Jedro

Banka je izvrševala svoje pravice v skladu z namenom, zaradi katerih so ji bile te dane z akti Banke Slovenije, zato ni podana njena odškodninska odgovornost.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. alineji III. točke izreka delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.027.452,00 SIT za čas od 01. 01. 1996 do 31. 12. 1996. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu, v zvezi s popravnim sklepom, potrdi.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo (pravilno sodbo in sklepom) ter v zvezi z dopolnilno sodbo in popravnim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do toženih strank v višini 6.927,06 EUR s pp (I. točka izreka); ugotovilo je, da ne obstoji terjatev prve tožene stranke do tožeče stranke v znesku 2.160.524,30 SIT po stanju na dan 31. 12. 1995 (II. točka izreka); tožbenemu zahtevku je ugodilo za glavnico 6.927,06 EUR z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.660.000,85 SIT za čas od 18. 11. 1995 do 31. 12. 2001 in za zakonske zamudne obresti od 3.931.098,00 SIT od dne 18. 11. 1995 do 31. 12. 1995, od 2.027.452,00 SIT od dne 21. 11. 1995 do 31. 12. 1996 in od 243.645,15 SIT od dne 20. 11. 1995 do 05. 01. 1996, vse v evrski protivrednosti, preračunano po tečaju zamenjave 1 EUR = 239,64 SIT (III. točka izreka); višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III/a točka izreka); nasprotno tožbo z zahtevkom na ugotovitev terjatve I. Š. v višini 328.784,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 31.12.1995 do plačila, kar znaša po stanju na dan 27. 12. 1996 znesek 418.901,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 1996 do plačila je zavrglo (IV. točka izreka). Toženi stranki je obsodilo na plačilo pravdnih stroškov v višini 6.064,81 EUR z zamudnimi obrestmi.

Toženi stranki sta se zoper sodbo pravočasno pritožili, uveljavljali sta "vse pritožbene razloge" in pritožbenemu sodišču predlagali, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, podrejeno pa, da zahtevek tožeče stranke zavrne, zahtevku toženih strank pa ugodi in pritožnikom prizna vse stroške postopka.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnika neutemeljeno izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje o terjatvah tožeče stranke glede pričetka teka zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na določbo 214. člena ZOR, po kateri je pridobitelj dolžan plačati zamudne obresti od neupravičeno pridobljenega, če je nepošten od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Pritožbeno stališče, da bi bila tožeča stranka upravičena do zamudnih obresti kvečjemu od dneva, ko je toženo stranko pozvala, da ji vrne neupravičeno pridobljen denar, je materialnopravno zmotno. Ker tožena stranka ni tožeči stranki na njen poziv vrnila neupravičeno pridobljenega denarja, ni mogoče šteti, da je bila v dobri veri, zato je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odločilo, da je dolžna plačati zamudne obresti od neupravičeno pridobljenega od dneva pridobitve in ne šele od dneva vložitve zahtevka.

V okviru materialnopravnega preizkusa sodbe pa je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo v delu odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.027.452,00 SIT za čas od 21. 11. 1995 do 31. 12. 1996. Ker je kot nesporno ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki vrnila navedeni znesek dne 31. 12. 1995 (1. odstavek na 6. strani obrazložitve), bi ob pravilni uporabi določbe 295. člena ZOR o prenehanju obveznosti, moralo zavrniti tožbeni zahtevek za plačilo zamudnih obresti za čas po dnevu plačila glavnice. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (4. točka 358. člena ZPP), tako kot izhaja iz prvega odstavka izreka te odločbe.

Odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je v konkretnem primeru odvisna od vprašanja, ali je terjatev tožeče stranke prenehala zaradi pobota z nasprotno terjatvijo, ki jo je prvotožena deloma uveljavljala v pobot do višine zneska 1.831.740,20 SIT po stanju na dan 31. 12. 1995, deloma pa kot nasprotno tožbo v višini 328.784,10 SIT z obrestmi od 31. 12. 1995 do plačila. Skupni znesek terjatve tožene stranke znaša 2.160.524,30 SIT, za kolikor je tožena stranka zahtevala, da se tudi ugotovi njen obstoj terjatve do tožeče stranke (primerjaj z 2. točko predlaganega izreka v pripravljalni vlogi tožene stranke z dne 26.5.1997). Sodišče prve stopnje je s sodbo v zvezi s popravnim sklepom zavrnilo zahtevek tožene stranke na ugotovitev obstoja celotne terjatve v višini 2.160.524,30 SIT po stanju na dan 31. 12. 1995, s čimer je izčrpalo odločitev o zahtevi tožene stranke po ugotovitvi obstoja terjatve v celotni višini. Zahtevek tožeče stranke na ugotovitev obstoja terjatve v višini 328.784,10 SIT je že zajet v zahtevi, da se ugotovi obstoj terjatve v višini 2.160.524,30 SIT, zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju nasprotne tožbe pravilna in temelji na določbi 1. odstavka 274. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

V preostalem delu pritožba izpodbija pravilnost razlogov sodišča prve stopnje o neutemeljenosti odškodninske terjatve tožene stranke. Vztraja pri stališču, da je temelj njenega odškodninskega zahtevka pravica do odškodnine zaradi dolžnikove zamude z izpolnitvijo dogovorjene obveznosti pri prenosu poslovanja na drugo poslovno banko (2. odstavek 262. člena ZOR). Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je upnik v obveznostnem razmerju upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti in da jo je dolžnik dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (1. odstavek 262. člena ZOR). V konkretnem primeru je bil zaključek pogodbenega razmerja po Pogodbi o opravljanju menjalniških poslov z aneksi, povezan z dejanji, h katerim je bila zavezana tožeča stranka s Sklepom Banke Slovenije o načinu opravljanja menjalniških poslov (Ur. l. RS, št. 18/95) in Navodilom Banke Slovenije za izvajanje sklepa o načinu opravljanja menjalniških poslov (Ur. l. RS, št. 19/95). Pogodbeni stranki ureditve teh vprašanj nista posebej zapisali v pogodbo, kar pa niti ni bilo potrebno, ker so tožečo stranko k dolžnemu ravnanju po prenehanju pogodbenega razmerja z menjalnico zavezovala pravila, ki jih je za take primere določila Banka Slovenije. Torej je tudi ureditev zaključka pogodbenega razmerja del tega razmerja, ne pa posebnega obligacijskega razmerja. Če tožena stranka trdi, da je na podlagi izjave delavca tožeče stranke prišlo do soglasja volj o spremembi Pogodbe o opravljanju menjalniških poslov na način, ki je za spremembo take pogodbe predviden (s podpisom pisne pogodbe in s predložitvijo spremembe pogodbe Banki Slovenije), bi morala sodišču predložiti tako spremembo pogodbe, zato da bi uspela s trditvami o skrajšanju roka za izpolnitev dolžnih ravnanj ob prenehanju pogodbenega razmerja s treh dni na en dan.

