Jedro

Izpolnjenost pogoja po drugem odstavku 270. člena ZIZ toženec izpodbija tudi z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, da dejstvo, da je ženi podaril svoj solastni delež 1/4, še ne pomeni, da svoje premoženje skriva, ker tožniku ne dolguje ničesar. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedbe o načinu in času prenosa ter zanikanje namena škodovanja oz. skrivanja premoženja prestavljajo pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (člen 337 ZPP), upoštevaje, da pritožnik ne navaja razlogov za podajo takšnih navedb šele v pritožbi, vse ob tem, ko s takšnimi navedbami pritožnik poskuša izpodbiti ugotovitve o izpolnjenosti pogoja po drugem odstavku 270. člena ZIZ, čeprav jih v lastnem ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ni prerekal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na predlog tožeče stranke v zavarovanje njene denarne terjatve zoper toženo stranko izdalo začasno odredbo P 189/2023 z dne 18. 12. 2023, s katero je slednji prepovedalo odtujiti in obremeniti nepremičnino ID znak parcela ... 1063 do 1/4 celote, z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi in veljavnostjo izdane začasne odredbe še 60 dni po pravnomočnem končanju postopka. Z v uvodu navedenim sklepom je nato dne 15. 2. 2024 zavrnilo ugovor tožene stranke, vložen 28. 12. 2023 zoper sklep o začasni odredbi (I. točka izreka) in odločilo, da se odločitev o stroških zavarovanja z začasno odredbo pridrži za končno odločbo (II. točka izreka).

2. Zoper zadnje citirani sklep tožena stranka (toženec, pritožnik) po pooblaščenki vlaga pravočasno pritožbo, s katero izpodbija sklep v celoti in uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi z 239. in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, upniku pa naloži v plačilo nastale stroške postopka.

Pritožnik graja ugotovitev sodišča, da zaradi dopisa, ki ga je priložil predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi z dne 3. 1. 2023 in ga je napisal v slovenskem jeziku ter ga podpisal, z razumevanjem besedila naj ne bi imel težav; ni namreč navedel, da bi ga pisal sam, saj mu je besedilo lahko kdo prevedel in ga je prepisal, sploh glede na dejstvo, da v postopkih vlaga sodne prevode iz ruskega v slovenski jezik, katerega ne razume, sploh pa je že iz zapisa dopisa vidno, da gre za slovnično pravilen zapis, ki ga je podpisal. Sodišče spregleda, da je k ugovoru predložil pooblastilo z dne 9. 5. 2019 in svoje primerjalne podpise, iz katerih je že na prvi pogled razvidno, da podpis na pooblastilu družbi A. d.o.o., ki naj bi za investitorja izdelala projektno dokumentacijo za pridobitev mnenj in gradbenega dovoljenja in nato investitorja zastopala, ni njegov, temveč je ponarejen. S pridobitvijo gradbenega dovoljenja zato ni bil seznanjen; do 30. 10. 2023, ko se je na Upravni enoti v Šmarju pri Jelšah seznanil o njegovem obstoju, je bil prepričan, da ni bilo izdano. Takrat je tudi šele pridobil pooblastilo, čeprav sodišče nerazumno in protispisno zaključuje, da je listino sam predložil sodišču hkrati z ugovorom, ne izjasni pa se o vidno ponarejenem podpisu toženca na pooblastilu. Sodišče se sklicuje tudi na pred izdajo gradbenega dovoljenja plačan komunalni prispevek, katerega je dolžan poravnati investitor, pri čemer zanika, da bi ga plačal, česar tožnik tudi ne zatrjuje niti ne dokazuje. Da bi naj (toženec) v tej zvezi ne podal navedb, ne drži; priložil je več listin, na katerih je njegov podpis, ki je popolnoma drugačen kot na pooblastilu; obrazložitev sodišča, da v zvezi s tem ni podal nobenih konkretnih okoliščin o tem, kako in zakaj bi naj prišlo do ponareditve njegovega podpisa, je nerazumna. Navedbe v tej smeri izhajajo iz ugovornih navedb in predloženih dokazov, da se dne 9. 5. 2019 ni nahajal v Sloveniji, v kolikor za sodišče že na vpogled ni razvidno, da gre za popolnoma drugačen podpis od njegovega. Tudi ne drži, da bi tožniku omogočil dostop do objekta; pri začetku gradnje ni sodeloval, parcela je ob cesti in je tožnik imel dostop prost. Kljub sklicevanju sodišča, da tožnik ne more zahtevati plačila po pogodbi, ki ne velja več, lahko pa po pravilih vračanja od toženca zahteva povračilo danega po kasneje odpadli pravni podlagi, tožnik ni upravičen do zahtevanega zneska. Ker je izkazal plačilo tožniku v višini 43.900,00 EUR, pri čemer je izkazan del, ki ga je zgradila tožeča stranka, manj vreden, tožeča stranka pa ni predložila dokazov niti podala trditvene podlage, koliko znašajo njena dosedanja dela na njegovi parceli, ki odpadejo nanj, terjatev ni izkazana. Tožeča stranka ni navedla za koliko, če sploh, bi naj bil (toženec) obogaten, kar sodišče ugotavlja pavšalno, zaradi česar sklepa glede obstoja terjatve ni mogoče preizkusiti. Tožnik kot gradbinec ni predložil dokazov v smeri, koliko znaša vrednost izvedenih del, temveč le zatrjuje, da je nastopil pogoj plačila 49.275,00 EUR, čeprav je pogodba razvezana in je odpadla podlaga za plačilo tega zneska. Sam je izkazal, da je za opravljeno delo tožnika plačal več, kot znaša opravljeno delo po ponudbi, kar je razvidno iz ponudbe tožnika 2019-00281, do česar se sodišče prav tako ni opredelilo. Podan je velik dvom v verjeten obstoj terjatve in sodišče toženi stranki nalaga pretežno trditveno breme v primerjavi s tožečo stranko, ki je strokovnjak na gradbenem področju in je izvedla dosedanja dela. Posledično ne obstaja niti verjetnost drugega pogoja za izdajo začasne odredbe - nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega ravnanja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam tožene stranke, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. S pritožbeno izpodbijano odločitvijo je sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru zoper sklep o izdani začasni odredbi. Sodišče druge stopnje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora presoja le z vidika razlogov, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi, in le iz razlogov, na obstoj katerih pri pritožbenem preizkusu izpodbijane odločitve pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 239. in 15. členom ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti ugovora izhajalo iz pravilne pravne podlage, ki je v določilu 270. člena ZIZ.1 Ta v navedenem določilu za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve zahteva, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 270. člena ZIZ), hkrati pa mora upnik izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek).2 Sodišče prve stopnje je v točkah 7 in 9 obrazložitve tudi pravilno pojasnilo, kaj pomeni dokazni standard verjetnosti,3 ki ga mora upnik (tožeča stranka) izkazati za izpolnjenost pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe in pomen takšnega dokaznega standarda glede na namen začasne odredbe tudi v ugovornem postopku, ki ga je nato v obravnavanem primeru glede na konkretne okoliščine in situacijo tudi pravilno zapolnilo.

