Jedro

Za presojo varstva, ki ga je uživala tožnica kot doječa delavka, je odločilno, ali je tožnica toženo stranko sploh seznanila s tem, da otroka doji, oziroma ali je bila tožena stranka s tem seznanjena. Glede na dejansko ugotovitev, da je bila tožena stranka seznanjena šele s prejemom tožbe (ne pa pred tem), tožnici ni bila dolžna zagotoviti varstva, ampak ji je lahko redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točka izreka).

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 29. 12. 2009 nezakonita, da je pogodba o zaposlitvi trajala do odločitve sodišča prve stopnje in da je za čas od dneva nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 3. 2010 do odločitve sodišča tožena stranka dolžna priznati tožnici delovno dobo, ter ji obračunati plačo in po plačilu zakonsko določenih davkov in prispevkov izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. v mesecu za predhodni mesec do plačila ter priznati in izplačati vse druge pravice in denarne zahtevke iz delovnega razmerja. Zavrnilo je zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna izplačati odškodnino zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 18.584,28 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva prenehanja pogodbe o zaposlitvi do plačila in da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje ali sodbo razveljavi in spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da je obvestilo o nameravani odpovedi in odpoved pogodbe iz poslovnega razloga prejela v isti kuverti, vse pa je bilo puščeno v poštnem nabiralniku dne 28. 1. 2010. Dne 12. 1. 2010 je namreč ni bilo doma, tako da ji je vročevalec pustil v nabiralniku obvestilo, da lahko sama v roku 15-ih dni prevzame pisanje, sicer ji bo pisanje puščeno v poštnem nabiralniku po poteku 15 dni. Tako je dne 28. 1. 2010 prejela v poštnem nabiralniku odpoved pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da je toženi stranki, osebno povedala, da doji, ob priliki, ko je bila pri njej na razgovoru, ko se je bližal zaključek porodniškega dopusta. Kasneje pa je tudi mož tožnice poslal toženi stranki po elektronski pošti skenirano potrdilo o dojenju, kar je tudi potrdil na obravnavi zaslišan kot priča. Tožena stranka je prejela tožbo tožnice dne 6. 2. 2010, skupaj s tožbo pa so bile tudi priloge in tedaj je še enkrat zvedela, da tožnica doji. Tožbo je prejela še v času odpovednega roka, torej v času, ko je bila tožnica pri njej še v delovnem razmerju. Višje delovno in socialno sodišče se je v zadevi pod opr. št. Pdp 775/2006 postavilo na stališče, da bi moral toženec, tudi če zdravniškega potrdila o dojenju od tožnice ne bi prejel, sam preveriti te okoliščine pred podajo odpovedi iz poslovnega razloga, ker so bistveni pri odpovedi, ker gre za zaščiteno kategorijo delavk. Tožena stranka se o teh okoliščinah ni pozanimala, popolnoma je prezrla izjavo tožnice, ko je direktorju tožene stranke osebno povedala, da doji, prav tako pa se ni pozanimala o okoliščinah, ali tožnica doji. Tožena stranka je tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, čeprav sploh ne bi smela, ker uživa posebno varstvo pred odpovedjo po 1. odstavku 115. člena ZDR. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da tožnica v pritožbenih navedbah zamegljuje in meša dogodke med seboj. Dejstvo je, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zoper katero je ta vložila tožbo, ki se je vodila pod opr. št. Pd 223/2009 in po prejemu tožbe je tožena stranka ugotovila, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi podala preuranjeno, zato je tožbeni zahtevek tožnice pripoznala in tožnici priznala vse pravice, kot da bi bila zaposlena. Bistvo tega prvega postopka je v tem, da v navedeni tožbi, ki je bila vložena 17. 12. 2009, tožnica ni zatrjevala, da doji otroka, ali drugače, ta dejstva je skrivala, prav tako tudi ni predložila nobenega listinskega dokaza, iz katerega bi se sodišče lahko prepričalo, da tožnica še vedno doji. Tožnica z ničemer ni dokazala zatrjevanega dejstva dojenja, v celoti pa ji je propadel dokaz z zaslišanjem njenega moža, zlasti pa dokaz z domnevno poslanim elektronskim sporočilom direktorju tožene stranke B.V., ki nikoli ni prispel k toženi stranki. Pri tem pošiljatelj, tožničin mož, ni mogel izkazati in dokazati, da je dokument v prilogi A10 dejansko nastal in bil poslan na navedeni elektronski naslov, saj menda teh zapisov na računalniku ni več. Vse te okoliščine kažejo, da je tožnica imela vse možnosti relevantna dejstva sporočiti toženi stranki, česar pa ni storila, tako, da tožena stranka ni bila seznanjena z okoliščinami v zvezi z dojenjem.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Tudi z navedbo, da je sodišče nepravilno presodilo izvedene dokaze in sprejelo napačno dokazno oceno, pritožba smiselno uveljavlja kršitev 8. člena ZPP. Po tej določbi je razpravljajoče sodišče tisto, ki po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana. Sodišče prve stopnje je z logičnimi in prepričljivimi razlogi utemeljijo svoje dejanske zaključke glede zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in po presoji pritožbenega sodišča ravnalo v skladu z načelom proste presoje dokazov.

