. Sodišče bi moralo postopati v skladu z 156. členom URS, saj je tožeča stranka ves čas postopka opozarjala, da uporaba tretjega odstavka 397. člena ZPIZ-1 v smislu odvzema pridobljenih pravic pomeni nedovoljen poseg vanje. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo (v obravnavani zadevi je to zavrnilni del izpodbijane sodbe), in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Zmoten je revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi se ne opredelilo do pritožbenih navedb o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka. Iz pritožbe je razvidno, da je tožeča stranka v njej uveljavljala kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi se sodišče ne opredelilo do bistvenega pravnega vprašanja, t. j. „kolizije pravnomočnih odločb iz leta 1996 in z dne 28. 6. 2004“. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, se je sodišče druge stopnje ustrezno opredelilo do obstoja in vsebine citiranih odločb tožene stranke. Ugotovilo je, da je zaradi pravnomočnega priznanja nove pravice (odločba z dne 28. 6. 2004) tožeči stranki utemeljeno prenehala pravica do nadomestila, ki ji je bila priznana z odločbo iz leta 1996, obrazložilo pa je tudi svoje stališče (stran 4 izpodbijane sodbe), zakaj toženi stranki ni mogoče očitati kršitve načela pravnomočnosti odločbe iz leta 1996. Vrhovno sodišče je izpodbijano sodbo zato lahko preizkusilo, saj ta vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih (tudi o odločilnih pritožbenih navedbah). Iz enakega razloga je neutemeljen tudi revizijski očitek absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (in kršitev pravice do izjave v postopku ter pravice do pravnega sredstva), ki naj bi bili podani zato, ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do v reviziji izpostavljenih navedb tožeče stranke. Vsebina teh navedb je namreč podana v zvezi z odločbo z dne 28. 6. 2004, glede katere ima izpodbijana sodba ustrezne razloge tako dejanske kot pravne narave.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Odločba z dne 28. 6. 2004, ki predstavlja temelj za izdajo izpodbijanih odločb, je pravnomočna in ni predmet presoje v tem postopku. Revizijskega zatrjevanja, ki se nanaša na vsebino te odločbe, zato ni mogoče upoštevati (t. j. da bi v izreku odločbe z dne 28. 6. 2004 tožena stranka morala navesti, kaj je z odločbo z dne 28. 6. 1996).

10. Revizija neutemeljeno očita, da je sodišče zmotno uporabilo tretji odstavek 397. člena ZPIZ-1. V skladu s prvim odstavkom 397. člena ZPIZ-1 uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti, uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po navedenem datumu. Pravice po ZPIZ-1 lahko pridobijo le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti (tretji odstavek citiranega določila). Iz izpodbijane sodbe izhaja, da so bile zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja tožeči stranki v odločbi z dne 28. 6. 2004 glede na odločbo z dne 28. 6. 1996 še vedno v okviru iste, III. stopnje invalidnosti, določene dodatne omejitve pri delu. Tako ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), je potrebno razlagati kot poslabšanje že ugotovljene invalidnosti tožeče stranke v smislu določila tretjega odstavka 397. člena ZPIZ-1, kar je narekovalo priznanje pravic tožeči stranki po določbah ZPIZ-1 (nadomestilo za invalidnost, 94. člen ZPIZ-1). Tožena stranka je zato utemeljeno izdala odločbe, da z dnem pravnomočnosti odločbe z dne 28. 6. 2004 (t. j. z dnem 19. 7. 2004) preneha pravica tožeče stranke do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev in ji priznala in odmerila nadomestilo za invalidnost. Sodišče je tožbeni zahtevek za odpravo teh odločb pravilno zavrnilo in tožeči stranki ni priznalo nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu po 19. 7. 2004. Glede na ugotovitev, da je tožeča stranka nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev prejemala tudi v času od 20. 7. 2004 do 30. 9. 2004, čeprav za to ni bilo več pravne podlage, je sodišče utemeljeno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za odpravo odločb, s katerima je bila tožeči stranki ob upoštevanju 275. člena ZPIZ-1 naložena vrnitev zneska ugotovljenega preplačila.

