Jedro

Pri neodplačnih razpolaganjih in z njimi izenačenih pravnih dejanjih velja domneva, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, za njihovo izpodbijanje pa se ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali bi mu moralo biti znano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka II. in III. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi stroške z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti sporazuma o delitvi skupnega premoženja opr. št. SV 406 z dne 7. 7. 2010 med toženo stranko in M. A. za stanovanje parc. št. 103.E, podvložek št. 2120/103, k.o. X vpisano v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Ljubljani, v razmerju do terjatve tožeče stranke v višini 15.237,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2005 naprej, za izbris neveljavne vknjižbe lastninske pravice v korist tožene stranke pri navedeni nepremičnini in za ugotovitev, da sta tožena stranka in M. A. lastnika vsak do ½ navedene nepremičnine ter za povračilo pravdnih stroškov (točka I. izreka). V točki II. izreka je ugotovilo, da sta sporazum o delitvi skupnega premoženja z dne 7. 7. 2010 med zakoncema in razpolagalni pravni posel z vpisom lastninske pravice na v točki I. navedenem stanovanju oziroma na deležu do ½ v korist tožene stranke v razmerju do tožeče stranke brez pravnega učinka in kolikor je potrebno za poravnavo terjatve tožeče stranke v višini 15.237,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2005 do plačila (točka II./1.); da je tožena stranka dolžna za izterjavo terjatve iz točke II./1. dovoliti izvršbo na svojem premoženju – ½ navedenega stanovanja; ter da se oprosti obveznosti iz točke II./2., če v celoti poplača vtoževano terjatev. V točki III. je odločilo, da je toženka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 2.136,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbo vlaga tožena stranka. Sodbo izpodbija v točki II. in III. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Navaja, da dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče, ni realno in ni resnično. Pritožnica ni vedela za kazensko sodbo niti za dolgove moža. Stanovanje je reševala iz drugega hipotekarnega kredita. Tega ne bi storila, če bi vedela za obstoj dolga. Pred nakupom spornega stanovanja je imela posebno premoženje. Ostalo ji je tudi po zamenjavi stanovanje. Zanj je prispevala 90%. Ni mogoče poseči na delež do ½, ker ta nikoli ni bil možev. Ne morejo je zadeti posledice, ki jih nalaga sodišče. Izrek o stroških ni realen. Toženka ni storila nič napačnega. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je sprva zoper toženko in njenega bivšega moža M. A. vložila tožbo zaradi ugotovitve lastninske pravice na spornem stanovanju. Nato je spremenila tožbo in uveljavljala še tožbo zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj (Pavlijanska tožba). Zahtevek zoper M. A. je pravnomočno zavrnjen. V tej pravdi je sodišče odločalo le še o obeh zahtevkih zoper toženo stranko. Odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka (točka I. izreka) je pravnomočna, ker je pravdni stranki ne izpodbijata.

Tožeča stranka je trdila in dokazovala, da je toženkin bivši mož kot dolžnik tožeče stranke z namenom prikrajšati tožečo stranko kot upnico neposredno po kazenski sodbi z dne 2. 7. 2005, s katero je bil obsojen na plačilo 15.237,00 EUR tožeči stranki, dne 7. 7. 2005 v korist toženke neodplačno razpolagal z edinim svojim premoženjem, na katerega bi bilo mogoče seči z izvršbo – z deležem do ½ na stanovanju, ki je bilo skupno premoženje zakoncev. Zahtevala je ugotovitev, da je ta pravni posel brez pravnega učinka v razmerju do tožeče stranke v višini njene izvršljive terjatve. Tožena stranka se je branila z ugovorom, da je sporno stanovanje njena izključna last, da ne velja zakonska domneva o enakih deležih zakoncev, da je sama vzela kredit in poplačala upnike, da je lahko ostala v stanovanju ter da ni vedela za dolg svojega moža do tožeče stranke.

