Jedro

Toženec ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena za izpodbijanje utemeljenosti tožničinega izplačila zavarovalnine upravičencu, ker ni zatrjeval in seveda tudi ne dokazoval pravno relevantnih dejstev. Moral bi zatrjevati dejstva: da toženec ni najel vozila pri zavarovancu,ki se ukvarja z oddajanjem v zakup, da ni bil v najemnem odnosu z družbo H. d.o.o., a niso obstajali pogoji iz 2. točke drugega odstavka 17. člena Pogojev za kasko zavarovanje vozil 01-AKA-01/07.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je v točkah I in III izreka.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani v tistem delu, po katerem je toženec dolžan plačati tožnici 9.915,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2013 dalje do plačila in stroške izvršilnega postopka 56,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2013 dalje do plačila (točka I izreka), razveljavilo sklep o izvršbi in zavrnilo tožbeni zahtevek v delu za zahtevane zakonske zamudne obresti od 9.915,00 EUR za čas od 20. 2. 2013 do 28. 3. 2013 (točka II izreka) in odločilo, da mora toženec povrniti tožnici stroške pravdnega postopka 453,80 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (točka III izreka).

2. Toženec je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje v točkah I in III izreka, pri tem je uveljavljal vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagal ugoditev pritožbi in spremembo sodbe v izpodbijanem delu tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnico pa obveže k plačilu toženčevih nastalih pravdnih stroškov in stroškov pritožbenega postopka, podredno pa razveljavitev sodbe v izpodbijanih delih in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajal je, da izpodbijana sodba ni zavzela stališča do nekaterih toženčevih trditev, zaradi tega jo je nemogoče preizkusiti, to pa predstavlja bistveno postopkovno kršitev. Toženec je namreč zatrjeval, da tožnica nima pravice od njega zahtevati plačila zneska, ki ga je sicer izplačala družbi H. d. o. o.. Tožnica namreč, v kolikor zatrjuje, da je bil toženec alkoholiziran oziroma se je izmaknil ugotavljanju alkoholiziranosti, ne bi smela povrniti škode na vozilu niti zavarovancu niti družbi H. d. o. o., ker je šlo za pravo rizično izključitev po 2. točki prvega odstavka 17. člena pogojev za kasko zavarovanje vozil 01-AKA-01/07 (v nadaljevanju: pogoji). Če se tožnica sklicuje na ta določila in hkrati zatrjuje, da je zavarovanec izgubil zavarovalne pravice, to pomeni, da škode zavarovancu ni bila dolžna in je tudi ne bi smela izplačati. Dejstvo je, da je toženka (verjetno prav: tožnica) plačala nekaj, česar ni bila dolžna in se je tega tudi zavedala, ni pa si pridržala pravice zahtevati vrnitve plačila, ni plačala, da bi se izognila sili, pa tega plačila ni upravičena zahtevati nazaj niti od svojega zavarovanca niti od toženca. Če je tožnica škodo izplačala, je torej štela, da toženec ni vozil pod vplivom alkohola, oziroma se ni izmikal ugotavljanju alkoholiziranosti, kar pa pomeni, da tožnica ni upravičena do regresnega zahtevka zoper njega. Tožnica je na glavni obravnavi 5. 2. 2014 navajala, da je bilo vozilo v času škodnega dogodka v lasti leasingojemalca H. d. o. o., upoštevajoč njene lastne splošne pogoje pa kljub temu ni imela podlage za izplačilo odškodnine in je toženec te njene trditve v ugovoru in na glavni obravnavi 5. 2. 2014 pravočasno prerekal. V 2. točki drugega odstavka 17. člena pogojev je navedeno, da zavarovalnica krije škodo, nastalo ob zavarovalnem primeru, ki jo povzroči voznik pod vplivom alkohola na vozilu, ki ga je najel pri zavarovancu, ki se ukvarja z izposojanjem oziroma zakupom vozil. Nesporno je, da je v konkretnem primeru bil zavarovanec P. M. in ne H. d. o. o., v korist tega je bila zavarovalna polica zgolj vinkulirana. Voznik vozila, to je toženec, vozila ni najel pri zavarovancu, ki se ukvarja z izposojanjem vozil, to je H. d. o. o., temveč je vozilo v uporabo prejel od zavarovanca, to je P. M. To pa pomeni, da toženec ni bil v nobenem najemnem odnosu z družbo H. d. o. o., kar posledično pomeni, da niso obstajali razlogi oziroma pogoji iz 2. točke drugega odstavka 17. člena pogojev za izplačilo zavarovalnine družbi H. d. o. o.. Toženec je prepričan, da je pogoje tožnice potrebno tolmačiti restriktivno in tako, kot glasijo, v primeru dvoma pa v toženčevo korist. Tožnica na podlagi gornjih določil zavarovalnine ni bila dolžna plačati in bi bilo potrebno njen zahtevek zavrniti kot neutemeljen. Tožnica nikoli ni zatrjevala drugega pravnega temelja svojega tožbenega zahtevka. Dalje je še navajal, da izpodbijana sodba obrazlaga, da toženec ni dokazal, da škoda ni v vzročni zvezi z okoliščinami, zaradi katerih je izgubil zavarovalne pravice, saj da je kraj nezgode zapustil po svoji volji, zaradi česar šteje, da je vozil pod vplivom alkohola in je s tem izgubil zavarovalne pravice. Toženec še enkrat izpostavlja, da se je po dogodku nahajal v šoku in svojega ravnanja ni imel v oblasti, vsled tega se mu neupravičeno očita voljno ravnanje, ki ima za posledico nastanek okoliščin iz 17. člena pogojev. Ne gre tudi spregledati, da če se izpodbijana sodba sklicuje na odločbo o prekršku, da je v tej odločbi kot vzrok za nastali škodni dogodek navedena neprilagojena hitrost, to pa ni eden izmed razlogov za izgubo pravic iz 17. člena pogojev. Izpodbijana sodba pa v obrazložitvi odločilnih dejstvih prihaja sama s seboj v nasprotje, ko se enkrat sklicuje na določila splošnih pogojev, drugič pa na odločbo o prekršku in takšne sodbe ni mogoče preizkusiti.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejstvo, da je toženec po nastanku prometne nesreče užival alkoholno pijačo. Ugotovilo je tudi, da je 27. 10. 2012 bil toženec kot voznik avtomobila, zavarovanega pri tožnici po pogojih, edini udeleženec prometne nesreče, v kateri je bil zavarovan avtomobil poškodovan, da je zavarovanec - zavarovalec P. M. 8. 11. 2012 vložil prijavo kasko škode zaradi poškodovanega avtomobila v navedeni prometni nesreči, ki jo je povzročil toženec, ko je ob 3.40 uri v Š. pri vožnji v ostrem levem ovinku o klancu navzgor zapeljal desno z vozišča, da toženec ni prerekal ocenjene višine škode po zapisniku z dne 22. 1. 2013 in da je tožnica po sporazumu z družbo H. d. o. o., v korist katere je P. M. vinkuliral sklenjeno zavarovanje, tej družbi dne 20. 2. 2013 izplačala odškodnino 9.915,00 EUR, da je tožnica toženca kot regresnega upravičenca s pozivom za dne 15. 3. 2013 obvestila o izplačilu in ga pozvala na plačilo tega zneska v roku 8 dni od prejema poziva, ta je bil tožencu vročen 19. 3. 2013, 20. 5. 2013 pa mu je bil vročen še opomin za plačilo z dne 16. 5. 2013, vendar toženec ni plačal. 6. Iz podatkov v spisu izhaja, da vsa ta ugotovljena dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, med strankama sploh niso bila sporna.