Iz dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da tožnica delodajalca ni seznanila, da doji otroka. Tožnica se je dne 23. 10. 2009 oglasila pri tožencu, ko je prinesla vlogo za uveljavitev pravice do dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva (A5) in dne 16. 11. 2009, ko se je prišla pozanimati ali bo toženec njeni vlogi za delo v skrajšanem delovnem času ugodil. Toženec ji je dne 16. 11. 2009 povedal, da je padel promet in da ji bo prisiljen odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče je v dokaznem postopku zaslišalo direktorja toženke, tožnico in njenega moža, njihove izpovedbe dokazno ocenilo in verjelo izpovedbi direktorja, da ga tožnica dne 23. 10. 2009 in 16. 11. 2009 ni seznanila, da otroka doji, saj se je obakrat oglasila v zvezi z delom v skrajšanem delovnem času. To dokazno oceno je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi izpovedbe tožnice same, ki je pojasnila, da ji je bil odobren dopust po izteku porodniškega dopusta do 18. 12. 2009, zato tudi ni verjetno, da bi že dva meseca oziroma en mesec pred nastopom dela seznanjala delodajalca z dojenjem otroka, ker se te okoliščine s časom spreminjajo, zlasti pa, ker je zaprosila za delo v skrajšanem delovnem času, za kar ta okoliščina ni bistvena. V tem razlogovanju je mogoče razumeti tudi navedbe tožnice v tožbi, da bi tožencu pojasnila dejstvo dojenja, če bi pred odpovedjo poslal obvestilo o nameravani odpovedi ali če bi jo povabil na razgovor. Pri tem je bistveno, da je tožena stranka tožnici prvič odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 18. 11. 2009, zoper navedeno odpoved je tožnica vložila tožbo pod opr. št. Pd 223/2009, se sklicevala na določilo 115. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) in navajala, da je koristila starševski dopust v obliki polne odsotnosti z dela, se na delo vrnila dne 17. 11. 2009, delodajalec pa ji je takoj naslednji dan podal odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je prejela dne 19. 11. 2009. Tožnica se v tožbi opr. št. Pd 223/2009 ni sklicevala na varstvo kot doječa mati, tudi ni predložila potrdila o dojenju, temveč na dejstvo, da je do 17. 11. 2009 koristila starševski dopust v obliki polne odsotnosti z dela, delodajalec pa ji je naslednji dan odpovedal pogodbo iz poslovnih razlogov (čeprav uživa varstvo še en mesec po izrabi tega dopusta). Tožena stranka je po prejemu tožbe pripoznala tožbeni zahtevek in sodišče je izdalo sodbo na podlagi pripoznave z dne 4. 1. 2010. V predmetnem individualnem delovnem sporu pa je priča M.Z. (mož tožnice) zatrjeval, da je delodajalca tožnice obvestil z elektronsko pošto dne 24. 12. 2009 in po pošti dne 28. 12. 2009, da tožnica še vedno doji, vendar je tožena stranka izkazala po dnevniku elektronske pošte na dan 24. 12. 2009, da pošiljke ni prejela, dokaz pa temelji na podatkih skrbnika elektronskega naslova tožene stranke, zato sodišče prve stopnje tudi ni imelo razloga, da predloženemu dokazu ne bi sledilo. Mož tožnice je namreč povedal, da je obvestilo poslal v okviru brezplačnih storitev, katerih količina je omejena, prav tako pa tožnica ni predložila nobenega dokaza, da bi bilo to obvestilo toženi stranki resnično poslano. Tudi popis oddanih poštnih pošiljk pri ... banki, kjer je zaposlen tožničin mož, dne 28. 12. 2009 ne izkazuje, da je bila pošiljka resnično poslana tožencu. Gre le za zabeležko dveh navadnih pošiljk, brez navedbe naslovnika, zato sodišče ni moglo navedenega dokaza upoštevati kot dokaza o vročitvi pošiljke tožencu. Pri tem je sodišče prve stopnje kot pomembno štelo tudi dejstvo, da je tožnica s tožencem komunicirala vedno osebno. Tako mu je osebno dostavila prošnjo za delo v skrajšanem delovnem času zaradi starševstva, osebno se je tudi pozanimala, ali bo njeni prošnji ugodil in tako je povsem pričakovano, da bi tako tudi dostavila potrdilo o dojenju.

