Jedro

Dolžnost upoštevanja danih zdravniških navodil in izogibanja ravnanj, ki bi lahko negativno vplivala na potek zdravljenja, po ustaljeni sodni praksi pa ne pomeni, da delavec v tem času ne sme opravljati običajnih vsakodnevnih opravil in dejavnosti, ki jih sicer lahko opravlja poleg svojega dela pri delodajalcu, saj bi bilo takšno tolmačenje preozko in neživljenjsko. Če tovrstna dejanja delavca niso v nasprotju z navodili zdravnika, potem ni zadržkov, da bi jih delavec lahko opravljal tudi v času bolniške odsotnosti. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožniku samostojna vožnja avtomobila kot taka ni bila prepovedana, zato je na ta način tožnik lahko opravljal krajša in razumna življenjska opravila, in sicer peljal je otroke v vrtec in šolo ter šel do garaže preveriti olje in vodo v avtomobilu.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala očitka, da naj bi tožnik v spornem obdobju na očitane dni bolniškega staleža opravljal pridobitno dejavnost. Zgolj okoliščini, da je imel tožnik na svojem avtomobilu napis "odkup vozil A." (šele kasneje je pričel z opravljanjem te dejavnosti v okviru samozaposlitve) ter, da se je z detektivom dogovarjal o odkupu enega vozila, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zadostuje za zaključek, da je tožnik opravljal pridobitno dejavnost.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v III. in IV. točki izreka tako, da se glasita: "III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožečo stranko prijaviti v obvezna zavarovanja ter ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dne 14. 5. 2019 dalje, razen za obdobje od 15. 9. 2020 do poziva tožniku za vrnitev na delo, obračunati mesečno bruto nadomestilo plače v višini 947,85 EUR, tožeči stranki pa izplačati mesečno neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec do plačila.

IV. V presežku se zavrne tožbeni zahtevek za prijavo v obvezna zavarovanja, obračun mesečnega bruto nadomestila plače v višini 947,85 EUR ter izplačilo mesečnega neto nadomestila plače tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od 15. 9. 2020 do poziva tožniku za vrnitev na delo."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 5. 2019, ki jo je podala tožena stranka tožniku, nezakonita in se odpravi oziroma razveljavi (točka I. izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnika pozove nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas na delovno mesto izdelovalec tesnitov (točka II. izreka). Nadalje ji je naložilo, naj tožnika prijavi v obvezna zavarovanja ter mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dne 14. 5. 2019 do poziva tožniku za vrnitev na delo obračuna mesečno bruto nadomestilo plače v višini 947,85 EUR, tožniku pa izplača mesečno neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka III. izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več ali drugače (točka IV. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti vse njegove stroške postopka (točka V. izreka).