7. Pretežni del pritožbenih navedb se nanaša na nestrinjanje z zaključki prvostopnega sodišča o verjetno izkazanem obstoju denarne terjatve tožeče stranke, česar, tako izpodbijani sklep, tožena stranka z ugovornimi navedbami ni uspela omajati. Tožeča stranka v postopku zoper toženca uveljavlja zahtevek na plačilo 49.275,00 EUR iz naslova dne 7. 5. 2019 sklenjene Pogodbe o dobavi in izgradnji hiše št. 00188/2019, na podlagi katere je tožeča stranka po toženčevem naročilu prevzela obveznost dobave in izgradnje večstanovanjskega objekta v vrednosti 215.844,25 EUR brez DDV, pri čemer je toženec ob podpisu citirane pogodbe skladno s pogodbenimi določili poravnal dva avansna računa v skupni vrednosti 43.800,00 EUR z namenom, da tožeča stranka nabavi material za izvedbo pogodbenih del in plačilo prvega dela hiše podizvajalcu, ne pa tudi ob pridobitvi gradbenega dovoljenja in pred pričetkom del pogodbeno predvidenih 49.275,00 EUR. Ob tem, ko toženec že v ugovoru priznava sklenitev pogodbe in v pritožbi tudi pridobitev gradbenega dovoljenja in plačilo dela storitev (ki so bila torej opravljena), katerih vrednost zgolj posplošeno ocenjuje s 25.000,00 EUR, pri čemer niso pravno pomembne navedbe o višini prejetih sredstev tudi s strani soinvestitorja po drugi sklenjeni pogodbi, o čemer se prvostopno sodišče izčrpno izjasni v točki 12 obrazložitve, s pritožbenimi navedbami o možnosti, da ni sam napisal dopisa z dne 3. 1. 2023, ker ne razume slovenskega jezika, ne more omajati pravilnega zaključka o verjetnostnem obstoju tožnikove terjatve. Tega mu ne uspe niti z v pritožbi ugovorno ponovljenimi nadaljnjimi navedbami o z njegove strani nepodpisanem pooblastilu družbi A. d.o.o., za katero pritožbeno celo priznava, da naj bi zanj kot investitorja izdelala projektno dokumentacijo za pridobitev mnenj in gradbenega dovoljenja in ga nato zastopala, ter še manj s trditvami o ponarejenem podpisu na pooblastilu z dne 9. 5. 2019, do česar se je prvostopno sodišče opredelilo v točki 13 obrazložitve. Njegovih navedb, da komunalnega prispevka sam ni plačal in mu tudi ni znano, kdo ga je plačal, nadalje navedb o predvidevanju, da je to storil tožnik, kot tudi trditev glede omogočanja dostopa do objekta tožniku s strani toženca, sodišče kot novot, uveljavljanih šele v pritožbi, brez navedbe razlogov za zapoznelo navajanje, ni smelo upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zaključek o obstoju terjatve zaradi zgrajenega kletnega dela objekta, ki za toženca pomeni obogatitev,4 je sodišče, kot to izhaja iz presoje pod točkami 10 do 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa, pravilno temeljilo na pogodbeno doseženem soglasju volj in sklenitvi pogodbe, ki ni nična in ni bila sklenjena z nedopustnim nagibom, ter ga nato pravilno oprlo na določbe členov 111 in 190 Obligacijskega zakonika (OZ),5 vse s potrebno stopnjo verjetnosti, ki je tožencu z ugovornimi navedbami ni uspelo omajati.

