Jedro

Ker tožnica skladno z novejšo, a enotno sodno prakso ne more v individualnem delovnem sporu zahtevati odločitve o plačilu davkov in prispevkov, saj gre za vprašanje iz pristojnosti davčnega organa, je bilo treba zavrniti njeno pritožbo, s katero se je zavzemala za naložitev plačila davkov in prispevkov od njene bruto plače toženki, saj njena pritožba ni utemeljena.

Tožnica, ki ji je bila plača že v celoti plačana, ni pa bil pravilno plačan del njene bruto plače za davke in prispevke od plače, je upravičena do plačila davkov in prispevkov od pripadajočih mesečnih bruto plač za čas trajanja delovnega razmerja pri toženki, kar je po zakonu tožena stranka dolžna zanjo plačati po postopku, predpisanem z davčnimi predpisi, in ZMEPIZ-1. Šele, ko bo toženka v skladu z odločitvijo sodišča za tožnico naredila obračun plače ter izvedla davčni odtegljaj (ki vključuje odtegljaj davkov in prispevkov), bo glede na to, da ji je določene zneske že plačala (sicer po pogodbah civilnega prava) mogoče ugotoviti, ali zneski, ki jih je tožnica prejela v neposredno razpolaganje, ustrezajo preostanku pripadajoče plače, torej neto izplačilu, in višini drugih pripadajočih prejemkov iz delovnega razmerja. V tej fazi postopka torej tudi še ni in ne more biti znano, ali zneski, ki so bili tožnici plačani po pogodbah civilnega prava v neposredno razpolaganje, skupaj z davki in prispevki, ki bodo odvedeni od bruto zneskov mesečnih plač na račun davkov in prispevkov, presegajo zneske, do katerih je upravičena na podlagi delovnega razmerja (kar trdi toženka), kar pomeni, da je vprašanje, ali toženka presežek izplačil lahko zahteva od tožnice nazaj, preuranjeno, saj terjatev toženke v času odločanja sploh še ne obstaja.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se: - III. in VI. točka izreka delno razveljavita in se tožba zavrže v delu, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov, - VIII. točka izreka pa se spremeni tako, da se pobotni ugovor v zvezi z njeno v pobot uveljavljano terjatvijo v višini 41.383,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnice zavrneta in se potrdi izpodbijani nerazveljavljeni in nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je: tožbo zavrglo v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev, da je imela tožeča stranka pri toženi stranki v času delovnega razmerja od 1. 1. 2011 do 15. 11. 2016 osnovno neto plačo v določenih višinah po mesecih od januarja 2011 do decembra 2016 (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna za tožnico za čas od 4. 1. 2011 do 31. 12. 2015 obrutiti mesečne neto plače, nato pa od teh zneskov odvesti davke in prispevke (II. točka izreka), toženi stranki naložilo, naj za tožnico za čas od 1. 1. 2016 do 15. 11. 2016 obračuna bruto mesečna nadomestila plač v znesku 1.937,00 EUR, povečana za 2,5 % dodatek za delovno dobo, zmanjšana za v tem obdobju že obračunana bruto mesečna nadomestila za čas brezposelnosti in starševsko varstvo, ter ji po odvodu davkov in prispevkov od bruto nadomestil oziroma navedenih razlik bruto nadomestil izplača ustrezne neto zneske nadomestil skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek iz naslova obračuna in izplačila nadomestil plač za čas od 1. 1. 2016 do 15. 11. 2016, in sicer glede na zahtevano mesečno višino nadomestila v bruto znesku glede na neto znesek 1.937,00 EUR (IV. točka izreka). Tožbo je zavrglo glede zahtevka, da je tožena stranka dolžna izplačati tožnici denarno povračilo v znesku 23.244,00 EUR neto ter obračun in odvod davka in prispevkov (V. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še obračun denarnega povračila v bruto znesku 11.622,00 EUR, od tega zneska odvod davkov in prispevkov, nato pa izplačilo ustreznega neto zneska tožnici (VI. točka izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek iz naslova denarnega povračila, in sicer glede na zahtevano višino povračila v bruto znesku glede na neto znesek 11.622,00 EUR (VII. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 41.383,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2016 dalje (VIII. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povračilo tožničinih stroškov postopka v znesku 335,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IX. točka izreka) ter sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (X. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se toženi stranki naloži, naj za čas od 4. 1. 2011 do 31. 12. 2015 od bruto mesečne plače 1.937,00 EUR odvede davke in prispevke. Sklicuje se na odločbo pritožbenega sodišča Pdp 781/2018, ki je bila izdana po odločitvi Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 226/2017, da delavcu ni mogoče odreči sodnega varstva za terjatve iz naslova neizplačane bruto plače, katere del so davki in prispevki. Sklicuje se na 126. in 129. člen ZDR-1, po katerih ima pravico do bruto plač, katerih del so davki in prispevki, ki jih je tožena stranka kot delodajalec dolžna plačevati za tožnico kot delavko v skladu s predpisi. Ker tožena stranka v vtoževanem obdobju od plačil, ki jih je nakazala na račun tožnice, še ni odvedla davkov in prispevkov, je napačno zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo davkov in prispevkov. