Jedro

V okviru znaka uporabe mobilnega telefona mora prekrškovni organ ugotoviti oziroma izkazati (konkretizirati) aktivnost, ki pomeni izkoriščanje ene ali več funkcij te naprave (telefoniranje, pisanje sporočila ali drugega teksta, branje teksta, poslušanje zvočnih datotek, tipkanje, brskanje oziroma skrolanje po telefonu ipd.); nato pa konkretizirati še, na kaj je ugotovljen način uporabe mobilnega telefona v konkretnem primeru vplival: na voznikovo slušno zaznavanje, na voznikovo vidno zaznavanje ali na njegovo zmožnost obvladovanja vozila (v odvisnosti od okoliščin konkretnega primera lahko tudi na vse navedeno).

Izrek

I.Ob reševanju pritožbe se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni tako, da se postopek zoper A. A., EMŠO: XXX, zaradi prekrška po petem v zvezi s prvim odstavkom 35. člena Zakona o pravilih cestnega prometa po plačilnem nalogu Postaje prometne policije Maribor št. XY z dne 23. 10. 2023 na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških ustavi.

II.Stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo in potrdilo plačilni nalog Postaje prometne policije Maribor, ki je bil storilcu izdan zaradi prekrška po petem v zvezi s prvim odstavkom 35. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), ki naj bi ga storil s tem, da je med vožnjo v roki držal mobilni telefon in se s tem ni vzdržal vseh ravnanj, ki bi zmanjševala njegovo slušno oziroma vidno zaznavanje oziroma zmožnost obvladovanja vozila.

2.Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje storilec po zagovorniku, ki pritožbo vlaga iz razloga napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter odločitve o sankciji in stroških postopka. Pritožba v večjem delu zatrjuje napačno ugotovljeno dejansko stanje in v tem okviru vztraja, da storilec kritičnega dne v roki ni držal mobilnega telefona, ampak čokolado ter da storilcu očitani prekršek ni dokazan. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje s sprejeto dokazno oceno kršilo domnevo nedolžnosti, prekoračilo pravilo stroge formalnosti prekrškovnega postopka in tudi sicer na podlagi izvedenih dokazov sprejelo napačne vsebinske zaključke. Podredno se pritožba zavzema, da se prekršek v tem primeru opredeli kot prekršek neznatnega pomena.

3.Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da večji del pritožbe uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog. Ob upoštevanju drugega odstavka 66. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) pritožba iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v prekrškovnih zadevah, ki pred sodiščem tečejo na podlagi vložene zahteve za sodno varstvo, namreč ni dovoljena, o čemer je bil storilec poučen tudi v pravnem pouku izpodbijane sodbe, ki pritožbenega razloga iz tretje točke 154. člena ZP-1 ne zajema. Navedeno pomeni, da je pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi na dejansko stanje, kakršnega je ugotovilo sodišče prve stopnje, vezano, in je pri odločanju izhajalo iz zaključkov sodišča prve stopnje, da je storilec kritičnega dne med vožnjo vozila v roki držal mobilni telefon, kar sodi med ravnanja, ki zmanjšujejo zmožnost obvladovanja vozila. Ob tem je ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je storilec na ta način izpolnil znake očitanega mu prekrška, materialno pravno napačen.

