Jedro

Za obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine, odgovarjata zakonca nerazdelno. Vsak od njiju odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da je dolžan plačati tožniku znesek 4.903.193,08 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.12.1998 dalje do plačila, ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 202.822,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožena stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožniku škoda res nastala v vtoževani višini, vendar sta to škodo dolžna plačati toženec in njegova bivša žena M. C., vsak 1/2. Zmotno je prepričanje sodišča prve stopnje, da je bil toženec sam gostinec in bivša žena s tem ni imela nič, ker je to bila njuna skupna odločitev. S posojilom sta plačala najemnino za šest mesecev vnaprej in je dolg, ki ga terja tožnik, nastal v času zakonske zveze in je bil porabljen za skupne potrebe toženca in njegove žene. Pri samem najetju kredita sta se angažirala tudi bivša žena toženca in tožnik kot njen sin. Da je dolg, ki nastane v času zakonske zveze, skupni dolg zakoncev, je že zakonska domneva in torej tega tožencu ni potrebno dokazovati, če pa tožnik trdi drugače, je na njem dokazno breme.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne in prepričljive razloge sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je toženec dolžnik v obravnavanem škodnem razmerju nasproti tožniku kot oškodovancu, s čimer je bilo dejansko stanje o pravnorelevantnih dejstvih v celoti in pravilno ugotovljeno, na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa je bilo tudi pravilno uporabljeno materialno pravo, ko je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno.

Pritožniku je potrebno pojasniti, da četudi bi v celoti sledili njegovim pritožbenim navedbam in bi sprejeli dejansko stanje, kot ga zatrjuje pritožba, torej, da je bil dolg najet in porabljen za potrebe družine toženca, to ne bi vplivalo na drugačno odločitev o tožbenem zahtevku. V 2. odstavku 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je namreč izrecno določeno, da za obveznosti, ki obremenjujejo oba zakonca, za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, in za obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine, odgovarjata zakonca nerazdelno. Nerazdelna ali solidarna odgovornost dolžnikov pa pomeni, da vsak od dolžnikov odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (1. odstavek 414. člena v času nastanka spornega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih, sedaj enako 1. odstavek 395. člena Obligacijskega zakonika). Torej dolžnika nerazdelne obveznosti odgovarjata navzven, nasproti dolžniku vsak v celoti za celotno skupno obveznost, odgovornost posameznega dolžnika v odvisnosti na celotni dolg pa ima vpliv le na odgovornost znotraj med dolžniki samimi.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).