7. Tožnica je kot nosilni razlog za izgubo kritnih pravic v svoji trditveni podlagi zatrjevala, da je toženec storil kršitev pogodbe s tem, ko je po prometni nesreči užival alkoholno pijačo. Na prvem naroku za glavno obravnavo je v odgovor na toženčevo trditev, da je neutemeljeno izplačala odškodnino, navedla, da je ravnala pravilno na podlagi pogojev, in sicer na podlagi določila 2. točke drugega odstavka v povezavi s četrtim odstavkom 17. člena pogojev.

8. Toženec pa je zatrjeval, da tožnica škode ne bi smela izplačati, da je plačala nekaj, česar ni bila dolžna. V utemeljitev te trditve pa je navedel, da je šlo za pravo rizično izključitev po 2. točki prvega odstavka 17. člena pogojev.

9. Po določilu 2. točke drugega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 17. člena pogojev, na katere se je kot na pravno podlago za vtoževano terjatev sklicevala tožnica krije škodo, nastalo ob zavarovalnem primeru, ki jo povzroči voznik pod vplivom alkohola na vozilu, ki ga je najel pri zavarovancu, ki se ukvarja z izposojanjem oziroma zakupom vozil in v tem primeru je voznik dolžan izplačano zavarovalnino vrniti zavarovalnici s pripadajočimi obrestmi in stroški. Tožnica je v svoji trditveni podlagi navedla še, da je toženec kot voznik pod vplivom alkohola povzročil škodo na vozilu leasingodajalca, česar toženec ni prerekal. 10. Po 2. točki prvega odstavka 17. člena pogojev, na katere se je skliceval toženec pri utemeljitvi trditve, da je tožnica plačala zavarovancu nekaj, česar ni bila dolžna, pa zavarovanec izgubi zavarovalne pravice, če je v času prometne nesreče voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola.