4.Vrhovno sodišče Republike Slovenije je namreč dne 11. septembra 2024 s sodbo IV Ips 26/2023 razsodilo, da zgolj držanje mobilnega telefona v roki ne izpolnjuje znakov prekrška po petem v zvezi s prvim odstavkom 35. člena ZPrCP. Konkretno je Vrhovno sodišče v točki 7 obrazložitve navedene sodbe zapisalo: "Besedilo prvega odstavka 35. člena ZPrCP, ki je zastavljeno široko in po katerem se mora voznik vzdržati vseh ravnanj, ki vplivajo na njegovo zaznavanje in obvladovanje vozila, je treba po presoji Vrhovnega sodišča z vidika namenske in sistemske razlage prekrškovne norme razumeti v povezavi z naslovom člena, ki se evidentno nanaša na prepoved uporabe naprav ali opreme. Naslov navedenega člena torej zožuje zakonsko besedilo oziroma očitno kaže na namen zakonodajalca, da med vožnjo sankcionira uporabo naprave. V skladu z navedenim izhodiščem je treba pritrditi državni tožilki, da očitek o držanju telefona še ne pomeni uresničitve zakonskih znakov očitanega prekrška, saj držanja telefona ni mogoče enačiti z njegovo uporabo. Povedano drugače, zgolj držanje telefona v eni roki med vožnjo ob odsotnosti nadaljnje konkretizacije ravnanja s telefonom oziroma zatrjevanja njegove uporabe ne izpolnjuje zakonskih znakov prekrška po prvem v zvezi s petim odstavkom 35. člena ZPrCP."

5.Pritožbeno sodišče po pregledu spisovnega gradiva ugotavlja, da je prekrškovni organ v kratkem opisu dejanskega stanja zatrjeval zgolj to, da je storilec v desni roki držal mobilni telefon, in ob tem izrecno zapisal, da je bil storilec ustavljen, ker je med vožnjo uporabljal mobilni telefon tako, da ga je držal v desni roki [...]. Navedeno stališče prekrškovnega organa je ob upoštevanju stališča Vrhovnega sodišča RS, da držanja telefona ni mogoče enačiti z njegovo uporabo, materialnopravno napačno. Tudi iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da se storilcu očita zgolj to, da je med vožnjo mobilni telefon držal v roki, kar ob upoštevanju citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS pomeni, da je bil storilec spoznan za odgovornega za ravnanje, ki ne izpolnjuje znakov prekrška. Ob tem pritožbeno sodišče posebej poudarja, da zatrjevanje vpliva na slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila, ki je z vidika znakov prekrška po petem v zvezi s prvim odstavkom 35. člena ZPrCP prav tako obvezno in sta mu prekrškovni organ in sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi zadostila, ne more nadomestiti konkretizacije ravnanja z mobilnim telefonom oziroma ne pomeni zatrjevanja njegove uporabe. V okviru znaka uporabe mobilnega telefona mora prekrškovni organ ugotoviti oziroma izkazati (konkretizirati) aktivnost, ki pomeni izkoriščanje ene ali več funkcij te naprave (telefoniranje, pisanje sporočila ali drugega teksta, branje teksta, poslušanje zvočnih datotek, tipkanje, brskanje oziroma skrolanje po telefonu ipd.); nato pa konkretizirati še, na kaj je ugotovljen način uporabe mobilnega telefona v konkretnem primeru vplival: na voznikovo slušno zaznavanje, na voznikovo vidno zaznavanje ali na njegovo zmožnost obvladovanja vozila (v odvisnosti od okoliščin konkretnega primera lahko tudi na vse navedeno).

6.Obsodba za prekršek na podlagi takšnega opisa ravnanja, kot izhaja iz kratkega opisa dejanskega stanja prekrškovnega organa in izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, v obravnavanem primeru pomeni kršitev materialnih določb zakona (1. točka 156. člena ZP-1). Na te kršitve je pritožbeno sodišče po določbi 159. člena ZP-1 dolžno paziti po uradni dolžnosti. Ob ugotovitvi, da dejanje, ki se očita storilcu, ni prekršek, je pritožbeno sodišče postopek zoper storilca na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo.

7.Do pritožbenih navedb, ki uveljavljajo dovoljene pritožbene razloge (kršitev materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka, odločitev o sankciji), se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, saj je že ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe odločilo v korist storilcu.

8.Ob tem je pritožbeno sodišče ob upoštevanju četrtega odstavka 144. člena ZP-1 odločilo še, da stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun.

-------------------------------

1Domet in razlogi takšne zakonske ureditve so podrobneje pojasnjeni npr. v sodbi Vrhovnega sodišča RS IV Ips 14/2023 z dne 16. 11. 2023.

2Prim. tudi točko 8 obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS IV Ips 26/2023 z dne 11. septembra 2024.