Jedro

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče kršilo 108. člen ZPP, ker od tožeče stranke ni zahtevalo prevoda listin v zvezi z očitano kršitvijo konkurenčne klavzule, ki se nanaša na družbo F. iz Nemčije. Navedeni člen ureja vračanje nerazumljivih vlog v popravo, tožeča stranka pa ni vložila vloge v tujem jeziku, temveč je predložila listine v tujem jeziku, s katerimi je dokazovala resničnost navedb iz vlog. Po drugem odstavku 226. člena ZPP mora stranka listini sestavljeni v tujem jeziku predložiti tudi overjen prevod. Listine, ki ji ni priložen prevod v slovenskem jeziku, ni mogoče upoštevati in dokazno oceniti, kot je pravilno postopalo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške, tožencu pa je dolžna v roku 15 dni plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 466,65 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 20.864,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2017 do plačila, in tožeči stranki naložilo, da tožencu v roku 15 dni povrne stroške postopka 2.946,12 EUR, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ji je sodišče z odločitvijo kršilo ustavne pravice po 14., 22. in 23. členu Ustave RS. Presoja sodišča v tem sporu je v nasprotju z dejanskimi in pravnimi zaključki iz zadeve I Pd 1213/2018, čeprav je bil predmet obeh sporov identičen – kršitev konkurenčne prepovedi. Ker gre za časovno povezano in kontinuirano dogajanje, bi moralo sodišče v tem sporu upoštevati stališča in ugotovitve iz navedene pravnomočne zadeve. Izpodbijana sodba je sodba presenečenja, ker je sodišče odločilo v nasprotju z dokazi tožeče stranke in je verjelo izpovedbam prič in toženca, ki jih je isto sodišče v pravnomočni zadevi ocenilo kot neverodostojne. Toženec je tudi po 20. 1. 2017 kot prokurist konkurenčnega podjetja A. d. o. o. izkoriščal poslovne zveze, ki jih je pridobil v času delovnega razmerja, in sodeloval z družbo, ki je poslovni partner tožeče stranke. Z listinami je dokazala, da ji je toženec dejansko konkuriral, saj je po prenehanju delovnega razmerja kot prokurist druge družbe opravljal telekomunikacijske posle. Sodišče ni upoštevalo listin (pogodbe in aneksov ter računa), ki jih je predložila tožeča stranka. S sklenitvijo pogodbe o trženju prenosnih kapacitet z B. d. o. o. v letu 2016 je toženec kot prokurist A. d. o. o. prevzel predhodno sklenjen in istovrsten posel med tožečo stranko in navedeno družbo z dne 7. 5. 2015. Toženec, ki je bil skrbnik tega posla, je v nadaljevanju podpisal aneksa št. 4 in 7 o tripartitnem dogovoru, na podlagi katerih je A. d. o. o. zaračunal uporabo kabelskega in optičnega omrežja, kar predstavlja trženje prenosnih kapacitet po pogodbi z dne 7. 5. 2015. Sodišče ni upoštevalo, da se je tožeča stranka v pogodbi z dne 7. 5. 2015 zavezala pripraviti osnutek tripartitne pogodbe za nove stranke – najemnik, C., B.. Storitve, ki jih je prek A. d. o. o. opravljal toženec, so konkurenčne telekomunikacijskim storitvam, ki jih je izvajala tožeča stranka. Ni zatrjevala, da se pogodba z dne 7. 5. 2015 o trženju prenosnih kapacitet ni izvajala in da je bila preklicana, zato je sodišče odločilo izven trditvene podlage in kršilo 7. člen ZPP. Izpoved priče D.D. o preklicu navedene pogodbe ni verodostojna, kar je razvidno tudi iz priloženega zapisnika naroka z dne 3. 2. 2021 v drugi zadevi, v kateri je predmet spora odškodninska odgovornost zaradi kršitve konkurenčne prepovedi. Do preklica pogodbe ni nikoli prišlo, kar bi lahko potrdil bivši direktor tožeče stranke E.E., vendar je sodišče njen dokazni predlog na zadnjem naroku neutemeljeno zavrnilo. Zato prilaga njegovo pisno izjavo z dne 8. 12. 2020. D.D. ni ravnala lojalno in je kršila pogodbene obveznosti, ko je istovrsten posel januarja 2016 sklenila še z A. d. o. o. Glede kršitve konkurenčne klavzule v zvezi z družbo F. je tožeča stranka predložila certifikat A. d. o. o. za prodajo telekomunikacijskih izdelkov družbe F. z dne 31. 1. 2017. Toženec ni prerekal trditev o poslovnem sodelovanju z družbo F. po prenehanju delovnega razmerja. Zaradi zavrnitve izvedbe dokaza z zaslišanjem G.G. je sodišče kršilo pravila ZPP. Podana je kršitev 108. člena ZPP, ker ji sodišče ni naložilo, naj predloži overjen prevod listin v tujem jeziku. Sodišče ni upoštevalo izpovedi priče H.H., čeprav je izpovedala, da so bili računi A. d. o. o. izstavljeni za opravljene telekomunikacijske posle, po vsebini pa so bili enaki računom tožeče stranke. Ni pomembno, da je priča opravljala računovodske storitve za A. d. o. o. do konca leta 2016. A. d. o. o. je v spornem obdobju izstavljala račune za telekomunikacijske posle. Sodišče ni upoštevalo celotne izpovedi direktorice tožeče stranke, zlasti da bi novi najemnik na področju I. najel obstoječo infrastrukturo, ker bi se po pogodbi z dne 7. 5. 2015 iskal nov najemnik. Tožeča stranka je nameravala skleniti tripartitni posel z najemnikom J. d. d. 3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe.

6. Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča drugič. Prvič je s sklepom Pdp 221/2019 pritožbi tožeče stranke ugodilo tako, da je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, da ugotovi, ali so podane predpostavke odškodninske odgovornosti toženca.

7. Z dejstvi in okoliščinami, ki so bile ugotovljeni v sodbi I Pd 1213/2018 in ki presegajo časovni okvir tega spora, ni mogoče utemeljevati očitkov o toženčevi kršitve konkurenčne klavzule. Z navedeno sodbo je sodišče ugotovilo zakonitost izredne odpovedi zaradi kršitve konkurenčne prepovedi, tj. za ravnanja toženca pred spornim obdobjem - do vključno 20. 1. 2017. V času trajanja delovnega razmerja konkurenčna prepoved velja neposredno na podlagi zakona, kar je jasno izraženo že v naslovu 39. člena ZDR-1 in se ravno v tem razlikuje od konkurenčne klavzule, ki se nanaša na čas po prenehanju delovnega razmerja in velja le v primeru, da se stranki zanjo dogovorita s pogodbo o zaposlitvi. Predmet tega spora je tako izključno, ali je toženec kršil dogovorjeno konkurenčno klavzulo. Tudi sicer postane pravnomočen le izrek sodbe, ne njeni razlogi. Ker se pravnomočnost ne nanaša na dejanske ugotovitve, tožeča stranka z ugotovitvami iz pravnomočne sodbe ne more uspešno utemeljiti kršitve konkurenčne klavzule v tem sporu.

8. Tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja, da se je sodišče v nasprotju s 7. členom ZPP odločitev oprlo na dejstvo, da se pogodba o trženju prenosnih kapacitet med tožečo stranko in B. d. o. o. z dne 7. 5. 2015 ni izvajala, čeprav tega toženec ni zatrjeval. Trditve, da se ta pogodba dejansko ni izvajala, je toženec podal po predložitvi navedene pogodbe v pripravljalni vlogi z dne 25. 5. 2020. 9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče kršilo 108. člen ZPP, ker od tožeče stranke ni zahtevalo prevoda listin v zvezi z očitano kršitvijo konkurenčne klavzule, ki se nanaša na družbo F. iz Nemčije. Navedeni člen ureja vračanje nerazumljivih vlog v popravo, tožeča stranka pa ni vložila vloge v tujem jeziku, temveč je predložila listine v tujem jeziku, s katerimi je dokazovala resničnost navedb iz vlog. Po drugem odstavku 226. člena ZPP mora stranka listini sestavljeni v tujem jeziku predložiti tudi overjen prevod. Listine, ki ji ni priložen prevod v slovenskem jeziku, ni mogoče upoštevati in dokazno oceniti, kot je pravilno postopalo sodišče prve stopnje.

10. Tožeča stranka ni konkretizirala navedb o toženčevem sodelovanju z družbo F., saj ni določno navedla del in sklenjenih poslov, s katerimi bi toženec po prenehanju delovnega razmerja dejansko konkuriral tožeči stranki. Zato je sodišče pravilno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem G.G..

11. Toženec je prerekal navedbe tožeče stranke o kršitvi konkurenčne klavzule z družbo F. in predložil overjen prevod elektronskega sporočila, iz katerega izhaja, da K.K. ni bil prisoten na sestanku dne 24. 1. 2019, na katerem naj bi po navedbah tožeče stranke njena direktorica in G.G. izvedela za certifikat A. d. o. o. Tožeča stranka glede na navedeno ni dokazala trditev o toženčevi kršitvi konkurenčne klavzule.

12. Ni utemeljen niti pritožbeni očitek o sodbi presenečenja. Za sodbo presenečenja ne gre v primeru, ko sodišče odločitev opre na dokazno oceno, s katero se tožeča stranka ne strinja. Obširne pritožbene navedbe v tej smeri, vključno z očitanimi kršitvami ustavnih pravic, so zato neutemeljene.

