Jedro

Vprašanje je torej, ali je po SPZ mogoče posestno varstvo služnosti na podlagi splošnih pravil o posestnem varstvu. Odgovor v pravni teoriji je pritrdilen. SPZ za priznavanje položaja posesti namreč ne zahteva izvrševanja oblasti na celotni stvari, ampak zadošča že delna oblast nad stvarjo. Z zatrjevanjem delne oblasti nad stvarjo se po vsebini zatrjuje obstoj služnosti kot temelja, ki opravičuje takšno delno oblast. Ta pravni temelj pa je pri odločanju o posestnem varstvu seveda nepomemben, saj posestno varstvo varuje način izvrševanja dejanske oblasti neodvisno od pravnega temelja. Zato pri posestnem varstvu vsebine služnosti zatrjevanje služnosti niti ni potrebno. Zadošča že, da se dokaže delna oblast nad stvarjo in v tem obsegu je treba priznati tudi posestno varstvo.

Navajanje pravne podlage ni obvezna sestavina tožbe in sodišče na takšno opredelitev ni vezano. Vendar pa je obvezna sestavina tožbe tožbeni zahtevek, na katerega je sodišče vezano v skladu z načelom dispozitivnosti. Temeljno pravilo pri oblikovanju tožbenega zahtevka je, da naj se ta glasi dobesedno tako, kot si tožnik želi, da se glasi izrek sodbe; da bo torej sodišče, če bo ugotovilo utemeljenost zahtevka, njegovi vsebini dobesedno sledilo v izreku sodbe. Pri dajatveni tožbi (ki v širšem smislu zajema tožbe, s katerimi se zahteva dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev) je glavni kriterij za presojo zadostne opredeljenosti zahtevka preizkus, ali bo tožbeni zahtevek – ki bo (če bo utemeljen) prenesen v izrek sodbe, zagotavljal ustreznost izvršilnega naslova. V konkretnem primeru ne drži le, da se naziv tožbe napačno glasi »zaradi motenja posesti pravice do služnostne poti«, kot to navaja pritožnik, temveč se tudi tožbeni predlog glasi na ugotovitev in prepoved nadaljnjega motenja posesti pravice do vožnje. Četudi bi se ob presoji pritožbenih navedb izkazalo, da se trditvena podlaga, potrebna za posestno varstvo na delu tuje nepremičnine, lahko izlušči iz tožbenih navedb tožeče stranke, ali če bi po opravljenim materialnem procesnem vodstvu takšno trditveno podlago tožnik podal, sodišče ne more podeliti pravnega varstva tožbenemu zahtevku, ki je glede na veljavno materialno pravo nesklepčen.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je toženec motil tožnike v mirni posesti pravice vožnje preko parc. št. ..., k. o. P, ter za prepoved vsakršnega nadaljnjega motenja posesti pravice do vožnje tožnikom. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 792,00 EUR.

(2) Zoper sklep se po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni sklep sodišča prve stopnje tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sklep sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko zavrnilo tožbeni zahtevek, češ da Stvarnopravni zakonik ne pozna več posesti na pravici (služnosti). Res je sicer, da za razliko od Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, zdaj veljavni SPZ ne ureja več izrecno posesti na pravici, vendar je slovenska pravna teorija na stališču, da sprememba glede posestnega varstva ne prinaša vsebinskih posledic. Navajanje pravne podlage v tožbenem zahtevku ni obvezna sestavina tožbe, saj velja pravilo iura novit curia, tožeča stranka pa je v svoji tožbi navedla ustrezno trditveno podlago, ki omogoča izdajo ugodilne odločbe. Tožnika sta namreč tako tožbi in pripravljalni vlogi kot tudi na zaslišanju na naroku za glavno obravnavo podrobno opisala način in namene, za katere sporno pot uporabljata. Zatrjevanje obstoja služnostne pravice implicitno vsebuje tudi zatrjevanje obstoja posesti nad delom tujega zemljišča. Nazivna opredelitev tožbe »zaradi motenja posesti pravice do služnostne poti«, čeprav neustrezna, ne more biti sama po sebi podlaga za zavrnitev tožbenega zahtevka, če zatrjevanja v tožbi in dokazi tožbeni zahtevek podpirajo. Zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka je sodišče nepopolno ugotovilo tudi dejansko stanje, saj je zavrnilo številne dokazne predloge tožeče stranke.