2. Zoper sodbo (z izjemo odločitve v zavrnilnem delu) vlaga pritožbo tožena stranka. Navaja, da se je tožnik 22. 3. 2019 poškodoval in zaradi te nove poškodbe so se tudi zdravniška navodila za čas (polne) bolniške odsotnosti z dela spremenila, tako da tožnik sam ni smel voziti avtomobila. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil seznanjen z izrecno prepovedjo vožnje ter da iz izvida travmatologa z dne 22. 3. 2019 ne izhaja izrecna prepoved vožnje. Poudarja, da je tožena stranka upravičeno verjela potrdilu tožnikove osebne zdravnice z dne 25. 4. 2019, ki je bilo pripravljeno na podlagi izvida travmatologa. Navaja, da navedbe tožnika o tem, da ni bil seznanjen z navodili med bolniškim staležem, nimajo trditvene podlage v prvem postopku pred sodiščem prve stopnje. Sklicuje se na zadevo Pdp 181/2018 z dne 6. 9. 2018. Vztraja, da je iz izvida travmatologa, ki ga je osebni zdravnici prinesel tožnik, izhajalo enako, kar je zapisala v potrdilu z dne 25. 4. 2019, ki je bilo namenjeno seznanitvi tožene stranke kot tožnikovega delodajalca z navodili tožniku med bolniško odsotnostjo od dne 23. 3. 2019 dalje. Drugačna ali dodatna navodila s strani osebne zdravnice, kot je pojasnila, tudi niso bila potrebna, saj so bila omenjena navodila jasno podana s strani travmatologa. Meni, da vožnja sama po sebi res ni takšna dejavnost, ki bi bila v bolniškem staležu prepovedana, vendar pa je v predmetnem primeru glede na ponovno poškodbo desne noge, s katero je tožnik vozil svoj avtomobil z avtomatskim menjalnikom, nedvomno škodljiva za potek zdravljenja in je zavirala rehabilitacijo tožnikovega zdravja, zato jo je travmatolog tudi prepovedal, osebna zdravnica pa je temu sledila. Glede ostalih očitkov v izredni izpovedi izpostavlja, da je imel tožnik na avtomobilu, ki ga je uporabljal, napis "odkup vozil A.", prav tako pa se je z detektivom pogovarjal o preprodaji avtomobila, kar je detektiv zaigral z namenom preverjanja tožnika, ali se ukvarja s pridobitno dejavnostjo med bolniško odsotnostjo, zato meni, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da ni utemeljen očitek o ukvarjanju s pridobitno dejavnostjo na očitane dni. Sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo, zakaj ne verjame detektivu ter, da ni ugotavljalo, kje se je na posamične datume nahajal tožnik in zakaj je verjetno, da bi bile detektivske ugotovitve napačne. Opozarja, da tožnik odobritve osebnega zdravnika za odhod v Bosno, kamor je šel, ni imel. Tudi obrazložitev sodišča, da odhod v trgovino in po otroke v vrtec ali v šolo, ne zadostuje za hujšo kršitev, je neutemeljena, saj se tožniku v izredni odpovedi očitajo predvsem odsotnosti v večernih urah. Izpodbija poziv za reintegracijo in plačilo obveznosti tožniku iz delovnega razmerja od dneva prenehanja delovnega razmerja na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi do poziva nazaj na delo. Navaja, da tožnik od 15. 9. 2020 opravlja samostojno dejavnost, za katero si plačuje davke in prispevke, zato dvojno priznanje omenjenih pravic za isto obdobje ni niti smiselno niti nikomur v korist, saj bodo po takšni odločitvi sodišča plačane dvakrat, tožniku pa bodo priznane samo enkrat. 3. Tožnik na pritožbo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, razen v delu ugoditve reparacijskemu zahtevku za čas od 15. 9. 2020 dalje, ko se je tožnik samozaposlil. 6. Sodišče prve stopnje je v zadevi enkrat že odločalo s sodbo I Pd 642/2019 z dne 7. 7. 2020 in po pritožbi tožnika je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe s sklepom Pdp 465/2020 z dne 15. 10. 2020 razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje na podlagi stališča, da samostojna vožnja sama zase ni taka dejavnost, ki bi se že pojmovno izključevala s ciljem in namenom zadržanosti z dela zaradi bolniškega staleža, če gre delavec v tem času na pregled k zdravniku, v trgovino ali pelje otroke v šolo ali vrtec oziroma opravlja krajša, razumno pričakovana življenjska opravila, ki jih tudi sicer lahko opravlja poleg svojega dela pri delodajalcu. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju dokazni postopek dopolnilo s ponovnim zaslišanjem tožnikove osebne zdravnice v zvezi z očitkom kršitve navodil glede vožnje avtomobila in presojalo še utemeljenost vseh ostalih očitkov iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 8. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.).

7. Tožena stranka je v izredni odpovedi tožniku očitala, da je v času bolniškega staleža kršil navodila osebne zdravnice s tem, da je na dneve 23. 3. 2019, 24. 3. 2019, 17. 4. 2019, 18. 4. 2019 in 19. 4. 2019 vozil avtomobil. Glede na to opredelitev je torej bistveno, kakšna so bila navodila tožniku v času zadržanosti od dela, posebej ker iz določbe 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 in nasl., v nadaljevanju Pravila) izhaja, da mora osebni zdravnik (ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija) zavarovancu dati navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela (režim življenja, strogo ležanje, počitek, sprehodi ...). Za zavarovance, ki se zdravijo doma, je v Pravilih predpisano splošno pravilo, da morajo biti v tem času doma, vendar z določenimi izjemami, npr. ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primerih, ko odsotnost z doma (vendar v kraju bivanja) ne vpliva negativno na potek zdravljenja oziroma, če zdravnik to odredi ali dovoli. Za odhod izven kraja bivanja pa je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika. Delavec se mora držati navodil zdravnika zato, da bo zdravljenje čim krajše in v skladu s predpisano terapijo in se vzdržati vseh ravnanj, ki bi lahko vplivala na podaljševanje zdravljenja oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja in s tem njegovo delovno zmožnost. Odsotnost z dela zaradi bolezni pomeni, da delavec iz zdravstvenih razlogov ni sposoben opravljati dela, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, ne pa nujno tudi, da ne more opravljati česa drugega, kar sicer običajno opravlja poleg tega dela.

