Jedro

Tožnik je v prošnji res navajal, da je zapustil Kosovo zaradi nasilja in groženj sosedov – Albancev, na glavni obravnavi (v zvezi z omejitvijo gibanja) pa je pred sodiščem izjavil, da je imel dobre sosede in da so mu pomagali (zbrati denar za odhod). Res je, da gre za neskladje, ki bi ga tožena stranka, če bi njena odločitev temeljila samo na tej zakonski podlagi, morala dodatno razjasniti, vendar ker ni, ne gre za tako kršitev, zaradi katere bi bilo treba odločbo tožene stranke odpraviti. Zavrnitev prošnje namreč v prvi vrsti temelji na izpolnjenih pogojih iz 15. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, ki so jasno pokazali na to, da želi tožnik zavajati organ in da zlorablja postopke mednarodne zaščite. Poleg tega odločitev tožene stranke (glede izpolnjevanja pogojev iz 4. točke) ne temelji samo na teh tožnikovih izjavah (glede odnosa s sosedi), ampak tudi na njegovih nasprotujočih si, neskladnih in zavajajočih izjavah glede dokumentov, kar je tožena stranka v svoji odločbi izčrpno in logično pojasnila (na strani 4 in 5). Če pa je sodišče prve stopnje stopnje že menilo, da bi bilo navedena neskladja treba razjasniti, bi to lahko (in moralo) storiti samo na glavni obravnavi.

Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je pritožba tožene stranke utemeljena, saj ta v postopku ni zagrešila v izpodbijani sodbi zatrjevanih procesnih kršitev, in da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (glede izpolnjevanja pogojev za zavrnitev tožnikove prošnje v pospešenem postopku), je na podlagi 3. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 iz zgoraj navedenih razlogov pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 706/2013-5 z dne 8. 5. 2013 se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke, št. 2142-68/2013/12 (1312-07) z dne 5. 4. 2013, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi 4. in 15. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da tožniku v upravnem postopku ni bila dana možnost, da pojasni enega od bistvenih razlogov za zavrnitev njegove prošnje, ki se nanaša na odnos sosedov – Albancev do njega. Tožena stranka je kršila določbo 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožniku tudi ni bil predočen dopis nemških migracijskih organov z dne 27. 3. 2013, iz katerega izhaja, da je tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito v Nemčiji vložil 21. 6. 2004, Nemčija pa ga je deportirala v izvorno državo 29. 7. 2008 in je bil torej več kot 4 leta odsoten iz izvorne države. Sodišče prve stopnje se tudi strinja s tožbenimi navedbami, da tožnik ni zatrjeval takih dejanskih okoliščin, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja, in da bi bilo treba s tožnikom opraviti osebni razgovor, na katerem bi bile nejasnosti odpravljene.

3. Zoper navedeno sodbo vlaga tožena stranka pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. Tožniku je bilo tako ob podaji prošnje za mednarodno zaščito kakor tudi na obravnavi na upravnem sodišču (v postopku omejitve gibanja) postavljeno veliko vprašanj o zatrjevanem preganjanju s strani sosedov, torej bi tožnik lahko povedal okoliščine, ki bi utemeljevale njegovo prošnjo. Podrobno analizira njegove izjave ob podaji prošnje in na obravnavi na upravnem sodišču (v postopku omejitve gibanja) ter ugotavlja, da tožnik tudi v tožbi ni pojasnil svojih nasprotujočih si izjav. Pojasnjuje, da gre za njeno dokazno oceno na podlagi vseh okoliščin primera. Upravno sodišče bi moralo samo izvesti glavno obravnavo, če je menilo, da dejansko stanje ni dovolj razčiščeno. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da naj bi kršila načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP s tem, ker tožniku ni predočila dopisa nemškega migracijskega organa z dne 27. 3. 2013. Tožnik je imel dovolj možnosti, da izpove o svojem bivanju in statusu v Nemčiji, prav tako pa je bil soočen, da je prikril dejstvo, da je tam kar dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito, pa tega ni niti skušal pojasniti, ampak je podal samo kratek in pavšalen odgovor, da je v Nemčiji vložil samo eno prošnjo. Tožena stranka je iz dopisa nemškega migracijskega organa črpala samo natančne datume glede prosilčevih dveh prošenj v Nemčiji, kar za samo odločitev niti ni bistvenega pomena. Tudi v tem primeru gre samo za dokazno oceno, ki je predmet obrazložitve odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo opozarja na dolžnost uradnih oseb, da razčistijo vsa morebitna nasprotja in kontradiktornosti v tožnikovih izjavah. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Tožnik, ki trdi da je B. M. (predložil ni nobenega dokumenta) je (naj bi bil) državljan Kosova, romske narodnosti in muslimanske veroizpovedi. Izvorno državo je zapustil konec februarja oziroma začetek marca letos. V Republiko Slovenijo je vstopil ilegalno v tovornjaku. Kot razloge za mednarodno zaščito je navedel težave s sosedi Albanci, ki naj bi ga zaradi tega, ker je Rom, pretepali, enkrat ustrelili in mu hoteli odvzeti hišo in zemljo. Napadov ni nikoli prijavil policiji. Težave s sosedi so se začele že leta 2000, za odhod iz Kosova pa se je odločil šele sedaj, ko je zbral potreben denar.

7. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila v pospešenem postopku na podlagi 4. in 15. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Na podlagi 4. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ lahko pristojni organ v pospešenem postopku obravnavano prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz osme alineje 23. člena tega zakona; na podlagi 15. alineje pa, če je prosilec prikril, da je pred tem že vložil prošnjo v drugi državi, še zlasti če pri tem uporablja napačne podatke o istovetnosti.

8. Iz določb 55. člena ZMZ izhaja, da je obstoj kateregakoli (tudi samo enega) izmed razlogov iz 1. do 15. točke (razen 5. točke) prvega odstavka 55. člena ZMZ lahko razlog za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku, ne more pa organ zavrniti prošnje v pospešenem postopku zgolj na podlagi 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ (drugi odstavek 55. člena ZMZ). Že zato, ker izpolnjevanje pogoja iz 15. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ nesporno ter v izpodbijani odločbi tožene stranke izkazano in ustrezno obrazloženo, je po presoji Vrhovnega sodišča izpolnjen pogoj za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene.

9. V obravnavanem primeru je namreč tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito izjavil, da še ni zaprosil za mednarodno zaščito v nobeni izmed držav članic Evropske unije. Iz zapisnika o seznanitvi prosilca za mednarodno zaščito z omejitvijo gibanja z dne 12. 3. 2013 izhaja, da je tožnik na vprašanje uradne osebe, zakaj pri podaji prošnje ni povedal, da je za mednarodno zaščito že zaprosil v Nemčiji leta 2004 in 2005, izjavil, da je to že povedal na policiji in da tega (vprašanja) ni razumel. Iz navedenega zapisnika tudi izhaja, da se je tožnik v Nemčiji po lastni izjavi izdajal za osebo z imenom I. H., ni pa se tožnik spomnil, kakšne rojstne podatke je takrat navedel. Na obravnavi na upravnem sodišču dne 20. 3. 2013 (v zvezi z omejitvijo gibanja) pa je na vprašanje svoje pooblaščenke, zakaj je pri podaji prošnje zamolčal, da je že dvakrat vložil prošnjo v Nemčiji, izjavil, da je v Nemčiji prosil za azil samo enkrat, enkrat se je pritožil, „potem pa so mu spremenili kraj bivanja“. Iz zapisnika z iste obravnave tudi izhaja, da je na vprašanje sodnice, katero ime je navedel kot svoje osebno ime, odgovoril, da je navedel ime I. H., kot razlog za to pa, da se je bal, da bi ga vrnili nazaj.

10. Na podlagi navedenih dejanskih okoliščin je pravilen in zakonit zaključek tožene stranke, da so izpolnjeni pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito na podlagi 15. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Tožnik je ob podaji prošnje prikril, da je že pred tem vložil prošnjo v drugi državi, pri tem pa je zatrjeval druge osebne podatke, kot v obravnavanem primeru.

11. Dolžnost pristojnih organov v postopku mednarodne zaščite je, da prošnjo obravnava na objektiven in nepristranski način (prvi odstavek 7. člena ZMZ), uradne osebe pa morajo v postopku omogočiti prosilcem, da čim lažje zavarujejo in uveljavljajo svoje pravice po tem zakonu in poskrbeti, da nevednost in neukost prosilcev ni v škodo njihovim pravicam (tretji odstavek 7. člena ZMZ). Prosilec pa mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo (prvi odstavek 21. člena ZMZ), na kar je bil tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito opozorjen.