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka se zoper ugodilni del sodbe pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njegovo spremembo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma zavrže ter ugodi pobotnemu ugovoru, tožnici pa naloži v plačilo stroške postopka, oziroma njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da je v izrek neutemeljeno zajet celotni znesek v pobot uveljavljanje terjatve v višini 41.389,92 EUR, čeprav presega zahtevek tožnice, o katerem je odločalo sodišče prve stopnje. Sklicuje se na odločbi pritožbenega in Višjega sodišča v Mariboru Pdp 249/2017 in I Cp 1353/2014, da bi smel biti pobotni ugovor zavrnjen zgolj do višine zahtevka tožnice. Nasprotuje utemeljitvi odločitve na 191. členu OZ, saj ta pride v poštev le v primerih obogatitve brez pravnega temelja, v predmetni zadevi pa so bila plačila izvedena na podlagi sklenjenih civilnih pogodb, naknadno pa je bil ugotovljen obstoj delovnega razmerja, torej je podlaga pozneje odpadla. Navaja, da je v času plačila podlaga obstajala, zato ni mogoče presojati, ali je plačnik tedaj vedel, da ni dolžan. Zatrjuje zmotno uporabo 191. člena OZ, saj mora biti v tem primeru ravnanje plačnika zavestno glede vednosti in glede volje (VIII Ips 294/2011). Zavrača uporabo citiranih judikatov kot nerelevantnih (v zadevah VIII Ips 139/2005, VIII Ips 390/2007, Pdp 1354/2010, Pdp 421/2013 zmote ni bilo, stališče iz sodbe II Ips 220/2008, da nepoznavanje prava škoduje, pa z neopravičeno obogatitvijo ni povezana), sklep VIII Ips 267/2010 pa podpira stališče pritožbe, da je zmota pri plačilu eden tipičnih primerov neupravičene obogatitve. Navaja, da ni pravne podlage za razlikovanje med položaji, ko nekdo plačuje, ker ne pozna ali napačno oceni predpise, in med položaji, ko pride do računske napake. Meni, da je pogoj za vračilo denarja po 191. členu OZ samo zmota plačnika oziroma, da na strani plačnika ni ne zavesti ne volje, da plačuje nekaj, česar ni dolžan. Po njenem mnenju je nepomembno, ali je plačilo izvedeno zaradi morebitne neskrbnosti, saj se opravičljivost zmote ne presoja. Opozarja na pomen okoliščine, da tudi po pravnomočni ugotovitvi delovnega razmerja med strankama ni bilo soglasja o višini tožničine bruto plače, o tem je vsebinsko odločilo šele Vrhovno sodišče s sklepom VIII Ips 20/2019. Meni, da v okoliščinah, ko je določitev tožničine bruto plače očitno sporno in pravno izrazito kompleksno vprašanje, ni mogoče šteti, da je ob izplačilih vedela, da obstaja med strankama delovno razmerje in da je izplačilo tožničina bruto plača. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njenih trditev o ničnosti civilnopravnih pogodb, čeprav je ugotovilo, da so sklenjene v nasprotju s predpisi namesto pogodb o delovnem razmerju (pravilno: pogodb o zaposlitvi). Trdi, da ima v pobot uveljavljana terjatev samostojno pravno podlago v četrtem odstavku 59. člena ZDavP-2, saj je pravica plačnika davka, da od davčnega zavezanca izterja znesek, ki mu je bil izplačan kot dohodek in od katerega ni bil izveden davčni odtegljaj, ki ni pogojena z (opravičljivo) zmoto plačnika davka in je neodvisna od pogojev po 191. členu OZ. Nasprotuje tudi višini prisojenega denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, saj se izpodbijana sodba neutemeljeno opira na to, da tožnici ni bila ponujena pogodba o zaposlitvi in da glede na nasprotovanje tožničini reintegraciji ni verjeti, da bi ji bila kasneje ponujena pogodba o zaposlitvi. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati izpoved A.A., da je tožnica zavračala možnost nadaljnjega sodelovanja in dogovarjanja s toženo stranko. Sklicuje se na to, da je drugače kot ob prvi presoji sodišča prve stopnje to svojo odločitev oprlo na ugotovitve, da je bila tožnica po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki za določen čas zaposlena pri B. in pri javnem zavodu C., nato pa ponovno na porodniškem dopustu, kar kaže na to, da nima težav s pridobitvijo zaposlitve, prisojeno denarno povračilo pa je enako (6 plač). Dalje zatrjuje, da sta III. in IV. točka izreka v nasprotju z II. točko izreka, z razlogi sodbe in s sklepom Vrhovnega sodišča VIII Ips 20/2019, saj je bil toženi stranki naložen obračun bruto mesečnih nadomestil plače in odvod davkov in prispevkov, za kar delovno sodišče ni pristojno. Trdi še, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je tožena stranka tožnici dolžna plačati razliko med prejetimi bruto nadomestili med brezposelnostjo in za starševsko varstvo ter bruto plačo 1.937,00 EUR, saj je dolžnik za plačilo navedenih nadomestil za to pristojni organ. Meni, da se bo ugotovitev o obstoju delovnega razmerja lahko upoštevala pri obnovi postopkov pred pristojnima zavodom za zaposlovanje in centrom za socialno delo, tožnica pa bo prejela višji nadomestili upoštevajoč višjo osnovo. Pove, da bi tožnica porodniški dopust koristila v vsakem primeru, ne glede na zakonitost prenehanja delovnega razmerja, zato je tožnica dolžna urejati posledično višje nadomestilo v razmerju do CSD. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožnici, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev s stroškovno posledico. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženke pa je delno utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v povezavi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna, z izjemo naložitve odvoda davkov in prispevkov od prisojenih zneskov ter ugotovitve o tem, da terjatev toženke do tožnice v višini 41.383,92 EUR ne obstoji.