Po 1. odstavku 115. člena ZDR delodajalec ne sme odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavki v času nosečnosti ter ves čas, ko doji otroka in staršem v času, ko izrabljajo starševski dopust v obliki polne odsotnosti z dela. Po 2. odstavku istega člena delavcem v času iz prejšnjega odstavka ne more prenehati delovno razmerje zaradi odpovedi delodajalca. Če delodajalec ob izteku odpovedi ne ve za nosečnost delavke, velja posebno pravno varstvo pred odpovedjo, če delavka takoj oziroma v primeru ovir, ki niso nastale po njeni krivdi, takoj po prenehanju le-teh obvesti delodajalca o svoji nosečnosti, kar dokazuje s predložitvijo zdravniškega potrdila. Le v primeru predhodnega soglasja inšpektorja, če so podani razlogi za izredno odpoved ali zaradi uvedbe postopka za prenehanje delodajalca, le-ta lahko odpove pogodbo o zaposlitvi in delavcu lahko preneha delovno razmerje (3. odstavek 115. člena ZDR). Iz te zakonske določbe izhaja, da je varstvo pred odpovedjo zagotovljeno v treh primerih – delavkam v času nosečnosti, ves čas dojenja otroka in staršem v času izrabljanja starševskega (dopusta v obliki polne odsotnosti z dela). Zakon pri zagotovitvi varstva za nosečo delavko zahteva njeno aktivno ravnanje – takojšnjo predložitev zdravniškega potrdila o nosečnosti (oziroma predložitev takega potrdila takoj po prenehanju ovir). Naknadno predloženo potrdilo se ne more upoštevati. Aktivno ravnanje se zahteva tudi pri uveljavljanju, varstva v času izrabe starševskega dopusta, saj mora delavka, ki tak dopust izrablja, delodajalca obvestiti o nameri izrabe že 30 dni pred predvidenim nastopom dopusta (191. člen ZDR, 16. člen Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih – ZSDP, Ur. l. RS, št. 97/2001 in nadaljnji). Tudi v primeru izjemnih okoliščin (rojstvo še pred izrabo porodniškega dopusta, če izrabi takšen dopust oče) je obveščanje delodajalca obvezno, le rok za obvestilo je krajši (22. člen ZSDP). V obeh navedenih primerih se delodajalec torej že predhodno seznani oziroma se mora seznaniti s statusom delavke, ki le-tej zagotavlja posebno varstvo.

Glede doječe delavke iz besedila 115. člena ZDR to ne izhaja izrecno, saj ni določeno, da mora o tem seznaniti delodajalca oziroma, da je dokaz (zdravniško potrdilo o dojenju) dolžna predložiti takoj, ko je to mogoče, oziroma v primeru ovir, ki niso nastale po njeni krivdi, takoj po prenehanju le-teh. Vendar pa si varstva delavke in s tem povezane obveznosti delodajalca, da upošteva takšno varstvo, tudi v tem primeru ni mogoče predstavljati brez njegove seznanjenosti z dejstvom, da delavka doji otroka. Že splošno načelo oziroma obveznost delavcev je, da morajo obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti (1. odstavek 34. člena ZDR). Ta dolžnost je še jasneje določena v sedaj nekoliko spremenjenem tekstu te zakonske določbe (Ur. l. RS, št. 103/2007), po katerem mora delavec delodajalca obvestiti tudi o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja.