8. Za presojo, ali je delavec v času bolniške odsotnosti spoštoval navodila pristojnega zdravnika, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je delavec prejel navodila in kakšna so ta bila. Gre za strokovna, medicinska navodila zdravnika, namenjena zdravljenju, ki izhajajo lahko le iz narave bolezni oziroma poškodbe (diagnoze) in drugih okoliščin na strani delavca kot pacienta. Po naravi stvari gre torej za navodila, namenjena tudi čimprejšnji ozdravitvi, kar za delodajalca pomeni, da bo delavec spet sposoben opravljati svoje delo.

9. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede dejstva, da tožnik ni bil seznanjen z izrecno prepovedjo vožnje avtomobila v času bolniškega staleža po ponovni poškodbi desnega kolena dne 22. 3. 2019. Iz dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje pravilno izhaja, da tožnik navodil zdravnika, ki bi se nanašala na vožnjo avtomobila, sploh ni imel. Iz izpovedi osebne zdravnice B.B. je namreč razvidno, da tožniku posebnih navodil ni dala (na primer za strogo ležanje ali prepoved zapuščanja stanovanja ali prepoved vožnje avtomobila), ampak je upoštevala, da je tožnik že dobil ustrezna navodila oziroma napotila travmatologa, ki izhajajo iz njegovega izvida z dne 22. 3. 2019 (pod prilogo A 7 in A 18). Priporočila iz travmatološkega izvida so bila: hlajenje z ledom preko povoja večkrat dnevno, vaje za jačanje stegenskih mišic in razgibavanje v razbremenjenem položaju. Glede na povzeto vsebino izvida travmatologa pritožba neutemeljeno vztraja, da je travmatolog tožniku vožnjo prepovedal, osebna zdravnica pa je temu sledila in po navodilih travmatologa prepoved vožnje avtomobila tudi zapisala v potrdilo z dne 25. 4. 2019. V zvezi z zdravniškim potrdilom za delodajalca z navodili pacientu v času bolniškega staleža z dne 25. 4. 2019 (priloga B 8), izdanim na prošnjo tožene stranke oziroma pooblaščenega detektiva, je osebna zdravnica pojasnila, da navodila, da lahko tožnika od doma vozi druga oseba, ni napisal travmatolog, ampak ona sama, vendar pa tožniku tega navodila ni dala. Iz njene izpovedi izhaja tudi, da pri pisanju tega potrdila ni imela namena povedati, da je tožniku vožnja z avtomobilom prepovedana. Glede na izvedeni dokazni postopek je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se osebna zdravnica s tožnikom ni pogovarjala o tem, ali lahko vozi avto ter mu tega tudi ni prepovedala oziroma mu konkretno v zvezi s tem ni dala posebnih navodil. Na podlagi ugotovljene odsotnosti izrecne predhodne prepovedi ali dovoljenja za vožnjo avtomobila, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku v konkretnem primeru ni mogoče očitati nespoštovanja oziroma kršenja navodil pristojnega zdravnika zgolj zaradi vožnje avtomobila.

10. Dolžnost upoštevanja danih zdravniških navodil in izogibanja ravnanj, ki bi lahko negativno vplivala na potek zdravljenja, po ustaljeni sodni praksi pa ne pomeni, da delavec v tem času ne sme opravljati običajnih vsakodnevnih opravil in dejavnosti, ki jih sicer lahko opravlja poleg svojega dela pri delodajalcu, saj bi bilo takšno tolmačenje preozko in neživljenjsko. Če tovrstna dejanja delavca niso v nasprotju z navodili zdravnika, potem ni zadržkov, da bi jih delavec lahko opravljal tudi v času bolniške odsotnosti.1 Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožniku samostojna vožnja avtomobila kot taka ni bila prepovedana, zato je na ta način tožnik lahko opravljal krajša in razumna življenjska opravila, in sicer peljal je otroke v vrtec in šolo ter šel do garaže preveriti olje in vodo v avtomobilu, zato zadeva Pdp 181/2018, na katero se tožena stranka sklicuje v pritožbi, ni primerljiva, saj gre za drugačen primer od obravnavanega.2

