Jedro

Dokazna ocena ne more biti predmet revizijske presoje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Stranki nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je šivalni stroj znamke Singer 23 M 23, kabinet M 75, izključna tožničina last, zaradi česar naj bi ji toženca bila dolžna ta šivalni stroj izročiti. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo sodb sodišč nižje stopnje tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, ali pa njuno razveljavitev ter vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču druge stopnje, ali sodišču prve stopnje. Sklicuje se na račun z dne 22.7.1971, iz katerega sledi, da je bil šivalni stroj kupljen v Zagrebu v konsignacijskem skladišču, plačan v ameriških dolarjih, plačala in prevzela pa ga je tožnica. To so dejstva, ki jih nižji sodišči nista upoštevali. Šivalnega stroja torej tožnica nikomur ni izročila v last, shranila pa ga je pri materi, kamor je občasno prihajala iz Amerike. Če bi pokojna mati res imela svoj denar za nakup stroja, bi ga kupila sama brez udeležbe tožnice.

Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V reviziji ni pojasnjeno, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka so bile storjene na nižjih stopnjah. V tej smeri je torej niti ni mogoče preizkusiti. Ne glede na to obvelja, da je bil postopek v okviru ponujenih dokazov izveden dosledno. Tožnica s tožbo dokazuje, da je sporni šivalni stroj njena last. Dokazno breme je bilo na njeni strani. Sodišči nižje stopnje sta ocenili, da svojih trditev ni dokazala, pri čemer sta navedli poleg ocene računa o nakupu stroja tudi druge okolnosti, ki ne omogočajo sklepanja, da je njegova lastnica. Dokazna ocena pa sestoji iz presoje dejstev dejanskega stanja, ki jih v reviziji niti ni mogoče izpodbijati (3. odstavek 385. člena ZPP).

Gre za dejansko presojo dejstev, ki se nanašajo na način nakupa šivalnega stoja in ki so terjala presojo okoliščine, da tožnica pretežno živi v Ameriki, zaradi česar izkustveno ni sprejemljivo, da bi v domovini, kamor redko prihaja, šivalni stroj kupila zase. Poleg tega pa je pravno nevzdržno revizijsko stališče, po katerem bi račun o nakupu stroja, ki se glasi na tožničino ime, že sam po sebi dokazoval njeno lastninsko pravico.

Ker je glede na ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani sodbi tudi materialno pravo pravilno uporabljeno in ker ji tudi sicer ni mogoče očitati napak in nepravilnosti, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (ev. bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1. odstavka 154. člena, 1. odstavka 155. člena in 1. odstavka 166. člena ZPP. Tožeča stranka nosi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožena stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi o reviziji.

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).