Tudi uresničevanje splošne določbe o varstvu delavcev zaradi nosečnosti in starševstva po 3. odstavku 187. člena ZDR, da mora delodajalec delavcem omočiti lažje usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti, si ni mogoče predstavljati brez predhodne seznanitve delodajalca. Iz 193. člena ZDR smiselno izhaja, da mora delavka, ki namerava uveljavljati pravico do odmora zaradi dojenja, obveščati delodajalca o tem, da doji otroka. Res pa je, da uresničevanje te pravice po 2. odstavku 193. člena ZDR v skladu s predpisi, ki urejajo starševski dopust, ni urejeno. Tudi varstva nosečnic in delavk, ki dojijo, v primeru del, ki lahko ogrozijo zdravje delavke oziroma zdravje otroka ter v zvezi z nočnim in nadurnim delom (189. in 190. člen ZDR), si ni mogoče predstavljati brez seznanjenosti delodajalca s takšnim statusom. Po Pravilniku o varovanju zdravja nosečih žensk, delavk, ki so pred kratkim rodile ter doječih delavk (Ur. l. RS, št. 82/2003), je doječa delavka tista, ki doji otroka in ki o svojem zdravju z zdravniškim potrdilom obvesti delodajalca. Ta opredelitev velja v zvezi z ukrepi in aktivnostmi za izboljšanje varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk, delavk, ki so pred kratkim rodile ter doječih mater, ki so določeni v tem pravilniku.

Navedene določbe so usklajene s 188. členom ZDR, po katerem v času trajanju delovnega razmerja delodajalec ne sme zahtevati ali iskati kakršnihkoli podatkov o nosečnosti delavke, razen če to sama dovoli zaradi uveljavljanja pravic v času nosečnosti. To po analogiji velja tudi za doječe delavke – če nameravajo uveljavljati neko pravico ali varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, morajo o tem (določno) obvestiti delodajalca, zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje, da se tožena stranka ni pozanimala o okoliščinah, ali tožeča stranka še doji otroka. V takšnem primeru delodajalec lahko zahteva tudi ustrezno dokazilo o dojenju. Povsem splošno sklicevanje na varstvo po 115. členu ZDR ne zadošča. Delodajalec je dolžan upoštevati posebno varstvo le, če je seznanjen z dejstvom, da delavka doji otroka (enako stališče je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo v sklepu opr. št. VIII Ips 374/2007 z dne 24. 9. 2009).

Glede na navedeno je odločilno za presojo varstva po 115. členu ZDR, ali je tožnica delodajalca sploh seznanila s tem, ali otroka doji, ali je delodajalec za to kako drugače vedel. Glede teh okoliščin je sodišče prve stopnje dokazno zaključilo, da tožnica delodajalca ni seznanila, da otroka doji. Tožnica se je namreč že v tožbi, vloženi pod opr. št. Pd 223/2009 z dne 17. 12. 2009, le na splošno sklicevala na varstvo po 115. členu ZDR, pri čemer izhaja, da je odpoved iz poslovnih razlogov nezakonita, ker uživa varstvo po 115. členu ZDR v času, ko izrablja starševski dopust v obliki polne odsotnosti z dela in še en mesec po izrabi tega dopusta, saj ji je naslednji dan po vrnitvi iz starševskega dopusta bila odpovedana pogodba iz poslovnih razlogov. Pri tem pa se ni sklicevala na varstvo kot doječa mati, niti v tožbi ni predložila potrdila o tem, da je varovana kot doječa mati. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je tako povsem prepričljiva, da je bila tožena stranka šele s prejemom predmetne tožbe dne 6. 2. 2010, kateri je bilo predloženo tudi potrdilo o dojenju, seznanjena, da tožnica uveljavlja varstvo kot doječa mati. Glede na dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica toženo stranko ni seznanila z dejstvom, da doji otroka, temveč je bila z navedenim dejstvom seznanjena šele s prejemom predmetne tožbe, je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno zaključilo, da tožnici varstvo po 115. členu ZDR ni zagotovljeno že zgolj na podlagi v sodnem postopku predloženega dokaza, da doji otroka. Če delodajalec ni seznanjen z dejstvom, da tožnica doji, le-tej ni dolžan zagotoviti tudi varstva po 115. členu ZDR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso s pritožbo zatrjevani razlogi, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).