8. Pravilen je prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da z ugovorom toženec ni uspel izpodbiti obstoja verjetnosti denarne terjatve, ki predstavlja prvi pogoj za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče glede na pritožnikove nadaljnje navedbe o vrednostno nižjih delih v primerjavi z vrednostjo plačila zgolj pripominja, da se je prvostopno sodišče z vprašanjem verjetnega obstoja terjatve sodišče ukvarjalo zgolj za namen odločanja v postopku zavarovanja, ne da bi vsebinsko posegalo v odločitev o tožbenem zahtevku, medtem ko bo o obstoju terjatve, tudi upoštevaje ugovore tožene stranke glede višine obogatitve, sodišče odločalo v okviru "rednega" pravdnega postopka, v katerem bo morala tožeča stranka svojo zatrjevano terjatev in njeno višino tudi z gotovostjo dokazati. Pritožbena navedba, da je toženec za opravljeno delo tožnika plačal več, kot znaša opravljeno delo po ponudbi, predstavlja posplošeno in pritožniku lastno oceno, čeprav se (ponovno pavšalno) sklicuje na ponudbo tožnika 2019-00281. Pravilna so tudi materialnopravna izhodišča prvostopnega sodišča, ki se nanašajo na pravila dokaznega bremena. Preizkus očitanih postopkovnih kršitev nadalje pokaže, da ima izpodbijani sklep jasne razloge o verjetnostnem obstoju terjatve in je zmožen preizkusa. Posplošen očitek pritožnika, da se sklep zaradi pomanjkljivosti v zvezi z nezatrjevano (in neugotovljeno) višino obogatitve ne da preizkusiti, s čimer po vsebini uveljavlja postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je zato neutemeljen. Takšna kršitev je namreč podana le v primerih, ko sklepa zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti, takšnih pomanjkljivosti pa izpodbijani sklep nima.

9. Pritožnik sicer izpostavi tudi, da je ženi, ki se sedaj nahaja v Sloveniji, in je že solastnica iste nepremičnine, v zvezi z ureditvijo premoženjskih razmerij med zakoncema, podaril 1/4 nepremičnin, z začetkom postopka v zemljiški knjigi 14. 12. 2023, medtem ko je začasna odredba bila vložena v zemljiško knjigo z dnem 18. 1. 2024. Sklicujoč se na določila Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1; člena 46, 86) navaja, da je začasna odredba tudi iz tega razloga neutemeljena. Pritožba s podanimi navedbami graja zaključek o verjetno izkazani nevarnosti, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakršnega koli drugačnega ravnanja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, in s tem izpolnjenost pogoja po drugem odstavku 270. člena ZIZ. Citirani pogoj izpodbija tudi z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, da dejstvo, da je ženi podaril svoj solastni delež 1/4, še ne pomeni, da svoje premoženje skriva, ker tožniku ne dolguje ničesar; če bi mu imel namen škodovati in skriti svoje premoženje v Sloveniji, bi to storil bistveno prej, ne pa šele več kot štiri leta od sklenitve pogodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedbe o načinu in času prenosa ter zanikanje namena škodovanja oz. skrivanja premoženja prestavljajo pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (člen 337 ZPP), upoštevaje, da pritožnik ne navaja razlogov za podajo takšnih navedb šele v pritožbi, vse ob tem, ko s takšnimi navedbami pritožnik poskuša izpodbiti ugotovitve o izpolnjenosti pogoja po drugem odstavku 270. člena ZIZ, čeprav jih v lastnem ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ni prerekal. Pritožba prav tako z ničemer drugim vsebinsko ne izpodbija prepričljivih zaključkov izpodbijanega sklepa glede izpolnjenosti pogoja po drugem in četrtem odstavku 270. člena ZIZ,6 kot tudi ne odločitve v stroškovnem delu.

10. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 239. členom ZIZ, 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena in 366. člen ZPP v zvezi z 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ).

11. Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu s pritožbeno neizpodbijano odločitvijo sodišča prve stopnje pod točko II izreka izpodbijanega sklepa.

1 Primerjaj 6. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa. 2 Ob čemer upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek) oz. se šteje, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici Evropske unije (četrti odstavek). 3 Torej da je razlogov v prid določenemu zaključku več, kot je drugih, ki kažejo nasprotno. 4 Ob tem, ko ne drži pritožbena navedba, da tožeča stranka ni prerekala trditev, da je za opravljeno delo plačal več, kot bi moral (glede na po tožeči stranki izrecno zatrjevan sporen obseg opravljenih del in višino terjatve). 5 Podrobneje o tem glej točke 14 do 16 obrazložitve. 6 Ki v ugovoru prav tako niso bile prerekane; glej podrobneje obrazložitev v točki 19 izpodbijanega sklepa.