7. V predmetni zadevi so sodišča večkrat odločala. Sodišče prve stopnje je s prvo sodbo z dne 15. 11. 2016 ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev dejanskega delovnega razmerja, ga sodno razvezalo z dnem 15. 11. 2016 in odločilo tudi o njenih denarnih zahtevkih (denarno povračilo 11.622,00 EUR je prisodilo, višji znesek 23.244,00 EUR pa zavrnilo). Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožene stranke s sodbo in sklepom Pdp 72/2017 z dne 25. 5. 2017 potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem delovnega razmerja in njegovim trajanjem do 15. 11. 2016 ter prijavo v evidenco za vpis v matično evidenco ZPIZ, odločitev o priznanih denarnih zahtevkih kot posledici ugotovljenega obstoja delovnega razmerja pa je razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zoper pravnomočni del sodbe (ugotovitev obstoja delovnega razmerja) je bila vložena revizija, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo s sodbo VIII Ips 335/2017 z dne 12. 9. 2018. Sodišče prve stopnje je s sodbo 22. 8. 2017 prvič odločilo o denarnih zahtevkih tožnice, zoper sodbo je vložila pritožbo tožena stranka, pritožbeno sodišče pa je o njej odločilo s sodbo in sklepom Pdp 866/2018 z dne 13. 12. 2018, v kateri je zavzelo stališče, da je imela v času delovnega razmerja tožnica pri toženi stranki mesečno bruto plačo določeno tako, da se od pogodbeno dogovorjenega (in izplačanega) zneska honorarja odšteje davke in prispevke s. p., preostali znesek pa se obruti. Zoper to sodbo in sklep je tožena stranka vložila revizijo, o kateri je Vrhovno sodišče odločilo s sklepom VIII Ips 20/2019 z dne 3. 12. 2019, v katerem je zavzelo stališči, da je treba zavreči zahtevek za ugotovitev, koliko plače je imela tožnica pri toženi stranki, ker za tak ugotovitveni zahtevek tožnica nima pravnega interesa, ter da je za pripadajočo (bruto) plačo treba šteti znesek, ki je bil dogovorjen s civilnimi pogodbami. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločalo o (ugotovitvenih in dajatvenih) denarnih zahtevkih tožnice, ki so posledica ugotovitve obstoja delovnega razmerja in o pobotnem ugovoru, ki ga je tožena stranka po odločitvi o reviziji uveljavljala v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje 18. 6. 2020. Glede plačila davkov in prispevkov od bruto plače

8. Tožnica vlaga pritožbo zoper II. točko izreka sodbe, v kateri je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna zanjo za čas od 4. 1. 2011 do 31. 12. 2015 obrutiti pripadajoče mesečne neto plače, nato pa od teh (navedenih) zneskov odvesti davke in prispevke. Predlaga, naj toženka za čas od 4. 1. 2011 do 31. 12. 2015 od bruto mesečne plače 1.937,00 EUR odvede davke in prispevke. Toženka v pritožbi zatrjuje, da delovno sodišče ni pristojno za obračun bruto mesečnih plač/nadomestil plač ter odvod davkov in prispevkov.

9. Tožnica je bila v času od 1. 1. 2011 do 15. 11. 2016 na podlagi pravnomočne sodbe zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu novinarke reporterke. Tožnica je za toženko delo formalno opravljala kot samostojna podjetnica na podlagi pogodb o produkcijsko programskem sodelovanju (priloge A 2, A 6). Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da toženka nima notranjega akta, ki bi določal plače njenih delavcev, zaradi česar so bile plače z vsakim njenim delavcem individualno dogovorjene, štelo, da je v predmetni zadevi relevantna zgolj plača, dogovorjena v pogodbi o produkcijskem poslovnem sodelovanju, tj. 1.937,00 EUR bruto (tako Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 20/2019). Tožnica v pritožbi zahteva le še, da toženka za čas od 4. 1. 2011 do 31. 12. 2015 od bruto mesečne plače 1.937,00 EUR zanjo odvede davke in prispevke, saj je to dolžna za tožnico plačati kot njena delodajalka. Pritožba glede na novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča ni utemeljena.

10. V zadevi VIII Ips 47/2020 z dne 19. 10. 2021 je Vrhovno sodišče RS zavzelo odločilna stališča v zvezi z obračunavanjem bruto plače ter obveznostmi delodajalca glede plačila davkov in prispevkov za delavca v delovnem razmerju, ki so relevantna tudi za ta individualni delovni spor. Poglavitno stališče je, da je delavec upravičen do bruto plače, od tega bruto zneska pa se plačujejo prispevki za socialno varnost in davki. Obračunavanje, odmero, plačevanje, vračilo, nadzor in izvršbo davkov in obračunavanje prispevkov za socialno varnost ureja Zakon o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 117/2006 in nasl. – ZDavP-2), po katerem so zavezanci za davek davčni zavezanci (to so osebe, katere dohodek, premoženje ali pravni posli so neposredno predmet obdavčitve v skladu z zakonom o obdavčenju), plačniki davka (to so osebe, ki so v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju zavezane za izračunavanje ali plačevanje davka oziroma odtegovanje davka od davčnih zavezancev in ki ta davek prenesejo državnemu proračunu, proračunom samoupravnih lokalnih skupnosti ali zavodom, pristojnim za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ali obvezno zdravstveno zavarovanje) in osebe, ki so v postopku davčne izvršbe v skladu s tem zakonom dolžne plačati davek (12. člen ZDavP-2). Plačnik davka izračuna davčni odtegljaj v obračunu davčnega odtegljaja. Plačnik davka izračuna davek na podlagi ugotovljene davčne osnove, davčnih olajšav in davčne stopnje ter odtegne in plača davčni odtegljaj po davčnih stopnjah, ki veljajo na dan nastanka davčne obveznosti, kot je določen v zakonu o obdavčenju ali v tem zakonu. Plačnik davka mora predložiti obračun davčnih odtegljajev davčnemu organu na način in v rokih, predpisanih s tem zakonom za posamezne vrste davkov ali z zakonom o obdavčenju, podatke iz obračuna davčnega odtegljaja pa mora predložiti tudi davčnemu zavezancu na način in v rokih, predpisanih s tem zakonom za posamezne vrste davkov ali z zakonom o obdavčenju. Glede prispevkov za socialno varnost isti zakon določa, da njegove določbe, razen izjem, veljajo tudi za prispevke (tretji odstavek 3. člena). Izračun prispevkov se opravi v obračunu davčnih odtegljajev, kadar prispevke za zavezance izračuna, odtegne in plača zavezanec za prispevke za socialno varnost, ki ni hkrati tudi zavarovanec in je plačnik davka v skladu z 58. členom tega zakona (49. člen, 352. člen). Zavezanci, ki prispevke izračunajo v obračunu davčnega odtegljaja, morajo predložiti obračun davčnih odtegljajev davčnemu organu v roku, ki je določen za akontacijo dohodnine od dohodkov, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost. V enakem roku morajo te prispevke tudi plačati in podatke o odtegnjenih in plačanih prispevkih za socialno varnost ter druge podatke, ki vplivajo na višino prispevkov za socialno varnost, predložiti tudi davčnemu zavezancu (zavarovancu) (353. člen ZDavP-2).