13. Pogodba o zaposlitvi je v prvi točki XIV. člena določala, da toženec ne sme v času 24 mesecev oziroma največ dve leti po prenehanju delovnega razmerja za svoj ali tuj račun opravljati del in sklepati poslov, pri katerih bi izkoriščal tehnično-tehnološka in poslovna znanja ter poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri tožeči stranki. V četrti točki XIV. člena je določala, da je dolžan toženec tožeči stranki plačati odškodnino v dejanskem ali pavšalnem znesku 5.000.000,00 SIT, če ne spoštuje konkurenčne klavzule. Konkurenčna klavzula je tožencu tako prepovedovala, da bi po prenehanju delovnega razmerja sklepal posle ali opravljal delo v podjetju s tožečo stranko konkurenčno dejavnostjo.

14. Toženec je bil v času od 20. 1. 2017 do 13. 4. 2017 prokurist A. d. o. o., za katero je tožeča stranka zatrjevala, da je konkurenčna družba. Zato je sodišče v tem sporu raziskalo, kako je toženec v navedenem obdobju nastopal kot prokurist A. d. o. o. in ali je ta družba opravljala konkurenčno dejavnost. Ugotovilo je, da toženec po prenehanju delovnega razmerja ni aktivno deloval kot prokurist, prav tako pa A. d. o. o. za B. d. o. o., s katero je poslovno sodelovala tudi tožeča stranka, ni opravljala enakih storitev kot tožeča stranka.

15. Ne drži pritožbeni očitek, da je toženec v spornem obdobju opravljal pravni posel, ki ga je prevzel tožeči stranki. Tožeča stranka je zatrjevala, da ji je družba A. z aneksom št. 4 in št. 7, ki ga je v njenem imenu podpisal toženec, prevzela telekomunikacijski posel na območju I., kjer telekomunikacijsko dejavnost in skrb za omrežje izvaja zgolj tožeča stranka. Ključna je ugotovitev sodišča, da se pogodba o trženju prenosnih kapacitet med tožečo stranko in B. d. o. o. z dne 7. 5. 2015 ni izvrševala, ter da družba A. po pogodbi z isto družbo z dne 29. 1. 2016 in aneksih št. 4 in 7 o tripartitnem dogovoru ni opravljala telekomunikacijske dejavnosti, temveč je na navedenem območju zagotavljala zgolj administrativno finančne storitve. S temi storitvami se tožeča stranka ni ukvarjala, zato ni dokazala njihovega prevzema. Zaključek sodišča o nedokazanosti dejanske konkurence med tožečo stranko in družbo A., temelji na listinah (pogodbah in računih, ki jih izpostavlja pritožba) in na izpovedi prič D.D. in L.L., toženca in direktorice, ki je izpovedala, da se tožeča stranka ni ukvarjala s finančno administrativnimi storitvami in trženjem. Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče spregledalo listine, ki jih je predložila tožeča stranka. Obveznost tožeče stranke po pogodbi o trženju prenosnih kapacitet z dne 7. 5. 2015 pripraviti osnutek tripartitne pogodbe za nove stranke - najemnik, tožeča stranka, B. - sama po sebi ne dokazuje toženčeve kršitve konkurenčne klavzule.

16. Tožeča stranka v pritožbi obširno nasprotuje izpovedi priče D.D., da je bila pogodba o trženju prenosnih kapacitet z dne 7. 5. 2015 preklicana s strani bivšega direktorja E.E., vendar to ni odločilno dejstvo v tem sporu. Za presojo dejanske konkurence zadostuje že ugotovitev, da se navedena pogodba dejansko ni izvrševala, kar je potrdila direktorica tožeče stranke. Zato je sodišče pravilno zavrnilo dokaz z zaslišanjem bivšega direktorja. Pritožbeno sodišče ne more upoštevati pisne izjave z dne 8. 12. 2020, ker niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 236.a člena ZPP.

17. Pritožba sodišču očita neupoštevanje izpovedi priče H.H., ki je vodila računovodstvo za tožečo stranko in A. d. o. o. Priča je sicer izpovedala, da se je A. d. o. o. ukvarjala s telekomunikacijami, vendar je iz njene izpovedbe razvidno, da je za slednjo vodila le računovodske bilance, z drugimi stvarmi se ni ukvarjala. Ni zanemarljivo, da priča v letu 2017 oziroma v spornem obdobju ni več opravljala računovodskih storitev za A. d. o. o. in da še vedno sodeluje s tožečo stranko. Zgolj na podlagi izpovedi navedene priče o izstavljanju računov v času pred prenehanjem delovnega razmerja ni mogoče sklepati, da toženec ni spoštoval konkurenčne klavzule. Odgovornosti za kršitev konkurenčne klavzule ni mogoče le domnevati (VIII Ips 319/2005).

18. Ker niso bili podani s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, tožencu pa je dolžna povrniti strošek odgovora na pritožbo - 625 točk, kar z materialnimi stroški in DDV znaša 466,65 EUR (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).