11. Tožnica je torej zatrjevala in dokazala, da je toženec kršil zavarovalno pogodbo, da je izplačala odškodnino in koliko je izplačala. Toženec pa ni niti zatrjeval, da ni kršil zavarovalne pogodbe, je pa ugovarjal, da je zavarovalnica nepravilno izplačala škodo, da jo je izplačala zavarovancu, ki je izgubil zavarovalne pravice iz razloga, ker je bil voznik - torej toženec - v času prometne nesreče pod vplivom alkohola.

12. Ker je bilo trditveno in dokazno breme toženca za izpodbijanje utemeljenosti tožničinega izplačila odškodnine oziroma zavarovalnine upravičencu do odškodnine, tega bremena ni izpolnil, ker ni v postopku na prvi stopnji zatrjeval in seveda tudi ne dokazal pravno relevantnih dejstev. Tega ni storil na prvem naroku za glavno obravnavo, vsebina zapisnika (listna št. 42 - 43) ne dokazuje njegove nasprotne trditve v pritožbi. Toženec bi namreč moral zatrjevati dejstva, ki jih sedaj prvič zatrjuje v pritožbi, to pa so: da toženec ni najel vozila pri zavarovancu, ki se ukvarja z izposojanjem (pravilneje bi bilo z zakupom), da je vozilo od zavarovanca P. prejel v uporabo, da ni bil v nobenem najemnem odnosu z družbo H. d. o. o., da niso obstajali pogoji iz 2. točke drugega odstavka 17. člena pogojev za izplačilo zavarovalnine družbi H. d. o. o..

13. V pritožbi pa toženec ni izkazal, da teh pravno relevantnih dejstev ni mogel navesti brez svoje krivde pravočasno, to je do konca prvega naroka za glavno obravnavo, zato so to nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP) in jih pritožbeno sodišče ni presojalo.

14. Toženec torej na prvi stopnji ni zatrjeval pravno pomembnih dejstev za svojo trditev, da tožnica ne bi smela družbi H. d. o. o. izplačati zavarovalnine, temveč je zatrjeval le pravno nepomembna dejstva (ki jih zatrjuje tudi v pritožbi pod točko 1), sodišče prve stopnje tako ni bilo dolžno zavzeti stališča do teh njegovih trditev, zato pritožbeno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

15. Drži pa pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje svojo sicer pravilno odločitev obrazložilo z napačnimi materialnopravnimi razlogi in je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Posledično je sodišče prve stopnje ugotavljalo še veliko pravno nepomembnih dejstev: da je bil toženec kaznovan z odločbo o prekršku, da je toženca s kraja nesreče odpeljal njegov oče, da ni dokazano trčenje srne v avtomobil, da toženec ni bil tako zelo poškodovan, da se ne bi zavedal svojih ravnanj, da ni dokazal, da škoda ni v vzročni zvezi z okoliščinami, zaradi katerih je izgubil zavarovalne pravice (v smislu z ugotovljeno alkoholiziranostjo naslednji dan po nesreči).

Vendar pa je glede na uvodoma povzeto pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno in neprerekano pravnorelevantno dejansko stanje, ki tudi pritožbeno ni izpodbijano ter ob upoštevanju dejstva, da se toženec ni upiral tožbenemu zahtevku pravočasno s trditvami o pravno relevantnih dejstvih, je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava, to je določb 2. točke drugega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 17. člena pogojev presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna.

16. Pritožbeno sodišče je že zgoraj v točki 14 obrazložilo, da izpodbijana sodba ni obremenjena s pritožbeno uveljavljano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni pa ugotovilo niti drugih kršitev, na katere mora paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožba pa drugih bistvenih kršitev ni konkretizirala, zato je ta pritožbeni razlog neutemeljen.

17. Pritožba ni izrecno izpodbijala odločitve o stroških postopka, uraden preizkus te odločitve pa je pokazal, da ni obremenjena z nobeno od tistih bistvenih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma.

18. Glede na vse obrazloženo je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (353. člen ZPP).

19. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti nastale stroške vložene pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).