11. Na teh podlagah torej (že dalj časa) uveljavljen sistem plač predstavlja plače v t.i. bruto zneskih, t.i. bruto plača pa predstavlja premoženje delavca in je sestavljena iz dela, ki se izplača delavcu in dela, ki ga delodajalec obračuna in plača pristojnim organom iz naslova davkov in prispevkov. Obenem je delodajalec tudi samostojni zavezanec za plačilo prispevkov. To ne pomeni, da je delavec upravičen le do neto zneska plače ali drugih prejemkov. Njegovega plačila za delo ne predstavlja le plača po obračunu in odvodu davkov in prispevkov. V obstoječem sistemu na višino neto izplačil vplivajo davki in prispevki v času obračuna oziroma izplačila, pri tem pa tudi, narava dohodka, osnove za obračun, različne davčne olajšave, morebitna izvzetja itd. Predmet zahtevka delavca iz naslova plače je torej njegova bruto plača, tudi če uveljavlja le razliko v višini plače, ki je namenjena odvodu davkov in prispevkov (ki so tudi javnopravni prihodki). Delavec je tako upravičen zahtevati plačo v t.i. bruto znesku v primeru, če mu ta ni bila izplačana ali mu ni bila izplačana v celoti. Upravičen je zahtevati plačo ali del plače, ne glede na to, ali mu je bil izplačan le neto znesek plače brez odvoda in plačila davkov in prispevkov ali pa so mu bili odvedeni in plačani davki in prispevki, ni pa mu bila plačana razlika - ti. neto plača. Na to ne vpliva okoliščina, da se del plače ne izplača neposredno delavcu in s tem delom ne more razpolagati. Za spore o plačilu plače so pristojna delovna sodišča (5. člen ZDSS‑1), ki odločajo o obveznosti plačila plače kot pravici iz delovnega razmerja in njeni višini. Delavec je v teh sporih aktivno legitimiran. Obstaja interes delavca, da se mu prizna plača v celotni višini.

12. V tej zadevi ni sporno, da je toženka tožnici na njen račun v času trajanja civilnopravnega razmerja nakazala celotni pripadajoči mesečni znesek bruto plače v višini 1.937,00 EUR kot plačilo po pogodbi o poslovnem sodelovanju, za katero se je v kasnejšem sodnem postopku izkazalo, da je prikrivala obstoj dejanskega delovnega razmerja. Tožnica ne nasprotuje (več) ugotovitvi sodišč, da ji je za obdobje ugotovljenega dejanskega delovnega razmerja pripadala plača v višini 1.937,00 EUR. V pritožbi se zavzema (le še) za to, da je toženka dolžna od bruto plače v tem znesku zanjo odvesti davek in prispevke. Bistvo spora torej ni (več) v tem, ali tožnici pripada razlika v plači do višine bruto plače (ta za tožnico ni več sporna in ji je bila vsakomesečno v celoti plačana na njen račun v obdobju od 4. 1. 2011 do 31. 12. 2015), temveč gre prav za problem obračuna davkov in prispevkov in tega, kdo jih je dolžan plačati. Toženka (kot delodajalka) tožnici v času izplačila res ni pravilno obračunala dela plače, ki odpade na plačilo davkov in prispevkov od bruto zneska njene plače, izplačani del je namreč v celoti plačala na tožničin bančni račun kot civilnopravni prejemek, od katerega je tožnica nato sama plačala predpisane davke in prispevke kot samostojna podjetnica, pri tem pa kot delodajalka ni plačala za tožnico dohodnine (21. člen ZDoh-2) in prispevkov za socialno varnost (144. člen ZPIZ-2 v povezavi z Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, Ur. l. RS, št. 140/06). V posledici spremenjenega razmerja med strankama (prej civilnopravno razmerje, na podlagi sodbe I Pd 4/2016 z dne 15. 11. 2016 v povezavi s sodbo Pdp 72/2017 z dne 25. 5. 2017 pa delovno razmerje) toženka svoje obveznosti plačila davkov in prispevkov kot delodajalka res ni (pravilno) izpolnila, vendar pa gre pri tem za vprašanje obračuna davkov in prispevkov, ki ga nadzoruje FURS, v omejenem obsegu pa tudi pokojninski in zdravstveni zavod. V teh razmerjih - pri katerih so pomembni predvsem prispevki bi bilo v sedanji ureditvi breme nadzora nad pravilnim plačevanjem prispevkov (pa še to le prispevkov iz plače delavca, ne pa tudi prispevkov, ki jih mora ob tem plačati sam delodajalec) neustrezno prenesti na delavca, saj so ustrezni zakonski vzvodi preneseni na FURS in delno na oba zavoda. Treba je upoštevati, da je prispevno pravno razmerje del javnega, socialno zavarovalnega razmerja, v katerem so nosilci zavarovanj upniki za prejem prispevkov, katerim mora biti v javnem interesu (ki je obenem interes zavarovancev in upravičencev), da dejansko prejmejo te prispevke. Na drugi strani obstaja javnopravna dolžnost delodajalcev, ki so zakonsko zavezani za obračun in plačilo, torej da plačajo davke in prispevke iz plače delavcev in tudi svoj delež prispevkov, izpolnjevanje te dolžnosti pa nadzira prvenstveno FURS. V našem sistemu delavec od pripadajoče plače ne more sam plačevati prispevkov (če delodajalec tega prispevka ne plača), obenem pa velja tudi obratno - da upravičenci do prispevkov (nosilci zavarovanj) teh ne morejo zahtevati od delavca, saj ta v teh razmerjih ni dolžnik.

