Jedro

Kaznivo dejanje je bilo storjeno zaradi neprimerne hitrosti (člen 45/1 ZTVCP). Pritožbi zagovornika je bilo delno ugodeno in je bila obtožencu izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo 6 mesecev zapora za 1 leto.

Izrek

Pritožbi zagovornika obt. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtožencu po 52. čl. KZ SFRJ izreče pogojna obsodba, v kateri se mu po IV. odst. 255. čl. KZ RS določi kazen 6 (šestih) mesecev zapora, ki se ne bo izvršila, če obtoženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obt. spoznan za krivega, da je iz malomarnosti storil hudo kaznivo dejanje zoper varnost javnega prometa po. IV. odst. 255. čl. v zvezi s III. in I. odst. 251. čl. KZ RS ter mu je bila izrečena kazen 6 mesecev zapora.

Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija zagovornik zaradi odločbe o krivdi in kazni. Formalno uveljavlja vse pritožbene razloge iz 363. člena ZKP, sicer pa je iz pritožbenih izvajanj razvidno, da naj bi bilo dejansko stanje zmotno, pa tudi nepopolno ugotovljeno. Predlaga razveljavitev sodbe in novo sojenje, podrejeno pa pogojno obsodbo.

Pritožba je deloma utemeljena.

Kar zadeva dejansko stanje se sodišče druge stopnje v celoti strinja z dokazno oceno napadene sodbe, ker je kazenski postopek razčistil vse dvome, ki jih je navajal obtoženec v zatrjevanju, da naj bi oškodovanka tako nenadno prečkala cesto z njegove desne na levo stran, da nesreče ni mogel več preprečiti. Sodišče prve stopnje je najprej odredilo kot izvedenca cestnoprometne stroke A., nato pa še B. Prav na mnenje tega izvedenca je upravičeno oprlo tudi krivdorek.

Izvedenec B.je podal izredno strokovno izvedensko mnenje, ki ga je opremil z grafičnimi prikazi poteka dogodka, načina vožnje obdolženca, načina hoje oškodovanke, opravil časovno potno analizo tako obtoženčeve vožnje, kot hoje pešakinje in prišel sicer do nekaj drugačnega zaključka, kot izvedenec A., kar zadeva hitrost obtoženčeve vožnje. Upošteval je za obtoženca ugodnejši torni koeficient, je pa iz izvedenčevega mnenja, ki ga skrbno analizira tudi sodba sodišča prve stopnje, povsem jasen zaključek, da obtoženec v dani situaciji, ko je bila vidljivost zaradi megle omejena, ne bi smel voziti s hitrostjo 106,5 km/h in da bi v primeru, če bi vozil v okviru dovoljene hitrosti 60 km/h, zadetje lahko preprečil. Izračuni, ki temeljijo na zavornih sledeh ter na metnih razdaljah oškodovanke in njenega kolesa, časovna opredeljenost, kdaj je obtoženec lahko oškodovanko zagledal pri omejeni vidljivosti, ki jo je šteti med 80 in 100 metri, so sprejemljivi. Drugačna pritožbena razglabljanja, ki so usmerjena v malenkosti, so za samo stvar in obtoženčevo krivdo nepomembna, pa tudi brez vsake podlage. Tako pritožba še vedno zatrjuje, kljub uradnim ugotovitvam, da naj bi po času dogodka, torej po 9.1.1989 bil ta del cestišča z asfaltom na novo prevlečen, kar se je izkazalo kot netočno, da naj bi bil zato rob med makadamskim delom vozišča in asfaltnim delom nižji, kar naj ne bi pomenilo za oškodovanko take ovire, da naj bi ne šla prek vozišča hitreje, kot pa to ocenjuje izvedenec. Te okoliščine pa izkazano ne držijo. Sicer pa pritožbene navedbe, v kolikor se nanašajo na izpodbijanje krivde, poudarjajo že razčiščevane dvome, ki jih je sodišče prve stopnje zanesljivo odpravilo in v pritožbi ni ničesar bistvenega, kar naj ne bi bilo ocenjeno ali pa prezrto. Kar zadeva krivdo obtoženca je v celoti pritrditi razlogom napadene sodbe.

Pri presoji primernosti izrečene kazenske sankcije pa ima pritožba prav, da kazen zapora danim okoliščinam in obtoženčevi osebnosti ni ustrezna kazenska sankcija in je prestroga. Pritožba ima prav v tem, da obtoženčeve vožnje ni moč šteti kot neko divjaško in brezobzirno ravnanje, ko gre za ravno cesto, kjer imajo kolesarji, pešci in vprežna vozila svoj dokaj širok 3,60 m makadamski pas. Omejitev hitrosti na 60 km/h je zapovedana komaj 50 m pred točko zadetja, do tega prometnega znaka pa hitrost ni bila omejena. Sodišče prve stopnje obtoženčevo vožnjo 106 km/h pretirano ocenjuje obtožencu v škodo. Drugačna bi bila situacija, v kolikor bi bila omejitev hitrosti 60 km/h določena že dosti prej, pa bi se je obtoženec ne držal in zato sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenemu mnenju, da je ta okoliščina v razlogih sodbe sodišča prve stopnje preveč poudarjena v obtoženčevo škodo. Po drugi strani gre za dejanje, storjeno 9.1.1989. Obtoženec se je medtem poročil in se zaposlil, od takrat dalje ni izkazano,da bi storil karkoli v nasprotju z določbami Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa in ga je upravičeno šteti kot povsem urejeno osebnost, kar pa v sodbi sodišča prve stopnje ni bilo upoštevano v ustrezni meri. Ugotovljena je tudi najblažja oblika krivde, torej nezavestna malomarnost, kar skupno vzeto po oceni sodišča druge stopnje utemeljuje pogojno obsodbo za storjeno kaznivo dejanje. Pritožbi je zato ugodilo ter obtožencu v pogojni obsodbi določilo kazen 6 mesecev zapora ter najkrajšo preizkusno dobo enega leta, ker utemeljeno pričakuje, da obtoženec ne bo več ravnal tako, da bi njegovo ravnanje pomenilo kaznivo dejanje.