11. Nenazadnje ne gre spregledati tudi izpovedi tožnika, da je ves čas zdravljenja nosil opornico, pritrjeno na koleno, namen tega pripomočka pa je v zdravljenju in lajšanju poškodbe. Tožena stranka ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je bila vožnja v tožnikovem primeru glede na novo poškodbo desne noge, s katero je vozil, nedvomno škodljiva za potek zdravljenja, saj navedenega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni pravočasno niti zatrjevala niti dokazala. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom v izpodbijani sodbi, da tožena stranka ob podaji predloga za postavitev izvedenca medicinske stroke, ki bi ugotavljal, ali je bilo ravnanje tožnika škodljivo za njegovo zdravje v obravnavanem obdobju, skladno z drugim odstavkom 362. člena ZPP ni navedla razlogov o tem, zakaj ga brez svoje krivde ni mogla predlagati v dotedanjem postopku, zato gre za nedovoljeno novoto.

12. Za zaključek, za katerega se zavzema pritožba, da tožnik v relevantnem obdobju ne bil smel oditi iz svojega domovanja in se gibati v kraju svojega bivanja (Ljubljana), ni podlage v izvedenih dokazih. V zvezi s tem pritožbeno sodišče poudarja, da za ravnanje delavcev v bolniškem staležu resda velja poseben režim, vendar pa to ne pomeni, da vsaka krajša odsotnost z doma pomeni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnikova občasna odsotnost z doma za krajši čas, ko je peljal otroke v vrtec in šolo, šel na sprehod, v trgovino, na pregled k zdravnici, do garaž zaradi pregleda stanja avtomobila, pri čemer mu je bilo po izpovedi osebne zdravnice dovoljeno gibanje izven doma, saj ni imel navodil, da mora biti ves čas doma in izoliran, ne pomeni zlorabe bolniškega staleža. Pritožbi ni mogoče slediti v delu, v katerem pavšalno navaja, da so se tožniku v izredni odpovedi očitale predvsem odsotnosti v večernih urah, saj jih tožena stranka glede na neprepričljivo vsebino detektivskega poročila ni dokazala. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je detektivsko poročilo (priloga B 12) neverodostojno in nepopolno, kar posledično velja tudi za izpoved detektiva C.C.. Navedba, da pred bivališčem na naslovu D. in na drugih lokacijah "delavca in njegovega vozila ni bilo zaznati", ne izkazuje oziroma potrjuje s standardom visoke verjetnosti, da se tožnik tedaj ni nahajal doma v stanovanju, zlasti upoštevajoč ugotovitev sodišča prve stopnje, da so njegovo vozilo uporabljali tudi žena in prijatelji. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo opazovanje detektivov očitno pomanjkljivo, na kar kaže dejstvo, da detektivsko poročilo ne vsebuje ugotovitev, da je bil tožnik na opazovana dneva 28. 3. in 19. 4. 2019 med drugim tudi na pregledu pri osebni zdravnici. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kje se je na posamične datume nahajal tožnik, saj je na toženi stranki trditveno in dokazno breme, da izkaže utemeljenost očitkov iz izredne odpovedi.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala očitka, da naj bi tožnik v spornem obdobju na očitane dni bolniškega staleža opravljal pridobitno dejavnost. Zgolj okoliščini, da je imel tožnik na svojem avtomobilu napis "odkup vozil A." (šele kasneje je pričel z opravljanjem te dejavnosti v okviru samozaposlitve) ter, da se je z detektivom dogovarjal o odkupu enega vozila, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zadostuje za zaključek, da je tožnik opravljal pridobitno dejavnost. 14. Trditev, da tožnik za odhod v Bosno ni imel odobritve pristojnega zdravnika, je brezpredmetna, saj tožena stranka tega v obravnavani izredni odpovedi tožniku ni očitala. V sodnem postopku razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni mogoče širiti; presojati je mogoče le zakonitost tistih razlogov, zaradi katerih je bila delavcu odpovedana pogodba o zaposlitvi.