13. Glede na to ter upoštevajoč pravila o sodni pristojnosti delovno sodišče odloča o zasebnopravnem razmerju med delavcem in delodajalcem, ob uporabi postopkovnih pravil ZDSS-1 in ZPP. O vprašanju plačila oziroma obveznosti plačila davkov in prispevkov kot javnopravnem razmerju odloča FURS, sodno varstvo pa je zagotovljeno v upravnem sporu. Delovno sodišče z dajatvenim izrekom tako odloči (le) o obveznosti plačila plače in/ali drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ne pa tudi o obveznosti ali celo višini obveznosti plačila davkov in prispevkov. Dolžnost obračunavanja plače ali drugih prejemkov iz delovnega razmerja in dolžnost plačila za delavca je namreč že zakonska dolžnost izplačevalca (delodajalca). Toženka (delodajalka) bo svojo obveznost pravilno izvršila šele, ko bo od pripadajočih bruto zneskov oziroma bruto razlik v plači oziroma nadomestilu plače obračunala in plačala predpisane davke in prispevke, ne glede na to, da je tožnici celotne pripadajoče zneske že plačala. Zagotavljanje, da bodo zneski, ki predstavljajo obveznost, ki jo mora obračunati in pravilno plačati druga oseba (delodajalec kot zavezanec za plačilo prispevkov), plačani na ustrezne račune tretjih oseb, je vprašanje ureditve davčnega postopka in zakonodaje s področja prispevkov. Če bi bil tožnici prisojen bruto znesek plače, bi bil (sicer odvečni) dostavek v izreku, da mora toženka od prisojenega zneska obračunati in plačati davek ter prispevke ter tožnici izplačati neto znesek, konkretizacija zakonske obveznosti toženke, ki nastane šele po pravnomočnosti postopka v individualnem delovnem sporu, in kot taka le dodatno opozorilo toženki, da izvrši zakonsko obveznost obračuna in plačila davka ter prispevkov (prim. tudi odločitev Vrhovnega sodišča št. II Ips 264/2017 z dne 24. 5. 2018).

14. V zvezi z delovnim razmerjem tožnice pri toženi stranki, ki je bilo za obdobje od 1. 1. 2011 do 15. 11. 2016 vzpostavljeno na podlagi sodbe št. I Pd 4/2016 z dne 15. 11. 2016 v povezavi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča št. Pdp 72/2017 z dne 25. 5. 2017, je bilo toženki naloženo, naj tožnico za navedeno obdobje prijavi v evidenco za vpis v matično evidenco ZPIZ s polnim delovnim časom 40 ur tedensko za delovno mesto novinar reporter. Na podlagi take pravnomočne odločitve je toženka dolžna ravnati skladno z Zakonom o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 111/13, 97/14 – ZMEPIZ-1), tj. na podlagi prvega odstavka 31. člena in 32. člena ZMEPIZ-1 kot delodajalka vložiti prijavo v zavarovanje, odjavo iz zavarovanja in prijavo sprememb med zavarovanjem za tožnico (kot za vsakega drugega delavca v delovnem razmerju). Ker je toženka kot delodajalka plačnica davka v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek, je za tožnico v obračunu davčnega odtegljaja po zakonu, ki ureja davčni postopek, dolžna sporočiti tudi podatke, ki so potrebni za oblikovanje prijave podatkov o osnovah, ter spremembe teh podatkov, in sicer na način in v rokih, predpisanih z zakonom, ki ureja davčni postopek, za predložitev obračuna davčnega odtegljaja. Tako bo (če že ni) toženka dolžna že po sami zakonodaji od bruto plače, ki je za navedeno obdobje pripadala tožnici na podlagi ugotovitve delovnega razmerja, plačati davke in prispevke skladno s predpisi, ni pa o tem mogoče odločiti s sodbo v individualnem delovnem sporu. Tudi sicer pa se skladno z 29. členom ZMEPIZ-1 podatki o pokojninski dobi, ki niso vneseni v matično evidenco na podlagi prijav v zavarovanje in odjav iz zavarovanja, vnašajo v matično evidenco na podlagi pravnomočnih odločb, s katerimi je pristojni organ ugotovil pokojninsko dobo, oziroma drugih javnih listin, iz katerih so razvidna obdobja in vrste dopolnjene pokojninske dobe, skladno z drugim odstavkom 30. člena ZMEPIZ-1 pa ZZZS posreduje za vsakega zavarovanca podatke o prijavi v zavarovanje, o odjavi iz zavarovanja oziroma o prijavi sprememb med zavarovanjem tudi FURS zaradi obračunavanja, nadzora nad plačevanjem ter prisilne izterjave prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

