Jedro

Očitno je, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno tožnikovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi prve alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila drugo tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. Presodila je namreč, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1. 2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik iz Pakistana, vendar njegova istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko. Iz povzetka tožnikovih izjav je razvidno, da v izvorni državi ni bil ogrožen, da mu kakršnokoli maščevanje ne grozi in da je Pakistan zapustil zato, ker išče delo. Tam je sicer živel s starši, štirimi brati in tremi sestrami, njihovo finančno stanje je bilo slabo. Nekaj časa je bil zaposlen v tovarni, vendar to ni bila stalna služba, nato pa je do leta 2016, ko je odšel iz izvorne države, vozil rikšo. Pakistan je zapustil zato, ker ni imel dovolj denarja za preživetje, saj je življenje tam drago. Navedeno je tožnik ponovil tudi na osebnem razgovoru, na katerem je pojasnil še, da je minilo že veliko časa, odkar je odšel iz Pakistana. Rad bi se vrnil nazaj, saj v Evropi ni dobil ne dela ne dovoljenja za delo.

3. Po presoji tožene stranke je tožnik navajal le nepomembna dejstva. V obeh prošnjah je med razlogi za mednarodno zaščito izpostavil revščino in željo, da bi v Evropi delal. Tožena stranka je na tej podlagi ugotavila, da je tožnik izvorno državo zapustil le zaradi ekonomskih težav, ki pa pa niso razlog za priznanje mednarodne zaščite. To po prepričanju tožene stranke velja še posebej, če so ekonomske težave odraz splošne situacije v državi in niso namerno povzročene, česar tožnik niti ne uveljavlja.

4. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka.

5. Uvodoma je poudaril, da Pakistan ni na seznamu varnih izvornih držav. Navedel je, da tam ne more živeti, saj za dostojno življenje ni dovolj zaslužil. Trdi, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidna njegova izjava, da je delal vsak dan, brez dopusta, da je premalo zaslužil in da ni mogel pokriti svojih življenjskih stroškov. V tožbi je še navedel, da je na osebnem razgovoru jokal. Zato meni, da si zasluži pomoč Slovenije. Predlagal je odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

6. V odgovoru na tožbo se je tožena stranka sklicevala na obrazložitev izpodbijane odločbe.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

9. Neposredno odločilen razlog za odločitev tožene stranke ni bila ugotovitev, da je tožnikova izvorna država uvrščena na seznam varnih izvornih držav. S tem povezan smiselno uveljavljan tožbeni ugovor torej ni utemeljen.

10. Izpodbijana odločba temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

11. Tožena stranka je s tem v zvezi pravilno ocenila tožnikove izjave, torej da gre za nepomembna dejstva za obravnavanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1. Tudi po presoji sodišča je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno tožnikovo zatrjevanje1 utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Na navedeno stališče že po naravi stvari ne morejo vplivati niti tožbene navedbe, "da je tožnik delal vsak dan, brez dopusta, da je premalo zaslužil in da ni mogel pokriti svojih življenjskih stroškov", saj je očitno da gre za uveljavljanje ekonomskih razlogov.

12. Sodišče zgolj pripominja, da resne škode po 28. členu ZMZ-1 ne predstavljajo katerekoli posledice vrnitve v izvorno državo, ampak zgolj obstoj utemeljenega razloga, da bi bil prosilec ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi katero od taksativno naštetih2 škod. Tožnik teh primerov ne zatrjuje, ampak kot razlog za mednarodno zaščito navaja le ekonomske razloge.

13. Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča.3 Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.4 Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je socialni sistem v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

14. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 15. V tej zadevi glavna obravnava ni bila opravljena. Tožnik je sicer predlagal svoje zaslišanje, ki pa po oceni sodišča ni potrebno, saj je v upravnem postopku podal izjavo tako ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito kot tudi v osebnem razgovoru. Tudi sicer je iz tožbe razvidno, da med strankama ni sporno dejansko stanje (tožnik v tožbi celo ponavlja svoje navedbe v upravnem postopku), ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ampak ali je tožena stranka ravnala po pravilih postopka in ali je pravilno uporabila relevantne določbe ZMZ-1. Glede na navedeno bi bila glavna obravnava v tej zadevi sama sebi namen.

1 Sodišče zgolj pojasnjuje, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Predpostavlja se prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve). 2 Iz 28. člena ZMZ-1 je razvidno, da resna škoda zajema tri različne vrste okoliščin: 1) smrtno kazen ali usmrtitev, 2) mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ter 3) resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. 3 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). 4 Ibidem, 13.