11. Revizija zmotno očita, da je z odvzemom pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev tožena stranka ravnala v nasprotju s prepovedjo iz 390. člena ZPIZ-1. Prvi odstavek tega člena določa, da se uživalcem, ki so uveljavili pravice do uveljavitve ZPIZ-1, od uveljavitve tega zakona dalje zagotavljajo te pravice najmanj v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1, in se usklajujejo po določbah ZPIZ-1. Pri razlagi citiranega določila je potrebno upoštevati tudi 397. člen ZPIZ-1, ki ureja uživanje pravic iz invalidskega zavarovanja, pridobljenih po prejšnjih predpisih. Iz vsebine tega določila izhaja, da je uživalcem pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija) zagotovljeno varstvo po prejšnjih predpisih pridobljenih pravic le ob predpostavki, da je dejansko stanje, ki je bilo podlaga za priznanje teh pravic v času odločanja po ZPIZ, ostalo nespremenjeno ob morebitnem vnovičnem odločanju o pravicah na podlagi preostale delovne zmožnosti po določilih ZPIZ-1. Pri tožeči stranki je bilo po uveljavitvi ZPIZ-1 (odločba z dne 28. 6. 2004) ugotovljeno poslabšanje invalidnosti v primerjavi s poprej ugotovljeno invalidnostjo po določilih ZPIZ. Tožeča stranka se zato na varstvo pravice do nadomestila, ki ga je pridobila po prejšnjih predpisih (po 123. členu ZPIZ), ne more uspešno sklicevati, saj ji je tožena stranka zaradi poslabšanja invalidnosti na podlagi tretjega odstavka 397. člena ZPIZ-1 pravilno priznala pravice (nadomestilo za invalidnost) po določilih ZPIZ-1. 12. Revizija zmotno meni, da bi tožena stranka morala ob upoštevanju 7. člena ZUP (ta ureja varstvo pravic strank v upravnem postopku in varstvo javnih koristi) opozoriti tožečo stranko na diskrecijo, da ta izvršuje pravico do tistega nadomestila, ki je po znesku višje (v tem primeru je to nadomestilo po 123. členu ZPIZ). Kot ugotavlja drugostopenjsko sodišče, so bile izpodbijane odločbe tožene stranke izdane v postopku, ki se je pričel s predlogom osebnega izbranega zdravnika tožeče stranke. Priznanje nadomestila za invalidnost, za katerega je tožena stranka na podlagi izvedenega postopka (259., 261. člen ZPIZ-1) ugotovila, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje za njegovo pridobitev, ne more biti predmet diskrecijskega odločanja. Z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice iz obveznega zavarovanja, zavarovanec takšno pravico tudi pridobi (prvi odstavek 156. člena ZPIZ-1).

13. Neutemeljen je revizijski očitek, da so bile tožeči stranki kršene ustavne pravice. Drugostopenjsko sodišče je pravilno obrazložilo, da kršitve 156. člena URS (postopek za oceno ustavnosti) pritožba ni v ničemer utemeljila. Poleg tega je ugotovitev o protiustavnosti zakona in sprožitev postopka za presojo ustavnosti izključno v pristojnosti sodišča samega, zato opustitev sprožitve tega postopka stranke v reviziji ne morejo uveljavljati.

14. Zmoten je očitek, da je bila odločba o prenehanju pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev izdana v nasprotju z 158. členom URS. Na podlagi citiranega določila je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Ustavno načelo pravnomočnosti se ne more raztezati na pravno razmerje, ki temelji na drugačnih dejanskih okoliščinah, kot so bile podlaga pravnomočni odločbi. Odločitev o prenehanju pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev ni posegla v pravnomočnost odločb iz leta 1996. Temelji na spremembi dejanskih okoliščin (t. j. ugotovitvi o poslabšanju zdravstvenega stanja tožeče stranke), kar je narekovalo novo odločitev o njenih pravicah skladno z določili veljavne pokojninske zakonodaje (ZPIZ-1). Neutemeljen je tudi očitek kršitve ustavne pravice do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen URS), katerega je tožeča stranka utemeljevala s posegom v pridobljene pravice. Slednjega tožeča stranka ne le da ni dokazala, temveč tudi ne predstavlja vsebine kršitve iz 34. člena URS.

15. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.