Jedro

Glede očitka, ki je bil predmet pisnega opozorila, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik 5. 8. 2019 ni mogel nadaljevati z delom (zaradi pregretega viličarja, previsokih temperatur in otekle noge), ne pa, da je delo odklonil iz neupravičenega razloga, pri čemer neutemeljeno vztraja toženka v pritožbi. Četudi sama priznava, da so z viličarji res bile tehnične težave, pomen tega zmanjšuje s sklicevanjem na dokumentacijo (tehnično poročilo z dne 3. 8. 2020, dokaz o skladnosti viličarjev), ki naj bi dokazovala ustreznost viličarjev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II. Toženka je dolžna povrniti tožniku stroške odgovora na pritožbo v višini 280,00 EUR, v roku 8 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 4. 5. 2020 nezakonita; da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 9. 6. 2020 in ji še vedno traja; da je toženka dolžna v roku 8 dni tožnika pozvati nazaj na delo, ga od 10. 6. 2020 prijaviti v vsa socialna zavarovanja, v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ, mu od 10. 6. 2020 dalje v skladu s pogodbo o zaposlitvi obračunati ustrezna bruto nadomestila plače, ki bi jih prejel, če bi bil na delu ter mu izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. delovnega dne v mesecu za pretekli mesec. V presežku je zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo, da tožniku povrne še stroške postopka v znesku 1.504,45 EUR, v roku 8 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo (razen zoper njen manjši zavrnilni del) se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se, da tožnik ni storil nobene očitane kršitve. Sodišče je napačno ocenilo, da je delo odklonil upravičeno –zaradi pregretega viličarja, visokih temperatur in otekle noge. Oprlo se je na izpoved tožnika, sodelavcev in A. A. Navedeni pri dogodku niso bili prisotni – za razliko od B. B. in C. C., ki sta skladno izpovedala, da je tožnik odklonil delo, ne da bi navedel razlog za odklonitev. Da so viličarji primerni, potrjujejo listinski dokazi (tehnično poročilo z dne 3. 8. 2020, dokaz o skladnosti viličarjev), o čemer se sodišče ni izreklo. Z viličarji so morda bile določene tehnične težave in so bili slabši od prejšnjih modelov, niso pa bili nevarni, da delo z njimi ne bi bilo mogoče. Dne 5. 8. 2019 je do okvare prišlo ob 13.30 uri, pol ure pred koncem izmene. To je bil razlog za zavrnitev opravljanja dela. Sodišče je napačno upoštevalo listino s podatki o temperaturah - da je bilo 27,5 namesto 24 stopinj. Tudi je A. A. izdal potrdila o ustreznosti viličarjev. Ker je toženka z njim prekinila sodelovanje, je njegova nepristranskost vprašljiva. Sodišče svoje dokazne ocene ni ustrezno pojasnilo. Ker se ni opredelilo do odločilnih dejstev in dokazov, je kršilo 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede kršitve, ki je predmet odpovedi, se je sodišče napačno oprlo na izpoved tožnika in sodelavca D. D., ki je storil isto kršitev in jo zanikal, ne pa na izpoved sodelavca E. E., ki je isto kršitev priznal. Sodišče je zmotno uporabilo navodila toženke o ukrepih za preprečevanje širjenja virusa. Druženje delavcev v manjšem zaprtem prostoru je dopustno le, če nosijo maske. Res so navodila dopuščala izjemo, če je podana razdalja več kot 1,5 m, kar pa v manjšem prostoru ni možno. Sodišče je napačno zavrnilo predlog za sodno razvezo, za kar so izpolnjeni objektivni in subjektivni pogoji. Napačno je poudarilo, da je še naprej izkazana potreba po delu in da je imel tožnik korekten odnos do sodelavcev. Oprlo se je predvsem na izpoved tožnika in sodelavcev, ne pa nadrejenih, ki so pojasnili, v čem je teža tožnikovih kršitev - ogrožena cela proizvodnja, ko ni upošteval najbolj elementarnih navodil in zakaj so izgubili zaupanje v tožnika.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Izraža strinjanje z razlogi sodišča prve stopnje in nasprotuje pritožbenim navedbam. Navaja, da je nadrejenim ob viličarju spornega dne takoj pokazal otečeno nogo, ko so ga vprašali, zakaj ne naklada. Sporna pisarna je bila velika 3,4 m x 3,95 m. Razdalja med sodelavci je torej bila več kot 1,5 m. Obvezno nošenje maske ni bilo zapovedano. Iz izpovedi nadrejenih ne izhaja utemeljenost sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje, ki je ustrezno raziskalo, ocenilo in obrazložilo odločilna dejstva spora, tako da niso utemeljeni pritožbeni očitki v smeri nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja kot tudi ne v smeri zmotne dokazne ocene ter postopkovnih kršitev neobrazloženosti ali protispisnosti sodbe.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 4. 5. 2020, ker je ugotovilo, da ni podana kršitev z dne 5. 8. 2019, ki je bila predmet pisnega opozorila pred odpovedjo (v zvezi z odklonitvijo opravljanja dela), in tudi ne kršitev z dne 24. 3. 2020, ki je bila predmet same odpovedi (glede neupoštevanja navodil toženke o ukrepih za preprečevanje širjenja virusa).

8. Po 85. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v 6 mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanja obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti določeno drugače, vendar ne dalj kot v dveh letih. Po 89. členu ZDR-1 se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga poda v primeru kršitve pogodbene obveznosti in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer v roku 60 dni od ugotovitve utemeljenega razloga oziroma najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga.

