Jedro

1. Glede na določilo takrat veljavnega 55. člena Zakona o sodniški službi, ki je sodniku izrecno priznaval pravico do solidarnostne pomoči ter ob dejstvu, da kriteriji za njeno dodelitev v smislu 57. člena navedenega zakona niso bili določeni, je sodišče prve stopnje nastalo pravno praznino pravilno zapolnilo z analogno uporabo Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v RS. Nedoločitev kriterjiv za dodelitev solidarnostne pomoči s strani pristojnih organov, ob zakonsko priznani pravici do tega prejemka, ne more iti v škodo delavca v smislu nepriznanja pravice same. Tožena stranka zmotno meni, da je ob dejstvu, da KPND za sodnike ne velja, tudi analogna uporaba njenih določb napačna. 2. Komisija za razlago KPND je dne 26.6.2000 (Ur. l. RS št. 81/2000) sprejela razlago, da se kot dalj časa trajajoča bolezen šteje bolezen, ki traja tri mesece ali več, pri čemer je delodajalec to pomoč dolžan izplačati ob izpolnitvi pogojev iz 40. člena KPND, tudi če delavec posebnega pisnega zahtevka za izplačilo ne vloži. Ob steku pogojev za izplačilo solidarnostne pomoči le-ta zapade v plačilo in je delodajalec od tega trenutka dalje s plačilom v zamudi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama trpi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožniku priznalo solidarnostno pomoč v znesku 90.641,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.1.1999 dalje do plačila in toženi stranki naložilo, da mu je dolžna povrniti stroške postopka. Tožbo je v delu, ki se je nanašala na plačilo procesnih zamudnih obresti od dneva vložitve tožbe do popolnega plačila, s sklepom zavrglo. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in višjemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni v smeri zavrnitve zahtevka ter tožniku naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje ob dejstvu, da je svojo odločitev oprlo na 55. čl. Zakona o sodniški službi, ki določa, da ima sodnik pravico do solidarnostne pomoči, brez zakonske podlage zaključilo, da tožnik izpolnjuje pogoje za izplačilo solidarnostne pomoči. Pri odločitvi bi sodišče moralo upoštevati določbo 57. čl. Zakona o sodniški službi, ki določa, da pogoje in višino prejemkov in povračil določi Sodni svet na predlog ministra ter ob dejstvu, da merila s strani teh organov niso bila določena, tožnikov zahtevek zavrniti. Nadaljuje, da se je sodišče prve stopnje pri presoji kriterijev za pridobitev solidarnostne pomoči napačno oprlo na analogno uporabo Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v RS, saj je samo pravilno ugotovilo, da za tožnika ne velja. Meni, da je sodišče napačno prisodilo zakonite zamudne obresti od 6.1.1999 dalje, saj gredo tožniku, glede na to, da ni uspel dokazati, da je že pred vložitvijo tožbe zahteval izplačilo solidarnostne pomoči, zakonite zamudne obresti le od vložitve tožbe dalje. Pritožba ni utemeljena. Po pregledu spisovnega gradiva in izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer ni kršilo določb postopka, na katere skladno z 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99) pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Ugotavlja, da je v tej zadevi sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno utemeljilo na določbah Zakona o sodniški službi (ZSS, Ur. l. RS št. 19/94-67/02) ter se pri presoji kriterijev pravilno oprlo na določila Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v RS (KPND, Ur. l. RS št. 18/91-122/00). Glede na določilo takrat veljavnega 55. člena ZSS, ki je sodniku izrecno priznaval pravico do solidarnostne pomoči ter ob dejstvu, da kriteriji za njeno dodelitev v smislu 57. člena navedenega zakona niso bili določeni, je sodišče prve stopnje nastalo pravno praznino pravilno zapolnilo z analogno uporabo KPND. Nedoločitev kriterjiv za dodelitev solidarnostne pomoči s strani pristojnih organov, ob zakonsko priznani pravici do tega prejemka, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more iti v škodo delavca v smislu nepriznanja pravice same, kot to v pritožbi razloguje tožena stranka. Tožena stranka tudi zmotno meni, da je ob dejstvu, da KPND za sodnike ne velja, tudi analogna uporaba njenih določb, napačna. Ne glede na dejstvo, da KPND izrecno izključuje osebno veljavnost za sodnike, pa natančneje ureja pogoje, pod katerimi je delavec, zaposlen v negospodarskih dejavnostih, upravičen do izplačila solidarnostne pomoči. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da gre pri določitvi kriterijev, pod katerimi je sodnik upravičen do izplačila solidarnostne pomoči in pri določitvi kriterijev, pod katerimi je do nje upravičen delavec, za katerega velja KPND, za dejanska razmerja, ki se v bistvenih elementih vrednostno ujemajo, zaradi česar jih je potrebno tudi v pravnem pomenu obravnavati. V zvezi z nadaljnimi pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno določilo tek zakonitih zamudnih obresti. Komisija za razlago KPND je namreč dne 26.6.2000 (Ur. l. RS št. 81/2000) sprejela razlago, da se kot dalj časa trajajoča bolezen šteje bolezen, ki traja tri mesece ali več, pri čemer je delodajalec to pomoč dolžan izplačati ob izpolnitvi pogojev iz 40. člena KPND, tudi če delavec posebnega pisnega zahtevka za izplačilo ne vloži. Ob takšni razlagi komisije, ki je zavzela stališče, da je pravica do prejema solidarnostne pomoči vezana na določen dogodek in se izplača delavcu z namenom, da lažje premosti težave, ki niso nastale po njegovi volji, pritožbeno sodišče zaključuje, da ob steku pogojev za izplačilo solidarnostne pomoči le-ta zapade v plačilo in je delodajalec od tega trenutka dalje s plačilom v zamudi. Ker je bil tožnik več let bolan in glede tega v bolniškem staležu od 16.2.1994 dalje, je bil v skladu z navedenim pravnim razlogovanjem upravičen do solidarnostne pomoči že po poteku 3-mesečnega zdravljenja bolezni ter v zvezi z izplačilom takšne pomoči tudi do zakonitih zamudih obresti od dne 17.5.1994 dalje in ne šele od upokojitve, to je dne 6.1.1999 dalje, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Vendar pritožbeno sodišče ob dejstvu, da se je zoper sodbo pritožila le tožena stranka, le-te skladno z določilom 359. člena ZPP ni smelo spremeniti v njeno škodo. Pritožbeno sodišče je po takšnem preiskusu sodbe ugotovilo, da zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP). Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 155. člena).