15. Tožena stranka neutemeljeno nasprotuje reintegraciji tožnika s pavšalnimi navedbami, da izrek sodbe predstavlja kršitev njenih pravic kot delodajalca s siljenjem v to, da v delovno razmerje reintegrira nekoga, v katerega ima popolnoma porušeno zaupanje in delovno razmerje med njima ni mogoče. V zvezi z zavrnitvijo njenega predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi je sodišče v smislu določb 118. člena ZDR-1 pravilno ugotovilo, da je glede na okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki možno. Tožena stranka je v obravnavanem primeru svoj predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi utemeljevala zgolj z navajanjem, da je povsem porušeno zaupanje v tožnika zaradi vseh njegovih kršitev in njegovega odhoda v Bosno. S tem ni konkretizirano zatrjevala bistvenih okoliščin iz 118. člena ZDR-1, ki nastopijo po podani odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi, torej smiselno, zakaj kljub temu, da očitane kršitve v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso ugotovljene, nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče,3 zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo reintegracijskemu zahtevku.

16. Utemeljeno pa pritožba uveljavlja, da tožnik od 15. 9. 2020 opravlja samostojno dejavnost. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku za ves čas od prenehanja delovnega razmerja do poziva nazaj na delo, torej tudi za čas, ko je že bil prijavljen v zavarovanje kot samostojni podjetnik, dosodilo pravice iz delovnega razmerja (prijava v socialna zavarovanja ter obračun bruto nadomestila plač in izplačilo neto nadomestil plač). V zadevi VIII Ips 32/2020 z dne 13. 10. 2020, na katero se sicer sklicuje tudi sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da delavcu, ki so mu pri delodajalcu priznane pravice iz delovnega razmerja, hkrati ni mogoče priznati teh pravic tudi v času, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu oziroma je bil samostojni podjetnik. Iz navedenega tako izhaja zaključek, da delavec ne more biti istočasno zavarovan na dveh zavarovalnih podlagah, v delovnem razmerju za polni delovni čas hkrati s samozaposlitvijo. Ker si je tožnik v času po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zagotovil status samozaposlenega, mu za to obdobje samozaposlitve ne morejo biti priznane pravice iz delovnega razmerja pri toženi stranki, kljub ugoditvi zahtevku za reintegracijo zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

17. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da so v konkretnem primeru podane okoliščine, ki terjajo drugačno presojo in odstop od zgornjega stališča, pri čemer je zmotno predpostavljalo, da je bilo breme zatrjevanja in dokazovanja okoliščin o obsegu, načinu izvajanja samostojne dejavnosti, prihodkih, zaposlovanju, na toženi stranki. Tovrstne okoliščine bi namreč moral zatrjevati tožnik, zgolj dejstvo, da je bil tožnik brezposeln od 14. 5. 2019 do 15. 9. 2020, nakar je uredil svoj socialni status tako, da je odprl s. p., po presoji pritožbenega sodišča ne utemeljuje ugoditve reparacijskemu zahtevku tudi za čas tožnikove samozaposlitve.

18. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso bile pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ni presojalo.

19. Glede na navedeno je pritožba tožene stranke delno utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP). V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe skladno s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.). Tožnik z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe, zato skladno s 155. členom ZPP sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

1 Prim. VSRS VIII Ips 294/2006 z dne 7. 11. 2006, VDSS Pdp 523/2010 z dne 16. 12. 2010, Pdp 96/2012 z dne 1. 2. 2012, Pdp 241/2013 z dne 28. 3. 2013, Pdp 202/2013 z dne 4. 4. 2013, Pdp 792/2015 z dne 21. 1. 2016, Pdp 181/2018 z dne 6. 9.2018. 2 Delavcu je bilo očitano opravljanje lažjih in težjih fizičnih del, povezanih z gradnjo hišice na drevesu, ta aktivnost pa je presegala dovoljene sprehode v naravi, gibanje v občini bivanja in odhode k zdravniku specialistu, saj je dvigoval težja bremena, čeprav mu je bilo to odsvetovano. 3 Prim. stališče VSRS VIII Ips 305/2015 z dne 23. 2. 2016.