Jedro

Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku sicer za celo obveznost, kljub temu pa upnik te terjatve ne more prejeti trikrat, saj obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se pravilno glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 76.017,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.1.2010 dalje do plačila v roku 15 dni pod izvršbo solidarno skupaj z obveznostjo družbe N. d.o.o. iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišče v Ljubljani opr. št. X Pg 4545/2009 z dne 11.4.2011 in obveznostjo D. R. iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišče v Ljubljani opr. št. II P 3045/2009 20.4.2011. II. V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu 1. točke izreka in v 2. točki izreka.

III. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške kakor tudi tožeča stranka svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki znesek 78.439,18 EUR z zamudnimi obrestmi in ji povrniti njene pravdne stroške v višini 2.384,88 EUR (1. in 2. točka izreka). Hkrati je zavrnilo tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti od zneska 3.545,67 EUR za čas od 31.12.2009 do 17.1.2010 (3. točka izreka).

2. Zoper sodbo v ugodilnem delu (1. in 3. točka izreka) se je pravočasno pritožila tožena stranka. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, da ni utemeljena.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožeča stranka kot kreditodajalka in družba N. d.o.o. kot kreditojemalka sklenili Kreditno pogodbo št. 8751/07-410 dne 16.7.2007. Navedeno pogodbo je podpisala tudi tožena stranka, kot solidarni porok in plačnik. S poroštveno izjavo, ki jo je tožena stranka podpisala tudi 16.7.2007, se je zavezala nepreklicno in brezpogojno kot porok in plačnik solidarno, na prvi poziv tožeče stranke plačati vsak znesek, ki ga kreditojemalec po navedeni kreditni pogodbi ne bo poravnal (3. člen). Tožeči stranki je tožena stranka v zavarovanje te poroštvene obveznosti izročila 2 bianko podpisani menici z menično izjavo, pooblastilom za izpolnitev menice in nalogom za plačilo.

6. Glede na trditve tožeče stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nastala poroštvena obveznost tožene stranke, saj kreditojemalka prejetega kredita ni v celoti vrnila, hkrati pa, da se tožeča stranka tudi ni uspela poplačati iz vnovčenih menic. Pri tem je pravilno zavrnilo kot materialnopravno zmotno nasprotovanje tožene stranke, da ni pasivno legitimirana, ker tožeča stranka uveljavlja isto obveznost (vračilo kredita) v dveh drugih pravdnih postopkih tako od kreditojemalca kot tudi od še enega poroka (D. R.). Pritožbeno sodišče soglaša s pravilnimi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svoje stališče o obstoju legitimacije tožene stranke za plačilo vtoževane terjatve, ki predstavlja veljavno sprejeto poroštveno obveznost. Tožena stranka pravilnih razlogov o tem s pritožbo ni uspela izpodbiti, saj v njej le ponavlja svoja stališča, ki jih je podala v postopku na prvi stopnji, ki pa jih je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

7. Dejstvo pa je, da za terjatev na vračilo kredita, ki predstavlja poroštveno obveznost tožene stranke, solidarno odgovarjata še kreditojemalec in D. R. kot porok, kar izhaja iz zgoraj navedene Kreditne pogodbe. Od njiju je upnik terjal isto terjatev v pravdah, ki so se vodile pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani in je bila tožeči stranki pravnomočno prisojena s sodbama X Pg 4545/2009 z dne 11.4.2011 in II P 3045/2009 z dne 20.4.2011. Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku po določbi 1. odst. 395. člena OZ sicer za celo obveznost, kljub temu pa upnik te terjatve ne more prejeti trikrat, saj obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni. V skladu z ugotovljeno solidarno odgovornostjo kreditojemalca in D. R. za isto obveznost napram tožeči stranki, kot je bila ugotovljena z izpodbijano sodbo je pritožbeno sodišče ustrezno spremenilo 1. točko izreka le-te.

8. Pritožnik pa s pritožbo utemeljeno napada višino terjatve, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pri tem pravilno opozarja, da je tožeča stranka z vlogo z dne 11.4.2011 zahtevala plačilo zneska 78.341,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.12.2009 dalje, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Prav tako tudi ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da je bila višina tožbenega zahtevka med strankama nesporna.