Ob taki trditveni in dokazni podlagi je sodišče prve stopnje pri odločanju pravilno izhajalo iz pravnih pravil o izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj (členi 255 in naslednji Obligacijskega zakonika – OZ). Pravilno in popolno je ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva: obstoj objektivnih in subjektivnih pogojev za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Tožbenemu zahtevku je ob uporabi 255. in 256. člena OZ pravilno ugodilo. Svojo odločitev je jasno in popolno obrazložilo. Pritožbeno sodišče njegovo dokazno oceno, razloge in odločitev sprejema kot pravilne in bo le še odgovorilo na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Pritožba ne izpodbija ugotovitev o zapadlosti terjatve tožeče stranke do toženkinega moža (15.237,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2005 naprej po pravnomočni sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 200/2009 z dne 2. 7. 2010) in neplačevitosti dolžnika (razlogi v točki 7). Kot pravilne jih sprejema tudi pritožbeno sodišče. Izpodbija pa sprejeto dokazno oceno in ugotovitev, da je bil sporazum o delitvi skupnega premoženja, sklenjenem med zakoncema 7. 7. 2010, neodplačno razpolaganje dolžnika tožeče stranke v korist tožene stranke. Vztraja, da je šlo za njeno posebno premoženje. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje nasprotni oceni sodišča prve stopnje (razlogi v točki 9 do 12). Pravilna je ugotovitev sodišča, da toženka niti ni trdila, da bi prišlo do odplačne delitve skupnega premoženja na ugotovljeni način (odstop dolžnikovega deleža na skupnem premoženju do ½ toženki) in tega še v pritožbi ne trdi. Ocenam, da je šlo za neodplačni prenos, pa ima oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu. Že iz samega sporazuma izhaja, da sta bila deleže obeh pravdnih strank enaka. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje pred delitvijo v njem ni bilo ugotovitev o morebitnem posebnem premoženju toženke. Nenazadnje je pravilno sledilo toženkini izpovedbi, ki tudi ni potrdila njenih pritožbenih navedb o posebnem premoženju. Nasprotno, sama je povedala, da je kredit za stanovanje vzel tudi toženec in da sta sporni sporazum sklenila z namenom, da bo ona lahko lastnica stanovanja. Tako se izkaže, da sprejete dokazne ocene, da je šlo za neodplačni prenos, ne more z ničemer omajati.

S pravilnimi razlogi v točki 13 sodbe so bile že na prvi stopnji pravilno zavrnjene tudi pritožbene navedbe, da toženka ni vedela za dolžnikov dolg do tožeče stranke oziroma za poslovanje svojega moža. Pri neodplačnih razpolaganjih in z njimi izenačenih pravnih dejanjih, kakršno je bilo ugotovljeno v obravnavanem primeru, velja domneva, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, za njihovo izpodbijanje pa se ne zahteva, da je bilo tretjemu (v obravnavanem primeru: toženki) to znano ali bi ji moralo biti znano (tretji odstavek 256. člena OZ). Njeno sklicevanje, da dolžnikovih dolgov in oškodovanja tožeče stranke ni poznala, je po povedanem za to pravdo nerelevantno.

Odločitev sodišča prve stopnje je torej v dejanskem in pravnem pogledu pravilna in ni obremenjena s procesnimi kršitvami, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Drugih procesnih kršitev pa pritožba ne konkretizira.

Ker je tožeča stranka s svojim zahtevkom uspela, toženka pa v celoti propadla, je pravilna tudi odločitev o stroških. Oprta je na prvi odstavek 154. člena ZPP, po katerem mora stranka, ki v pravdi propade, drugi povrniti pravdne stroške.

Pritožbeni razlogi torej niso podani. Ker tudi ni kršitev in napak, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožnica pritožbenih stroškov ni zaznamovala. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke pa temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Odgovor na pritožbo ni prispeval k odločanju na pritožbeni stopnji, zato naj stroške, ki so pri tem nastali, trpi vlagateljica sama.