Jedro

Če se služnost izvršuje v manjšem obsegu, kot je njena vsebina, je mogoče delno prenehanje stvarne služnosti zaradi zastaranja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je prenehala stvarna služnost postavitve zgradbe tik ob parcelni meji v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine z ID znakom 000 in v breme vsakokratnega lastnika služeče nepremičnine z ID znakom 001 (I. točka izreka). Nadalje je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek za prenehanje stvarne služnosti postavitve zgradbe tik ob parcelni meji v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine z ID znakom 000 in v breme vsakokratnega lastnika služeče nepremičnine z ID znakom 001 (II. točka izreka) ter tožiku naložilo, naj tožencema v roku 15 dni povrne pravdne stroške v višini 733,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, tožencema pa naloži, da tožniku v roku 15 dni povrneta vse stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predmet tožbenega zahtevka v tej pravdi ni prenehanje služnosti postavitve ograje do parcelne meje, temveč prenehanje služnosti postavitve zgradbe do parcelne meje. Ni sporno, da danes na meji med gospodujočo in služečo nepremičnino ne stoji nikakršna zgradba, kar izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Ni pa sodišče ugotovilo, kakšno je bilo stanje v obdobju zadnjih dvajset let pred izdajo sodbe (od 1994 dalje), kolikor je potreben čas za zastaranje sporne služnosti. Ugotovitve sodišča, da sta bili nekoč do meje postavljeni drvarnica in kurnik, in sicer vsaj še leta 1975, so pri tem irelevantne, saj za uspeh tožnika zadostuje, da zadnjih dvajset let ni na meji zgrajena nobena zgradba. Presoja sodišča, da tožnik ni uspel z gotovostjo dokazati, da zadnjih dvajset let ni na meji nobene zgradbe, je zato nepravilna. Sodišče je v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje, zagrešilo pa je tudi absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, nadalje je kršilo razpravno načelo, 8. člen ZPP ter tožnikovo pravico do enakega varstva pravic in do poštenega sojenja. Iz izvedenih dokazov sicer izhaja, da stavbi, za kateri je sodišče ugotovilo, da sta od meje oddaljeni dva do tri metre, že vsaj od leta 1992 stojita na istem mestu, ter da nekdanje zgradbe, ki naj bi stale tik do meje (kurnik in drvarnica) že vsaj od leta 1989 ne obstojijo več. Obstoj zgradb tožencev dva do tri metre stran od meje pa vsekakor ne pomeni izvrševanja služnosti postavitve zgradbe tik ob parcelni meji. Upoštevaje navedeno je dokazna ocena sodišča, da ni dokazano, da že več kot dvajset let med gospodujočo in služečo nepremičnino ne stoji nobena zgradba, napačna, protispisna in v nasprotju z 8. členom ZPP, prav tako je v nasprotju s pravili o dokaznem bremenu in z 215. členom ZPP. Sodišče je namreč zahtevalo, da tožnik dokaže negativna dejstva, čeprav je breme, da se je sporna služnost v smislu postavitve zgradbe do meje izvrševala v zadnjih dvajsetih letih na tožencema. Dejstvo, da danes obstoječe zgradbe tožencev ne stojijo na meji, niti ni bilo sporno, zaradi česar je sodišče je s tem, ko je zahtevalo od tožnika, da dokaže, da že več kot dvajset let na gospodujoči nepremičnini do meje služeče nepremičnine ni zgrajena nobena stavba, kršilo tudi prvi odstavek 214. člena ZPP. Tožnik je zahteval tudi prenehanje sporne služnosti zaradi njene nekoristnosti, kar je utemeljeval z navedbo, da gospodujoča nepremičnina v delu, kolikor meji s služečo nepremičnino, danes predstavlja funkcionalno zemljišče stavbe tožencev, stoječe na parc. št. 1182/4, na katerem glede na takšno stanje v naravi nikakršna gradnja ni več mogoča. Navedeno sta smiselno potrdila tudi toženca v odgovoru na tožbo, prav tako navedeno smiselno potrjujejo izpovedbe tožencev in njihovih prič. Pri presoji koristnosti sporne služnosti pa sodišče teh okoliščin ni preizkusilo, niti ni opravilo ogleda niti dokazne ocene s tega vidika. Toženca sicer tudi ne zatrjujeta, da imata namen na gospodujoči nepremičnini še kaj novega zgraditi, kar tudi potrjuje, da je prenehala potreba po sporni služnosti. Ugotovitve sodišča glede vprašanja postavitve ograje do ali na meji, so povem irelevantne, saj se vtožuje zgolj prenehanje služnosti postavitve zgradbe do meje. Četudi bi sodišče štelo, da sporna služnost vsebuje tudi pravico postavitve ograje do meje, bi moralo ugoditi zahtevku vsaj za delno prenehanje služnosti (glede prenehanja pravice postavitve zgradbe do meje). Posledično je napačna tudi stroškovna odločitev, pri čemer je sodišče tožencema tudi sicer napačno priznalo stroške fotokopij Geodetskega inštituta v višini 114,07 EUR, saj teh dokazov kot prepoznih ni izvedlo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter naložitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo tožniku.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tej pravdi tožnik s primarnim tožbenim zahtevkom zahteva ugotovitev, da je stvarna služnost postavitve zgradbe tik ob parcelni meji v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine z ID znakom 000 in v breme vsakokratnega lastnika služeče nepremičnine z ID znakom 001 prenehala zaradi zastaranja. Upoštevaje povzeti primarni tožbeni zahtevek pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v pritožbi pravilno opozarja, da predmet zahtevka ni prenehanje služnosti postavitve ograje do parcelne meje, temveč prenehanje služnosti postavitve zgradbe do parcelne meje. Glede na takšen tožbeni zahtevek in ker je v skladu s sodno prakso(1) in pravno teorijo(2) mogoče v primeru, ko se stvarna služnost izvršuje v manjšem obsegu, kot je njena vsebina, tudi delno prenehanje stvarne služnosti zaradi zastaranja, je sodišče prve stopnje, kot pravilno navaja pritožba, neutemeljeno ugotavljalo, ali in kdaj se je izvrševala služnost v delu, ki se nanaša na postavitev ograje, pa čeprav je bilo po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje s pogodbo z dne 24. 5. 1941, s katero je bila ustanovljena obravnavana služnost, dogovorjeno, da sme lastnik gospodujoče parcele postaviti tik ob meji zid zgradbe ali ograjo. Tožnik zato utemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da ni uspel dokazati, da se služnost kadarkoli v obdobju od ustanovitve služnosti v letu 1941 dalje v dobi dvajsetih let ni izvrševala, kolikor je potrebno za prenehanje služnosti zaradi neizvrševanja (primerjaj določbo 2. alineje 223. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju: SPZ), saj temelji tudi na irelevantnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi z izvrševanjem služnosti glede postavitve ograje. Glede na vsebino primarnega tožbenega zahtevka bi moralo sodišče prve stopnje jasno ugotoviti, ali se služnost v delu, ki se nanaša na postavitev zgradbe oziroma zidu zgradbe tik ob parcelni meji, kadarkoli v obdobju od njene ustanovitve dalje ni izvrševala zaporedoma dvajset let, vendar pa tega sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, da je v konkretnem primeru pravno relevantno tudi izvrševanje služnosti v delu, ki se nanaša na postavitev ograje, ni ugotavljalo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč v tej zvezi izhaja zgolj, da danes stoji dva do tri metre stran od meje hiša toženca (navedeno ne pomeni izvrševanja služnost, saj hiša ne stoji tik ob meji) ter da sta pred tem na sporni meji stala kurnik in lesena drvarnica, pri čemer sodišče prve stopnje v tej zvezi ne poda jasne ugotovitve, v katerem obdobju oziroma do kdaj sta navedena objekta stala ob meji.(3)