15. Ker tožnica skladno z novejšo, a enotno sodno prakso (prim. odločitve Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, VIII Ips 23/2019 z dne 11. 2. 2020, II Ips 313/2015 z dne 20. 4. 2017, II Ips 264/2017 z dne 24. 5. 2018, II Ips 39/2021 z dne 6. 9. 2021, VIII Ips 88/2019 z dne 9. 11. 2021, VIII Ips 68/2019 z dne 19. 10. 2021, VIII Ips 89/2019 z dne 19. 10. 2021, VIII Ips 47/2020 z dne 19. 10. 2021) ne more v individualnem delovnem sporu zahtevati odločitve o plačilu davkov in prispevkov, saj gre za vprašanje iz pristojnosti davčnega organa, je bilo treba zavrniti njeno pritožbo, s katero se je zavzemala za naložitev plačila davkov in prispevkov od njene bruto plače toženki, saj njena pritožba ni utemeljena, niti niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Kot pa je bilo že obrazloženo, to ne vpliva na zakonske dolžnosti toženke, ki jih bo morala (če jih že ni na podlagi pravnomočne odločitve o vpisu tožnice v matično evidenco kot delavke v delovnem razmerju) še izpolniti, v nasprotnem primeru pa bo to predmet davčno inšpekcijskega postopka oziroma v okviru sodnega varstva eventualnega kasnejšega upravnega postopka.

Glede prisojene razlike v nadomestilu plače za čas od 1. 1. 2016 do 15. 11. 2016

16. Pritožba toženke je utemeljena v delu, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov od naloženih bruto nadomestil plače oziroma bruto razlik v nadomestilih plače za navedeno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Kot je bilo že obrazloženo, skladno z ustaljeno sodno prakso delavec ne more v individualnem delovnem sporu zahtevati odločitve o plačilu davkov in prispevkov, saj gre za vprašanje iz pristojnosti davčnega organa. Glede na to je bilo treba izpodbijano sodbo delno razveljaviti in ta del tožbe zaradi stvarne nepristojnosti zavreči, saj je podana bistvena kršitev iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (tretji odstavek 354. člena ZPP). Vendar pa taka odločitev ne pomeni, da toženka od prisojenih bruto zneskov nadomestil oziroma razlik nadomestil plače ni dolžna že po sami zakonodaji plačati davkov in prispevkov skladno z davčnimi predpisi na podlagi ugotovitve o obstoju delovnega razmerja in obveznosti vpisa v matično evidenco za to obdobje. Odločitev pritožbenega sodišča o zavrženju tega dela tožbe je zgolj posledica dejstva, da o obveznosti odvoda davkov in prispevkov zaradi stvarne nepristojnosti ni mogoče odločiti v individualnem delovnem sporu.

17. V preostalem delu toženka neutemeljeno nasprotuje odločitvi v III. točki izreka. Glede na delno ugoditev pritožbi in razloge za odločitev o zavrnitvi tožničine pritožbe ni podana zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v delu, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov, saj izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

18. Da je delovno sodišče pristojno za odločanje o pripadajoči bruto plači (nadomestilu plače) delavca, je bilo v tej sodbi že pojasnjeno, tako da odločitev v delu naložitve plačila bruto zneskov nadomestil plač ni materialnopravno zmotna, niti ni v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.

19. Ne drži niti pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je toženka dolžna plačati razliko med prejetimi bruto nadomestili med brezposelnostjo in za starševsko varstvo ter bruto plačo 1.937,00 EUR. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi imela tožnica v primeru, če bi imela v spornem obdobju sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (in bi bili zanjo pravilno plačani davki in prispevki) višje materinsko in starševsko nadomestilo, zato lahko razliko zahteva od tožene stranke v tem individualnem delovnem sporu. Toženka se neutemeljeno zavzema za to, da bi tožnica morala zahtevati razliko pri zavodu za zaposlovanje in CSD, saj ji je v okviru premoženjske škode zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja to v okviru reparacije dolžna plačati tožena stranka (podobno kot se delavcu prizna odškodnina za premoženjsko škodo v višini razlike med plačo, kakršno je prejemal v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, in plačo, kakršno bi prejemal pri delodajalcu, ki mu je nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi, če bi delal). Ob tem ni nepomembno, da je že minil rok za obnovo postopkov glede višine obeh nadomestil. Pritožba toženke v tem delu tako ni utemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi nerazveljavljeni in nespremenjeni del sodbe in sklepa (353. člen v povezavi s 366. členom ZPP).

Glede višine denarnega povračila zaradi sodne razveze

20. Dalje se toženka pritožuje zoper višino prisojenega denarnega povračila zaradi sodne razveze po 118. členu ZDR-1 (VI. točka izreka). Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju vseh kriterijev iz navedene določbe pravilno odmerilo denarno povračilo v višini 6 plač glede na bruto plačo 1.937,00 EUR, torej skupaj 11.622,00 EUR bruto. Pritožba se neutemeljeno zavzema za nižje denarno povračilo s sklicevanjem na zatrjevanje o tožničinem zavračanju možnosti nadaljnjega sodelovanja in dogovarjanja s toženo stranko ter novima zaposlitvama tožnice po izteku starševskega dopusta. Višina denarnega povračila (bruto 11.622,00 EUR) je ustrezna glede na trajanje delovnega razmerja tožnice 6 let in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (prenehanje pogodbe o medsebojnem sodelovanju, uveljavljanje faktičnega delovnega razmerja). Pritožba toženke tudi v tem delu ni utemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi nerazveljavljeni in nespremenjeni del sodbe in sklepa (353. člen v povezavi s 366. členom ZPP).