12. Osebni razgovor uradne osebe s prosilcem ni obvezen, ob izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka 46. člena ZMZ se lahko tudi opusti, med drugim, kadar pristojni organ v pospešenem postopku lahko odloči že na podlagi dejstev in okoliščin iz 1., 3., 4., 5., 6., 7. ali 8. alineje 23. člena tega zakona, če so podani (1. alineja prvega odstavka 46. člena ZMZ). Ali in kdaj je zaradi razjasnitve določenih okoliščin treba opraviti osebni razgovor oziroma prosilca seznaniti z določenimi nejasnostmi v njegovih izjavah, se odloča uradna oseba na podlagi svoje dokazne ocene, ki temelji na prosilčevih izjavah, pridobljenih dokazih in vseh okoliščinah primera.

13. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ni bilo potrebe, da bi tožena stranka tožnika seznanjala z dopisom nemškega migracijskega organa z dne 27. 3. 2013, iz katerega izhaja, da je v Nemčiji trikrat oziroma štirikrat navedel različna imena in priimke, trikrat različne podatke glede rojstnega kraja, ter dvakrat različne datume rojstva in nacionalnosti. Če tožnik enkrat (na obravnavi pred sodiščem) ni znal (ali hotel) zadovoljivo pojasniti, zakaj se je v Nemčiji (enkrat) predstavil z lažnim imenom in priimkom in zakaj je zamolčal, da je v Nemčiji dvakrat podal prošnjo za mednarodno zaščito (pri čemer je na obravnavi vztrajal, da je to storil samo enkrat), potem je logičen zaključek tožene stranke, da tudi ob seznanitvi z dopisom nemškega migracijskega organa (ki je nenavsezadnje vseboval samo uradne podatke iz njihovih evidenc, zato je tudi ob smiselni uporabi 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP tožena stranka brez dodatnega zaslišanja in seznanitve tožnika z navedenim dopisom lahko odločila v skrajšanem postopku) ne bi mogel smiselno pojasniti vseh podatkov, ki jih je v zvezi s svojo istovetnostjo podal v Nemčiji.

14. Tožnik je v prošnji res navajal, da je zapustil Kosovo zaradi nasilja in groženj sosedov – Albancev, na glavni obravnavi (v zvezi z omejitvijo gibanja) pa je pred sodiščem izjavil, da je imel dobre sosede in da so mu pomagali (zbrati denar za odhod). Res je, da gre za neskladje, ki bi ga tožena stranka, če bi njena odločitev temeljila samo na tej zakonski podlagi, morala dodatno razjasniti, vendar ker ni, ne gre za tako kršitev, zaradi katere bi bilo treba odločbo tožene stranke odpraviti. Zavrnitev prošnje namreč v prvi vrsti temelji na izpolnjenih pogojih iz 15. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, ki so jasno pokazali na to, da želi tožnik zavajati organ in da zlorablja postopke mednarodne zaščite. Poleg tega odločitev tožene stranke (glede izpolnjevanja pogojev iz 4. točke) ne temelji samo na teh tožnikovih izjavah (glede odnosa s sosedi), ampak tudi na njegovih nasprotujočih si, neskladnih in zavajajočih izjavah glede dokumentov, kar je tožena stranka v svoji odločbi izčrpno in logično pojasnila (na strani 4 in 5). Če pa je sodišče prve stopnje stopnje že menilo, da bi bilo navedena neskladja treba razjasniti, bi to lahko (in moralo) storiti samo na glavni obravnavi.

15. Glede tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na odločbo Ustavnega sodišča Up-96/2009 z dne 9. 7. 2009 (in odločbi Ustavnega sodišča Up-1187/2006 in Up-2214/2006, ki se nanašata na Zakon o azilu) Vrhovno sodišče pojasnjuje, da iz navedene odločbe Ustavnega sodišča ne izhaja, da se lahko prošnja kot očitno neutemeljena zavrne zgolj in samo v primeru, če je že na prvi pogled jasno, da v posameznem primeru ne more iti za preganjanje in da samo izjemoma organ lahko odloča v pospešenem postopku. Navedena odločba Ustavnega sodišča se navezuje na primer odločanja tožene stranke na podlagi 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, ki določa, da pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona, in ne na vse pogoje iz ostalih alinej v navedenem členu, saj bi bilo v nasprotnem primeru odločanje v pospešenem postopku, kadar bi prosilec navajal razloge, ki bi lahko pomenili preganjanje (pa čeprav bi bili izpolnjeni vsi „ostali“ pogoji iz prvega odstavka 55. člena ZMZ), povsem izključeno.

16. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je pritožba tožene stranke utemeljena, saj ta v postopku ni zagrešila v izpodbijani sodbi zatrjevanih procesnih kršitev, in da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (glede izpolnjevanja pogojev za zavrnitev tožnikove prošnje v pospešenem postopku), je na podlagi 3. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 iz zgoraj navedenih razlogov pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.