6. Zaradi navedenega napačnega materialnopravnega izhodišča prvostopenjskega sodišča je torej ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, odločitev o primarnem tožbenem zahtevku, posledično pa tudi odločitev o podrejenem zahtevku, razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je tudi ocenilo, da bi bil razpis obravnave na pritožbeni stopnji v nasprotju z načelom ekonomičnosti ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje že izvedlo dokaze, ki sta jih pravdni stranki predlagali zaradi dokazovanja (ne)izvrševanja služnosti v delu, ki se nanaša na postavitev zgradbe tik ob meji, in bo zato moralo v novem sojenju na podlagi že izvedenega dokaznega postopka zgolj ugotavljati še navedeno pravno relevantno dejstvo.

7. Posebni napotki sodišču prve stopnje, glede na obrazloženo, niso potrebni.

8. Ker je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti že iz zgoraj navedenega razloga, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev. Odločitev, da bo o stroških pritožbenega postopka odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo, pa temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj VSL sodba I Cp 190/2010 z dne 20. 4. 2010. Op. št. (2): Glej Miha Juhart v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 921. Op. št. (3): Sodišče prve stopnje omenja zgolj leto 1975, ko naj bi na meji še stal nek manjši objekt, vendar na podlagi tega ni moč zaključiti, da se je služnost postavitve zgradbe že prej pa tudi od takrat dalje (ves čas) izvrševala.