Sodišču prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče očitati, da pri svoji odločitvi dejanskih ugotovitev ni presojalo v luči prej navedene pravne podlage. Res je, kar trdi pritožnica, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je delavec tožeče stranke toženi stranki zavezal, da bo banka izvedla potrebna ravnanja za prenos poslovanja na drugo banko v enem dnevu, torej v krajšem roku od tridnevnega roka, h kateremu je bila zavezana banka po pravilih Banke Slovenije. Zato je njegovo obljubo glede na splošna pravila o nepovzročanju škode presojalo tudi kot pravno in ne le moralno zavezo. Kot odločilna dejstva za ugotovitev odškodninske odgovornosti je zato presojalo sporna dejstva na podlagi trditev, ki jih je v zvezi s tem podala tožena stranka. Tožena stranka je namreč zatrjevala, da je bil razlog, da tožeča stranka ni v enem dnevu opravila vseh potrebnih opravil, na podlagi katerih bi ji omogočila prenos na drugo poslovno banko, le v tem, da v odločilnih dneh pred praznikom, delavcev tožeče stranke ni bilo v službi. Tožeča stranka pa se je branila z ugovorom, da je nemoteno opravljala posle za komitente in da je obveznost do Banke Slovenije v zvezi z zaključkom poslovanja s toženo stranko opravila korektno in zakonito in da je za vsa opravila glede na veliko število menjalnih mest (9) potrebovala tri delovne dni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, katera opravila je opravila banka že dne 30. 10. 1995, katera naslednji delovni dan to je 02. 11. 1995 in katera dne 03. 11. 1995 (9. stran obrazložitve). Vsa opravila je ocenilo kot skladna z navodilom Banke Slovenije, pri čemer ni ugotovilo, da naj bi tožeča stranka neutemeljeno zavlačevala delo, ki ga je morala opraviti do vključno z izdelavo zapisnika št. 4 o uničenju nalepk Banke Slovenije. Toženi stranki je tudi odgovorilo, da tožeča stranka ni imela možnosti postopnega zaključevanja poslovanja posameznih menjalnih mest, ker je morala istočasno zaključiti poslovanje z vsemi menjalnimi mesti. S temi ugotovitvami je zavrnilo kot neutemeljeno podlago odškodninske odgovornosti tožeče stranke zaradi izvrševanja njene pravice v nasprotju z namenom, zaradi katerega ji je bila ta dana z akti Banke Slovenije (primerjaj s 13. členom ZOR).

Glede na obrazloženo je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ocenjevalo, katere ukrepe je bila dolžna tožeča stranka izvesti pred izdelavo zapisnika o uničenju nalepk Banke Slovenije, neutemeljen. Ne drži tudi pritožbena trditev, da tožeča stranka ni zatrjevala in dokazala utemeljenih razlogov za to, da je trajal postopek tri delovne dni. Tožeča stranka je sicer v okviru trditev, da se ni pogodbeno zavezala toženi stranki, da bo zapisnik o uničenju nalepk z vsemi potrebnimi prilogami predložila dne 30. 10. 1995, tudi zatrjevala, da je za to, da je storila vse potrebno za prehod tožene stranke na drugo poslovno banko, potrebovala tri dni, zaslišana priča V. pa je izpovedal, da so postopke za nekatere poslovalnice tožene stranke uspeli zaključiti že 30. 10. 1995, ne pa za vseh devet. Izpovedal je tudi, da je bila njegova sodelavka, ki je bila skupaj z njim zadolžena za kontrolo menjalniškega poslovanja, ves čas prenosov na razpolago toženi stranki in da je bila tožena stranka seznanjena s tem, da glede na stališče Banke Slovenije, dne 30. 10. 1995 prenos na drugo banko ne bo zaključen.

Sodišče prve stopnje je verjelo izjavi zaslišane priče, pri čemer je kot pomembno okoliščino upoštevalo tudi dejstvo, da je tožena stranka svojim delavcem izdala potne naloge 30. 10. 1995 za ta dan in še za 02. 11 in 03. 11. 1995. Na podlagi tega podatka je sklepalo, da je tudi tožena stranka že dne 30. 10. 1995 vedela, da prenos na drugo banko ne bo mogel biti zaključen že 30. 10. 1995. Pritožbene trditve o tem, da so potni nalogi, ki jih je v dokaz, da so delavci tožene stranke zaman hodili v Ljubljano po prevzem novih nalepk Banke Slovenije, le obračun višine škode, je pritožbena novota, saj tožena stranka ni izkazala, da teh trditev brez svoje krivde ni mogla navesti pravočasno že pred sodiščem prve stopnje. Zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (1. odstavek 337. člena ZPP). Potni nalog je listina, ki se izda pred odhodom na službeno potovanje, zato je neutemeljen očitek sodišču prve stopnje, da ga je brez podlage in ne da bi prej o njegovi vsebini zaslišalo priče, presojalo v tem smislu.

S tem pa se izkaže, da tožena stranka ni uspela izpodbiti pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, posledično pa tudi ne uspeti s pritožbenim razlogom zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ker izpodbijana sodba tudi nima takih pomanjkljivosti, zaradi katere je ne bi bilo mogoče preizkusiti in ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).