Jedro

V primeru, ko je trajni presežek le en delavec na specifičnem delovnem mestu, s specifično strokovno izobrazbo, materialno pravo ni napačno uporabljeno, če so določbe ZDR, ki urejajo prenehanje delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov, smiselno uporabljene, in izdelan program razreševanja presežkov delavcev po 35. členu ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče združenega dela v Ljubljani je z odločbo S ... z dne 16.11.1993 ponovno ugodilo zahtevku tožnice in razveljavilo sklepa direktorja tožene stranke z dne 13.3.1991 in 22.4.1991, na podlagi katerih je bila tožnica uvrščena med trajne presežne delavce, in posledično ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo ter naložilo toženi stranki, da jo pozove nazaj na delo in ji za čas, ko ni delala, prizna vse pravice iz dela. Sodišče zaključuje, da zgolj ugotovitev tožene stranke, da je trajno prenehala potreba po delu tožnice zaradi odpovedi pogodbe, ne zadostuje za prenehanje delovnega razmerja. Tožena stranka je tudi kršila določilo 1. odstavka 104. člena zakona o delovnih razmerjih, ker je obravnavala tožničino zahtevo za varstvo pravic v njeni nenavzočnosti.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče z odločbo Pdp z dne 9.2.1995 ugodilo pritožbi tožene stranke in odločbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek tožnice zavrnilo. Drugostopno sodišče ugotavlja, da nespoštovanje 1. odstavka 104. člena zakona o delovnih razmerjih ne pomeni bistvene kršitve postopka, ki bi sama po sebi imela za posledico razveljavitev direktorjevega sklepa. Sprejema ugotovitev tožene stranke, da tožničino delo trajno ni potrebno, saj del vodje arhiva ne opravlja nihče in da pri toženi stranki ni delovnega mesta, na katero bi tožnica lahko bila razporejena, zato so podani razlogi za prenehanje delovnega razmerja.

Zoper navedeno drugostopno odločbo je tožnica vložila revizijo, v kateri smiselno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je podana kršitev 36. i člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93), ki med drugim določa, da se določbe 2. odstavka 34. in 35. člena ZDR ne uporabljajo za organizacije oziroma delodajalce, ki zaposlujejo manj kot deset delavcev. Pristojni organ bi zato moral sprejeti program razreševanja trajnih presežkov, kar pa je tožena stranka opustila. Vztraja, da je bila bistveno kršena določba 104. člena ZDR, posledica tega pa je razveljavitev spornih odločitev oziroma sklepov. Predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in izpodbijano sodno odločbo razveljavi.

Skladno z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je revizija bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodno odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku, in na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Glede na to, ker je tožena stranka majhno podjetje, z nekaj več kot desetimi delavci, kot je zaključiti iz podatkov v spisu, in ker je trajno prenehala potreba le po delu tožnice, materialno pravo ni napačno uporabljeno, ker so bile določbe zakona o delovnih razmerjih, ki urejajo prenehanje delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov, smiselno uporabljene. V danem primeru ni bilo nujno pripraviti posebnega programa razreševanja presežkov delavcev po 35. členu ZDR, ker gre le za enega delavca, program ne bi mogel vplivati na drugačno rešitev. Po mnenju revizijskega sodišča zadostuje, da je v prvostopnem sklepu o prenehanju delovnega razmerja najprej ugotovljeno, da je prenehala trajna potreba po delu tožnice na delovnem mestu vodje arhiva in da je v obrazložitvi naveden razlog. Tožnici je s tem bila dana možnost, da se z razlogom seznani in da mu tudi ugovarja. Ta sklep je bil dostavljen tudi sindikatu tako, da je tudi sindikat bil obveščen.

Revizijsko sodišče dalje ugotavlja, da tudi nenavzočnost tožnice pri odločanju o njenem ugovoru, ker je vabilo dobila prepozno, ne pomeni kršitve materialnega prava. Res je, da po določbi 1. odstavka 104. člena ZDR ima delavec pravico biti navzoč, ko se obravnava njegov ugovor ter se izjaviti o dejstvih, pomembnih za odločanje. To pa je smiselno, če o ugovoru odloča kolektivni organ. V obravnavanem primeru pa je odločal direktor tožene stranke sam. Pri tem odločanju niso bila navedena nobena nova dejstva, o katerih bi se lahko tožnica izjasnjevala. Direktor je odločil le na podlagi navedb, ki jih je tožnica dala v ugovoru. Zaradi take obravnave ugovora ni bila tožnica prizadeta v nobeni pravici, še zlasti, ker direktor ni bil dolžan vnaprej navesti svojih razlogov za zavrnitev ugovora. Razen tega je tožnica imela možnost njegove razloge izpodbijati v postopku pred sodiščem, kar je tudi storila.

Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bila podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe zakona o pravdnem postopku je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).