9. Iz trditev tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 11.4.2011 in predloženih listin (A7) izhaja, da je za izračun vtoževane obveznosti vzela stanje dolga na dan 30.6.2009, ki je znašal glavnico v višini 78.683,72 EUR in na ta dan obračunane zamudne obresti v višini 2.070,23 EUR (skupaj 80.753,72 EUR). Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji pojasnila, da je do izračuna vtoževanega dolga v višini 78.341,82 EUR prišla tako, da je upoštevala delna plačila, ki so bila izvedena s strani dolžnikov do 30.12.2009 v skupni višini 5.860,41 EUR in le-ta vračunala tako, da je do 17.8.2009 poplačala zamudne obresti, s preostankom pa zamudne obresti, ki so se natekle do 30.12.2009 in delno tudi glavnico.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je opisani način vračunavanja delnih plačil pravilen, saj je skladen z določbo 288. člena OZ. Hkrati pa ugotavlja, da tožeča stranka ni upoštevala vseh plačil, ki jih je prejela od dolžnikov na račun vtoževanega kredita. Tožeča stranka je namreč navedla, da je vnovčila menico tožene stranke do zneska 1450,70 EUR, zaradi poplačila predmetnega kredita. Iz njenih nadaljnih trditev o posameznih plačilih in načinu njihovega vračunavanja pa izhaja, da tega zneska ni upoštevala v svojem izračunu.

11. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega v okviru pravilne uporabe materialnega prava samo izračunalo višino dolga upoštevajoč plačila, ki jih je navedla tožeča stranka in plačilo v višini 1.450,70 EUR na podlagi vnovčene menice tožene stranke dne 14.8.2009. 12. Kot izhodišče je pritožbeno sodišče vzelo iste podatke kot tožeča stranka, ki jim tožena stranka ni nasprotovala. Torej je stanje dolga na dan 30.6.2009 glavnica v višini 78.683,72 EUR in obračunane zakonske zamudne obresti do 30.6.2009 v višini 2070,23 EUR. Ob upoštevanju plačil, ki jih je upoštevala tožeča stranka (569,37 EUR dne 7.8.2009, 123,90 dne 14.8.2009) in plačila iz dne 14.8.2009 vnovčene menice 1450,70 EUR je mogoče ugotoviti, da so bile obračunane zamudne obresti v višini 2070,23 EUR poplačane že 14.8.2009 in tega dne tudi delno glavnica za znesek 73,76 EUR. Glavnica je tako na dan 15.8.2009 znašala 78.609,96 EUR. Od tega zneska so tekle zamudne obresti od dne 15.8.2009 do 30.9.2009. Pritožbeno sodišče je glede na podatke tožeče stranke o nadaljnjih plačilih napravilo izračun zamudnih obresti od 15.8.2009 do 30.12.2009 od glavnice 78.609,96 EUR upoštevajoč vsa plačila kot je razvidno iz priloženega izračuna, ki je sestavni del te odločbe. Za izračun obresti je pritožbeno sodišče uporabilo uveljavljeni program za izračun obresti Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

13. Iz priloženega obračuna izhaja, da so se vse natekle obresti do 30.12.2009 vračunale z opravljenimi plačili do tega dne, hkrati pa se je tudi znižala glavnica na znesek 76.017,41 EUR od katerega pa tečejo zamudne obresti od 30.12.2009 dalje. Zato je v tem obsegu tožbeni zahtevek utemeljen.

14. Pritožbeno sodišče pri tem pojasnjuje, da bi toženi stranki šle zamudne obresti od spremenjene glavnice (76.017, 41 EUR) sicer od 30.12.2009 dalje vendar je bil tožbeni zahtevek za zamudne obresti od glavnice od 31.12.2009 do 17.1.2010 pravnomočno zavrnjen z izpodbijano sodbo v neizpodbijanem delu.

15. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbi delno ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (5. alinea 358. člena ZPP). V preostalem delu pa je sodbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka je s pritožbo uspela v sorazmerno majhnem delu, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (3. odst. 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je odločilo, da tudi tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj s trditvami v njem ni prispevala k odločitvi tega sodišča (1. odst. 155. člena ZPP).