Jedro

S tem, ko je sodišče ugotovilo, da je res, kar je zatrjeval oškodovanec, je hkrati ugotovljeno, da ni res, kar samo kot verjetno ponuja obsojenec. V dokazni situaciji, v kateri tretja različica poteka inkriminiranega dogajanja ni bila mogoča – tertium non datur, – so razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, zadostni in v skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je D. H. s sodbo I K 31044/2010 z dne 15. 12. 2011 spoznalo za krivega kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 in mu za navedena dejanja izreklo kazni tri mesece, en mesec in pet mesecev zapora ter nato izreklo enotno kazen osem mesecev zapora. Oškodovanca je sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obsojencu pa v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 31044/2010 z dne 17. 6. 2012 pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitve kazenskega zakona ter predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe ali sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo o varstvu zakonitosti, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ocenila, da zahteva ni utemeljena. Meni, da vložnik s tem, ko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, v resnici nedovoljeno izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in da zahteva neutemeljeno zatrjuje tudi kršitev kazenskega zakona v zvezi z odločbo o kazni.

B.

4. Zagovor obsojenega glede očitka, da je oškodovanemu T. T. dne 20. 11. 2009 v gostinskem lokalu grozil: da pred njim ne bo imel mira, da ga bo poiskal in ga „skup stovko“ in izpovedba oškodovanca, da mu je obsojenec grozil na prej opisan način, nista v takem nasprotju, da bi to v skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP terjalo navajanje razlogov posebej za oceno verodostojnosti enega in (ne)verodostojnosti drugega dokaza. Obsojenec je na glavni obravnavi dne 1. 6. 2011 izjavil glede očitanih besed: „Povem, da mu jaz najverjetneje tega nisem rekel, saj ni v moji navadi, da bi komu grozil.“ Pri oceni, komu verjeti, je tako sodišče dalo vero izpovedbi oškodovanca in o tem razloge navedlo v točki 9 obrazložitve sodbe, in sicer, da so bile grožnje izrečene po fizičnem obračunu, ter da je bila izpovedba oškodovanca prepričljiva in jasna. Verziji, ali je obsojeni H. grozil T., ali ne, se izključujeta. S tem, ko je sodišče ugotovilo, da je res, kar je zatrjeval oškodovanec, je hkrati ugotovljeno, da ni res, kar samo kot verjetno ponuja obsojenec. V dokazni situaciji, v kateri tretja različica poteka inkriminiranega dogajanja ni bila mogoča – tertium non datur, – so razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, zadostni in v skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP. Izpodbijana sodba torej ima ustrezne razloge o obstoju odločilnega dejstva, to je, da je obsojenec izrekel oškodovancu resno grožnjo, da bo napadel njegovo telo, zato zatrjevana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

5. Podana tudi ni istovrstna kršitev (po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP) v zvezi s vprašanjem morebitne zmanjšanje prištevnosti obsojenca. Obsojenec je zase povedal, da je konflikten odkar je prišel iz skoraj dveletnega pripora in da o tem lahko predloži izvedenska mnenja. Takšno golo zatrjevanje obsojenca sodišču upravičeno ni vzbudilo suma v njegovo prištevnost, zato tudi ni imelo razloga za ugotavljanje morebitne zmanjšane prištevnosti obsojenca na podlagi 17. člena ZKP.

6. V zvezi s kaznivim dejanjem krive ovadbe vložnik zatrjuje, da je obsojenec za račun A. Č., izdan dne 8. 6. 2009, mislil, da je lažen, zato mu ni mogoče očitati kaznivega dejanja krive ovadbe. Ta ugovor temelji na drugačnem dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in sicer da je obsojenec vedel, da je A. Č. zanj opravil delo in da račun, ki ga je izdal, ni lažen. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da vložnik ugovor, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja krive ovadbe, opira na drugače ugotovljeno dejansko stanje od tistega, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ugovor zato glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopusten.

7. V zvezi z ugovorom, češ da sodišče ni upoštevalo pri izreku kazenske sankcije olajševalnih okoliščin in da je ta prestroga, vložnik ni navedel, katero kršitev zakona v zvezi s tem uveljavlja, Vrhovno sodišče ugotavlja, da gre tudi pri tem ugovoru za nedovoljeno uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in pa primernosti izrečene kazenske sankcije.

8. Vrhovno sodišče je na podlagi navedenih razlogov ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih uveljavlja vložnik, niso podane in da je zahteva v navedenih delih vložena zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

9. Izrek o dolžnosti plačila sodne takse temelji na določilu prvega odstavka 95. člena in 98. a člena ZKP.