Jedro

Odločbe tožene stranke se ne da preizkusiti, ker glede odločilnih dejstev ni obrazložena. Na ugovor litispendence, to je hkratnega vodenja večih izvršilnih postopkov, z istimi izvršilnimi sredstvi, med istima stranka in o istem davčnem dolgu, bo morala tožena stranka v ponovnem postopku izčrpno odgovoriti.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavni urad, št. ... z dne 6. 3. 2001 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, št. ... z dne 19. 1. 1999. V obrazložitvi navaja, da Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, dalje: ZDavP) v 40. členu določa, da uvede davčni organ zoper dolžnika, ki zapadlega davka ni plačal v predpisanem roku, postopek prisilne izterjave. Po določbi 44. člena istega zakona je izvršilni naslov za izterjavo davčnih obveznosti odločba o odmeri davka, davčni obračun ter ugotovitvena odločba o neobračunanem in nepravilno obračunanem davku, ki ga je bil dolžnik dolžan sam obračunati in plačati, če pa dolžnik dolguje davek za več let oziroma iz različnih odločb, je izvršilni naslov tudi seznam zaostalih obveznosti dolžnika, ki ga sestavi knjigovodstvo davčnega urada, overi pa direktor. V danem primeru se od tožnika izterjuje dolg kot izhaja iz seznama zaostalih obveznosti, ki je kot izvršilni naslov naveden v izpodbijanem sklepu prvostopnega organa in je njegov sestavni del. V seznamu zaostalih obveznosti so za vsako vrsto obveznosti navedeni posamezni izvršilni naslovi, datumi izvršljivosti posamezne obveznosti, višina glavnice in obresti. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da tožnik ni poravnal svojih obveznosti in so s pretekom roka za plačilo le-te postale izvršljive. Tožnikovo navedbo, da je davčni organ v isti stvari že odločal, je tožena stranka zavrnila z utemeljitvijo, da načelo ne bis in idem, ki pomeni, da ni mogoče dvakrat odločati o isti stvari, uporablja pa se tudi v upravnem postopku, v obravnavanem primeru ni podano. O kršitvi tega načela namreč lahko govorimo samo takrat, ko je bilo o isti stvari dvakrat odločeno z materialno pravnomočnim upravnim aktom. V obravnavani zadevi pa je bil s tem, ko je organ druge stopnje izdal sklep o prisilni izterjavi z dne 28. 12. 1994 ter z dne 5. 7. 1996 res že začet postopek prisilne izterjave, vendar odločbi nista postali materialno pravnomočni, kar pomeni, da izdaja novega sklepa o prisilni izterjavi, s katerim se neplačane obveznosti terjajo, ne pomeni ponovnega odločanja o isti stvari v smislu kršitve načela ne bis in idem. Glede obračuna obresti pa tožena stranka pojasnjuje, da se le-te obračunavajo po določbah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri in se obračunavajo od dneva izvršljivosti posamezne obveznosti, v dolgovnem seznamu pa je za vsako obveznost naveden datum izvršljivosti, zato so navedbe tožnika o obrestnem obračunu neutemeljene.

Tožeča stranka zoper odločbo tožene stranke vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov ter sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi) in zadevo vrne v ponovno odločanje. V tožbi navaja, da je prvostopni davčni organ izdal sklep o prisilni izterjavi dolga iz premičnega premoženja tožnika, s katerim je odločil, da se tožniku kot dolžniku opravi prisilna izterjava zneska obveznosti v višini 6.606.577,40 SIT. Tožeča stranka v celoti ugovarja seznamu zaostalih obveznosti z dne 19. 1. 1999, saj do tožene stranke nima neporavnanih davčnih obveznosti in meni, da višina obveznosti po seznamu ni pravilno izračunana in podatki tudi niso pravilni. Tožena stranka enači institut litispendence in prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari, ko trdi, da lahko o kršitvi načela ne bis in idem govorimo le takrat, ko je bilo o isti stvari dvakrat odločeno z materialno pravnomočnim upravnim aktom. Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke iz razloga kršitve načela litispendence, ki pomeni, da se o isti stvari hkrati ne moreta voditi dva postopka med istima strankama. To nima nobene zveze z nastopom materialne pravnomočnosti. Procesne varovalke strank v postopku so različne na različnih stopnjah postopka. Do nastopa pravnomočnosti varuje stranko litispendenca, po pravnomočnosti pa načelo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari in načelo res iudicata ius facit inter partes. Ker je zoper tožečo stranko trenutno vodenih več postopkov o isti stvari, je to načelo kršeno.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da je na vse tožbene navedbe že odgovorila v obrazložitvi izpodbijane odločbe, v celoti vztraja pri svojih ugotovitvah in zaključkih in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je v tem upravnem sporu prijavil svojo udeležbo z dopisom, št. ... z dne 4. 9. 2001. Tožba je utemeljena.

Odločbe tožene stranke se ne da preizkusiti, ker glede odločilnih dejstev ni obrazložena. Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, dalje: ZUP) v 254. členu določa, da se določbe tega zakona, ki se nanašajo na odločbo, smiselno uporabljajo tudi za odločbo o pritožbi. Drugi odstavek istega člena določa, da se morajo v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe. V obravnavanem primeru je tožena stranka pravilno in izčrpno obrazložila pritožbeni ugovor tožnika, da dolgovni seznam ni izvršilni naslov, na nadaljnja pritožbena ugovora, to je ugovor zastaranja in ugovor obstoja litispendence, pa tožena stranka ni odgovorila. Medtem ko na ugovor zastaranja sploh ni odgovorila, je na ugovor litispendence odgovorila z obrazložitvijo, kot da bi tožnik ugovarjal kršitev načela ne bis in idem, iz pritožbe pa izhaja, da tožnik izrecno ugovarja obstoj litispendence, kar pa vsebinsko ni isto. Tožnik je v pritožbi zoper sklep o dovolitvi izvršbe določno navedel, da se zoper njega že vodi izvršba pod opr. št. ... z dne 28. 12. 1994 ter izvršba pod številko sklepa ... z dne 5. 7. 1996, zato ne razume, zakaj je o istem dolgu uveden še tretji izvršilni postopek. Na ugovor litispendence, to je hkratnega vodenja večih izvršilnih postopkov, z istimi izvršilnimi sredstvi, med istima stranka in o istem davčnem dolgu, bo morala tožena stranka v ponovnem postopku izčrpno odgovoriti.

Ker so bila kršena pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, dalje: ZUS) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti in o zadevi ponovno odločiti v roku, določenem v 3. odstavku 60. člena ZUS.