21. Utemeljeno pa se tudi v tem delu toženka pritožuje zoper odločitev o naložitvi odvoda davkov in prispevkov od prisojenega denarnega povračila toženki. Skladno z ustaljeno sodno prakso delavec ne more v individualnem delovnem sporu zahtevati odločitve o plačilu davkov in prispevkov, saj gre za vprašanje iz pristojnosti davčnega organa. Glede na to je bilo treba v tem delu sodbo in sklep delno razveljaviti in ta del tožbe zavreči (tretji odstavek 354. člena v povezavi s 366. členom ZPP).

Glede pobotnega ugovora

22. Glavnina pritožbenih ugovorov toženke se nanaša na VIII. točko izreka, s katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 41.383,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2016 dalje. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zavzelo stališče, da tožena stranka kot delodajalec mora poznati predpise in se ne more sklicevati na zmoto glede statusa tožnice, da torej ni vedela, da je s tožnico v dejanskem delovnem razmerju in da torej ni vedela, da ji je dolžna plačevati le neto plačo ter zanjo pristojnim organom odvajati davke in prispevke, zaradi česar je posledično ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnice v višini 41.383,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2016 (vložitev tožbe) dalje. Pritožba v tem delu utemeljeno uveljavlja, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo neobstoj toženkine terjatve v višini 41.383,92 EUR, namesto da bi pobotni ugovor zavrnilo. Ni pa utemeljeno njeno zavzemanje za ugotovitev obstoja v pobot uveljavljane terjatve (do višine terjatve tožnice) ter pobotanje te terjatve s priznanimi terjatvami tožnice.

23. V zvezi z vprašanjem pobotnega ugovora v primeru, ko se za nazaj s sodbo prizna delavcu faktično delovno razmerje, v času trajanja razmerja (kot tedaj civilnopravnega razmerja) pa so bila izvršena določena plačila, je Vrhovno sodišče RS zavzelo bistvena stališča v odločbah VIII Ips 89/2019 z dne 19. 10. 2021, VIII Ips 88/2019 z dne 9. 11. 2021 in VIII Ips 82/2019 z dne 9. 11. 2021. 24. Po 311. členu OZ dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. V pobot uveljavljana terjatev mora obstajati v času, ko sodišče odloča o pobotnem ugovoru. Kot terjatev se označuje pravica upnika, da od dolžnika zahteva izpolnitev obveznosti. Ni sporno, da je toženka tožnici plačala po 1.937,00 EUR mesečno za delo, ki ga je ta opravila na podlagi pogodb civilnega prava. Vendar pa okoliščina, da je sodišče ugotovilo obstoj delovnega razmerja in je na tej podlagi tožnica upravičena do prejemkov iz delovnega razmerja, ne pomeni, da je toženka kot delodajalka v tem istem sporu pridobila terjatev do tožnice iz naslova vrnitve dela tega, kar je ta prejela za opravljeno delo na podlagi pogodb civilnega prava. Pravno podlago za izplačilo, ki je bila prvotno pogodba civilnega prava, je le nadomestila druga, na podlagi zakonske domneve (16. člen ZDR oziroma 18. člena ZDR-1) ugotovljena podlaga, to je pogodba o zaposlitvi. Delavec je v tem primeru upravičen do plačila za opravljeno delo in drugih prejemkov na podlagi ugotovljenega delovnega razmerja. V tem primeru zneski, prejeti na podlagi civilnopravnega razmerja do višine pripadajočih prejemkov iz delovnega razmerja, ne predstavljajo terjatve, ki bi jo imel delodajalec do delavca, pač pa se v razmerju do pripadajoče plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja le poračunajo.1 Plačila, ki so bila izvršena na podlagi pogodb civilnega prava, je treba šteti kot (delno) izpolnitev obveznosti delodajalca iz naslova delovnega razmerja. Tako kot bi bila plača v delovnem razmerju, so bili tudi ti zneski za isto obdobje izplačani za opravljeno (isto) delo. Delodajalec ima zato glede na že plačane zneske lahko le materialnopravni ugovor, da tožbeni zahtevek do višine že plačanih zneskov ni utemeljen. Tožnica v tem sporu niti ni (več) zahtevala plačila (dela) pripadajočih plač. Tudi v primeru ugotovitve obstoja delovnega razmerja v sodnem postopku v pobot tožbenemu zahtevku za izplačilo prejemkov iz delovnega razmerja ni mogoče uveljavljati plačila za delo po pogodbi civilnega prava do višine tega zneska, pač pa se že plačani zneski poračunajo s pripadajočimi prejemki iz delovnega razmerja. Ob tem je treba upoštevati, da so davki in prispevki javnopravna dajatev, s katero zavezanec in plačnik ne moreta prosto razpolagati in jih mimo predpisov, ki urejajo davčni postopek, ni mogoče medsebojno pobotavati, zato v tem delu pobotni ugovor sploh ne bi mogel biti dopusten.