9. Glede očitka, ki je bil predmet pisnega opozorila, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik 5. 8. 2019 ni mogel nadaljevati z delom (zaradi pregretega viličarja, previsokih temperatur in otekle noge), ne pa, da je delo odklonil iz neupravičenega razloga, pri čemer neutemeljeno vztraja toženka v pritožbi. Četudi sama priznava, da so z viličarji res bile tehnične težave, pomen tega zmanjšuje s sklicevanjem na dokumentacijo (tehnično poročilo z dne 3. 8. 2020, dokaz o skladnosti viličarjev), ki naj bi dokazovala ustreznost viličarjev. Četudi je sodišče izvedlo ta dva listinska dokaza, pa je v dokazni oceni glede pretiranega pregrevanja viličarja utemeljeno dalo večji pomen skladnim izpovedim tožnika, sodelavcev in A. A. Ta je preko svojega podjetja pri toženki od 2006 do konca leta 2019 opravljal naloge iz varnosti in zdravja pri delu. Zgolj zato, ker s toženko ne sodeluje več, ni ovržena verodostojnost njegove izpovedi, iz katere je razvidno dobro poznavanje problematike v zvezi z (nabavljenimi) viličarji pri toženki, glede katerih je poudaril pregrevanje kabine (do 70 stopinj), predvsem tal v kabini (tako da so delavci sami nameščali izolacijske materiale, npr. stiropor), slabo toplotno izolacijo in slabo prezračevanje kabine. O tem so ga obveščali delavci, sam pa je obveščal vodstvo toženke, ki problema pregrevanja ni rešilo. Zatrdil je, da sam ni izdal dokumenta o ustreznosti viličarjev; glede na to, da so viličarji prišli v podjetje skupaj z dokumenti, da so ustrezni, temu takrat tudi sicer ne bi mogel oporekati, kasneje pa so se viličarji pokazali kot neprimerni za delo.

10. Tudi, če bi v navedbah pritožbe držalo, da tožnik nadrejenim takoj 15. 8 . 2019 ob 13.30 uri ni pojasnil, zakaj ne more delati, to ni ovira za dokazovanje tovrstnih okoliščin v sodnem sporu. Toženka sicer to, da je do zapleta prišlo pol ure pred koncem izmene, prikazuje kot pravi razlog za zavrnitev opravljanja dela, vendar pa nenazadnje tudi navedeni čas potrjuje pregrevanje, do katerega ob začetku izmene ne bi moglo priti. Nadalje pritožba napačno trdi, da je sodišče zmotno upoštevalo vsebino listine s podatki o temperaturah spornega dne. A tudi, če bi držala pritožbena navedba, da je bilo ob spornem dogodku 24, ne pa 27,5 stopinj, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, to ne bi bilo bistvenega pomena za presojo utemeljenosti pisnega opozorila.

11. Četudi je sodišče prve stopnje izpodbijano odpoved ugotovilo za nezakonito že iz razloga neutemeljenosti pisnega opozorila, je vendarle presojalo še kršitev iz same odpovedi, pritožbeno sodišče pa le na kratko soglaša z razlogi sodišča o tem, da tudi kršitev iz odpovedi ni podana. Nanašala se je na očitek, da je tožnik 24. 3. 2020 namerno kršil navodila delodajalca v zvezi s sprejetimi ukrepi za omejitev širjenja okužbe s COVID-19, ko se je nahajal v skladiščni pisarni s še dvema sodelavcema, pri čemer niso imeli mask in naj ne bi upoštevali razdalje 1,5 m. Sodišče je presodilo, da po pravilih toženke maske niso bile potrebne, če so delavci držali razdaljo več kot 1,5 metra. Ker je ugotovilo upoštevanje te razdalje, kršitve ni ugotovilo.

12. V posledici ugotovitve nezakonite odpovedi je sodišče prve stopnje ugodilo reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku. Ni torej sledilo predlogu toženke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi (118. člen ZPP), čemur pritožba neuspešno nasprotuje, ko poudarja posebno težo tožnikove kršitve, ker ni upošteval prej najbolj elementarnih navodil, zaradi česar da je bila ogrožena proizvodnja in izgubljeno zaupanje. Ker sodišče navedene kršitve iz odpovedi ni ugotovilo, tudi pritožbene navedbe o posebni teži te kršitve niso relevantne. Sodišče prve stopnje sicer pri odločanju o sodni razvezi ni sledilo niti toženkinim navedbam o tem, da tožniku ne more več zagotoviti ustreznega dela, saj dela ne opravlja že več mesecev, da pa je zanj tudi našla zamenjavo, zaradi česar nima več potrebe po njegovem delu. Izhajalo je iz stališča sodne prakse, da se delodajalčeva nezmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj na delo lahko kaže v objektivni nezmožnosti delodajalca zagotoviti ustrezno delo kot v subjektivno porušenem odnosu med delodajalcem in delavcem (VIII Ips 54/2017), navedenega pa pravilno ni ugotovilo. Toženka namreč zaradi izpada tožnikove zaposlitve ni zaposlila nobenega delavca, ampak je le koristila dva agencijska delavca, zaslišani pa tudi niso potrdili, da bi imel tožnik do njih nekorekten odnos. Drugače je o tem, pa še to le iz govoric, izpovedala le priča F. F. Iz navedenega izhaja, da pritožba neutemeljeno vztraja, da so za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi obstajali tako objektivni kot subjektivni razlogi.

13. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi in razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

14. Toženka je dolžna tožniku povrniti za odgovor na pritožbo 375 točk, kar z materialnimi stroški in DDV znese 280,00 EUR (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).