(3) Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki predlaga zavrnitev pritožbe.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Ker tožnika zatrjujeta motenje posesti pravice stvarne služnosti v letu 2008, je treba v konkretnem primeru uporabiti določbe Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS 87/2002 in nasl., v nadaljevanju SPZ), ki je stopil v veljavo 1. 1. 2003. Za razliko od prej veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki je v 3. odstavku 70. člena določal, da ima posest stvarne služnosti, kdor dejansko uporablja nepremičnino drugega v obsegu, ki ustreza vsebini te služnosti, je SPZ opustil konstrukcijo posesti pravice in na tej podlagi varstvo služnosti ni več mogoče. Vprašanje je torej, ali je po SPZ mogoče posestno varstvo služnosti na podlagi splošnih pravil o posestnem varstvu. Odgovor v pravni teoriji je pritrdilen (1). SPZ za priznavanje položaja posesti namreč ne zahteva izvrševanja oblasti na celotni stvari, ampak zadošča že delna oblast nad stvarjo. Z zatrjevanjem delne oblasti nad stvarjo se po vsebini zatrjuje obstoj služnosti kot temelja, ki opravičuje takšno delno oblast. Ta pravni temelj pa je pri odločanju o posestnem varstvu seveda nepomemben, saj posestno varstvo varuje način izvrševanja dejanske oblasti neodvisno od pravnega temelja. Zato pri posestnem varstvu vsebine služnosti zatrjevanje služnosti niti ni potrebno. Zadošča že, da se dokaže delna oblast nad stvarjo in v tem obsegu je treba priznati tudi posestno varstvo.

(6) Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbeno navedbo, da navajanje pravne podlage ni obvezna sestavina tožbe in da sodišče na takšno opredelitev ni vezano. Vendar pa je obvezna sestavina tožbe tožbeni zahtevek, torej tožbeni predlog (2), na katerega je sodišče vezano v skladu z načelom dispozitivnosti. Temeljno pravilo pri oblikovanju tožbenega zahtevka je, da naj se ta glasi dobesedno tako, kot si tožnik želi, da se glasi izrek sodbe; da bo torej sodišče, če bo ugotovilo utemeljenost zahtevka, njegovi vsebini dobesedno sledilo v izreku sodbe. Pri dajatveni tožbi (ki v širšem smislu zajema tožbe, s katerimi se zahteva dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev) je glavni kriterij za presojo zadostne opredeljenosti zahtevka preizkus, ali bo tožbeni zahtevek – ki bo (če bo utemeljen) prenesen v izrek sodbe, zagotavljal ustreznost izvršilnega naslova (3). V konkretnem primeru ne drži le, da se naziv tožbe napačno glasi »zaradi motenja posesti pravice do služnostne poti«, kot to navaja pritožnik, temveč se tudi tožbeni predlog glasi na ugotovitev in prepoved nadaljnjega motenja posesti pravice do vožnje. Četudi bi se ob presoji pritožbenih navedb izkazalo, da se trditvena podlaga, potrebna za posestno varstvo na delu tuje nepremičnine, lahko izlušči iz tožbenih navedb tožeče stranke ali če bi po izvedenem materialnem procesnem vodstvu takšno trditveno podlago tožnik podal, sodišče ne more podeliti pravnega varstva tožbenemu zahtevku, ki je glede na veljavno materialno pravo nesklepčen.

(7) Ker je pritožba neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 1. odst. 365. čl. ZPP).

(8) Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje pritožbene stroške, odločitev o tem pa je vsebovana v odločitvi o njeni pritožbi. Pritožbeni stroški tožene stranke pa so po oceni pritožbenega stroška nepotrebni (1. odst. 155. čl. ZPP), saj v odgovoru na pritožbo ni navedla nič takega, kar bi vplivalo na odločanje pritožbenega sodišča. (1) Prim. Stvarnopravni zakonik s komentarjem, stran 877, GV Založba , Ljubljana 2004. (2) V skladu s čisto procesno teorijo je tožbeni predlog obenem tudi sinonim za tožbeni zahtevek. V skladu s to teorijo se razlaga tudi 180. člen ZPP, ki določa vsebino tožbe. Glej Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, 2005, str. 122. (3) Ibidem.