25. V obstoječem sistemu obračunavanja in izplačevanja plač na višino neto izplačil vplivajo davki in prispevki v času obračuna oziroma izplačila. Po šestem odstavku 352. člena ZDavP-2 se prispevki za socialno varnost izračunajo po stopnjah, ki veljajo na dan nastanka davčne obveznosti za plačilo prispevkov za socialno varnost, kot je določen v zakonu o obdavčenju ali v tem zakonu. Davčna obveznost plačnika davka, da v imenu davčnega zavezanca in za njegov račun izračuna, odtegne in plača davek, torej nastane v trenutku izplačila dohodka. To pomeni, da obveznost plačila davčnega odtegljaja nastane šele, ko dolžnik (delodajalec) v korist upnika (delavca) dejansko izvrši plačilo na podlagi izvršljive sodbe, s katero je prisojen obdavčljiv dohodek in to glede na predpis, ki ureja obremenitev takega dohodka z davki in prispevki, ki velja v času izplačila. Davčni odtegljaj se ne izvede le od dohodka iz delovnega razmerja (37. člen ZDoh-2), pač pa tudi od drugih dohodkov, ki niso dohodki iz delovnega razmerja, med drugim tudi od dohodka iz drugega pogodbenega razmerja (38. člen ZDoh‑2). Tudi plačilo za delo po pogodbi civilnega prava se zato izvede v bruto znesku, le da zavezanci, ki niso v delovnem razmerju, prispevke plačajo sami. Obveznost obračuna davkov in prispevkov od delavčeve bruto plače je torej zakonsko določena obveznost, ki jo je delodajalec dolžan izvršiti ne glede na to, če je na drugi podlagi zavezanec sam (npr. kot samozaposlen) za isto obdobje že plačal nekatere dajatve. Ker ima delavec pravico do bruto plače, delovno sodišče z dajatvenim izrekom odloči o obveznosti plačila bruto plače in/ali drugih prejemkov iz delovnega razmerja (ne pa tudi o obveznosti ali celo višini obveznosti plačila davkov in prispevkov).

26. Tožnica, ki ji je bila plača že v celoti plačana, ni pa bil pravilno plačan del njene bruto plače za davke in prispevke od plače, je upravičena do plačila davkov in prispevkov od pripadajočih mesečnih bruto plač za čas trajanja delovnega razmerja pri toženki, kar je po zakonu tožena stranka dolžna zanjo plačati po postopku, predpisanem z davčnimi predpisi, in ZMEPIZ-1. Šele, ko bo toženka v skladu z odločitvijo sodišča za tožnico naredila obračun plače ter izvedla davčni odtegljaj (ki vključuje odtegljaj davkov in prispevkov), bo glede na to, da ji je določene zneske že plačala (sicer po pogodbah civilnega prava) mogoče ugotoviti, ali zneski, ki jih je tožnica prejela v neposredno razpolaganje, ustrezajo preostanku pripadajoče plače, torej neto izplačilu, in višini drugih pripadajočih prejemkov iz delovnega razmerja. V tej fazi postopka torej tudi še ni in ne more biti znano, ali zneski, ki so bili tožnici plačani po pogodbah civilnega prava v neposredno razpolaganje, skupaj z davki in prispevki, ki bodo odvedeni od bruto zneskov mesečnih plač na račun davkov in prispevkov, presegajo zneske, do katerih je upravičena na podlagi delovnega razmerja (kar trdi toženka), kar pomeni, da je vprašanje, ali toženka presežek izplačil lahko zahteva od tožnice nazaj, preuranjeno, saj terjatev toženke v času odločanja sploh še ne obstaja. Tožnici je na podlagi civilnopravnih pogodb (sicer v njeno neposredno razpolaganje) plačala znesek 1.937,00 EUR mesečno, kolikor je znašala ugotovljena tožničina bruto plača. Pogodbe civilnega prava, ki so predstavljale pravno podlago za zneske, ki jih je toženka plačala tožnici za obdobje dejanskega delovnega razmerja, je nadomestila druga pravna podlaga, to je pogodba o zaposlitvi. V takem primeru je delavec upravičen do plačila za opravljeno delo in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Plačilo na podlagi pogodb civilnega prava se zato lahko poračuna s pripadajočimi prejemki iz delovnega razmerja, kar pomeni, da zneski, plačani po pogodbah civilnega prava, v tem postopku ne predstavljajo posebne terjatve, ki bi jo imela toženka do tožnice, saj so bili zneski plačani za opravljeno delo. Glede na navedeno v sodnem sporu za ugotovitev obstoja posledic ugotovljenega delovnega razmerja delodajalec v pobot tožbenemu zahtevku za plačilo prejemkov iz delovnega razmerja ne more uveljavljati (dela) plačila za delo po pogodbah civilnega prava. Če sodišče v tem postopku ugotovi, da terjatev, ki jo toženka uveljavlja v pobot, ni nastala, potem tak pobotni ugovor zavrne, in ne ugotavlja, da takšna terjatev ne obstoji. V pobot uveljavljana terjatev toženke tako v času odločanja sodišča prve stopnje še ni nastala, zato toženkino zavzemanje za ugotovitev obstoja njene terjatve ni utemeljeno. Ker pa je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno v izreku ugotovilo neobstoj terjatve toženke v znesku 41.383,92 EUR, je bilo treba ob pravilni uporabi materialnega prava v tem delu pritožbi toženke ugoditi in izpodbijano sodbo in sklep delno spremeniti tako, da se pobotni ugovor toženke zavrne (prim. odločitvi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 88/2019 in VIII Ips 82/2019), saj bi v nasprotnem primeru postala odločitev o neobstoju toženkine terjatve pravnomočna (peta alineja 358. člena v povezavi s 366. členom ZPP).

27. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

Stroški pritožbenega postopka

28. Tožnica s pritožbo ni uspela, toženka pa le delno, skladno z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP glede na okoliščine primera vsaka sama krije svoje stroške postopka.

1 Tako tudi sklep VS VIII Ips 20/2019.