Jedro

258. člen ZFPPIPP določa le, da se zastaranje terjatve „do stečajnega dolžnika“ pretrga s prijavo v stečajnem postopku. Toženka ni bila stečajni dolžnik, v čigar stečaju je upnica priglasila terjatev, in tudi ni porok (glej od 1012. do 1034. člena Obligacijskega zakonika (OZ)), saj je poroštvo povsem drug institut, zato zanjo ne velja določba o pretrganju zastaranja iz tretjega odstavka 1034. člena OZ. Toženka je pristopnica k dolgu po 432. členu OZ in kot takšna ima status solidarne (so)dolžnice. Solidarnost dolžnikov OZ ureja v določilih od 395. do 405. člena. Prvi odstavek 403. člena OZ med drugim izrecno določa naslednje: „če zastaranje ne teče ali je pretrgano nasproti enemu dolžniku, teče naprej za druge solidarne dolžnike in se lahko konča.“ Skladno z zgoraj pojasnjeno nesamostojnostjo posamičnih obročnih plačil sicer enotnega dolga namreč ni mogoče uporabiti pravila o zastaranju občasnih terjatev iz 347. člena OZ.

Po uveljavitvi novel ZIZ-L in ZPP-E obstojijo drugačna procesna dejstva, ki so v tem, da je bil prvotno izdani sklep o izvršbi s strani izvršilnega sodišča v celoti razveljavljen, da so izvršilni stroški postali del pravdnih stroškov in da je bilo o pravdnih stroških odločeno šele s sodbo sodišča prve stopnje. Ves ta čas je bila obveznost povrnitve pravdnih stroškov neobstoječa ter nenazadnje, ker je šlo za pravdo v teku, po temelju in višini negotova. Zato zapadlosti oziroma nastanka dolžniške zamude v zvezi s plačilom izvršilnih stroškov ter posledičnega teka zakonskih zamudnih obresti ni več mogoče vezati na deveti dan po vročitvi (v celoti razveljavljenega) sklepa o izvršbi. Zapadlost, zamuda in tek obresti od izvršilnih stroškov so odvisni od odločbe sodišča, s katero je bilo o teh stroških odločeno. V konkretnem primeru gre za izpodbijano sodbo in v njej določen paricijski rok za plačilo pravdnih stroškov, katerih del so postali izvršilni stroški.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se v izpodbijani II. točki izreka sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka mora v roku 15 dni po vročitvi sodbe sodišča prve stopnje tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.721,20 EUR in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka, ki sama krije svoje pritožbene stroške, mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 279,99 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 18.209,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.5.2019 dalje do plačila in (II.) odločilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe tožeči stranki (tožnici) povrniti 44,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.6.2019 dalje do plačila ter 1.677,20 EUR pravdnih stroškov, slednjih v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, naj se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obširni pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, uvodoma nasprotuje prisojenim zakonskim zamudnim obrestim od izvršilnih stroškov, saj ne more biti v izpolnitveni zamudi, ker je bil sklep o izvršbi v celoti razveljavljen. Meni, da je vtoževana terjatev v pretežnem delu zastarala in se zavzema, da se je zavezala obročno poravnati 20.010,84 EUR, saj je šlo za predrugačenje terjatve. Nasprotuje višini prisojene terjatve, saj je bila v knjigovodski kartici A. d.d. upoštevana terjatev v višini 30.428,18 EUR. V tem delu sodišču prve stopnje očita (po vsebini) bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je pretrganje zastaranja zoper glavnega dolžnika povzročilo pretrganje zastaranja zoper toženko. Bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana upoštevaje 13. in 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, saj sodišče prve stopnje očita meša institut pristopnika k dolgu z institutom poroka. Ni mogoče govoriti o akcesornosti terjatve zoper toženko. Toženka je zneske po amortizacijskem načrtu izvedla celo predčasno in v celoti. Sodišče prve stopnje bi presojo višine terjatve lahko opravilo le s pomočjo ustreznega strokovnjaka, ki pa ga tožnica ni nikoli predlagala. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker je v tem delu sodišče prve stopnje slepo sledilo navedbam tožnice. Tožnica ni izkazala aktivne legitimacije, saj klub pozivom ni predložila pogodbe o prenosu terjatve, medtem ko pogodba o potrditvi prenosa ne zadošča. 3. Tožnica v vsebinskem odgovoru na pritožbo pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in odgovarja na vse pritožbene navedbe ter predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče na tem mestu okoliščin konkretnega primera ne bo podrobneje povzemalo, saj je relevantno dejansko stanje razvidno že iz izpodbijane sodbe. Se pa bo v nadaljevanju te obrazložitve opredelilo do vseh pritožbenih očitkov, ki merijo na izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje.

6. Skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da glavnina pritožbenih trditev pomeni nove trditve, ki jih toženka na prvi stopnji sojenja ni podala, v pritožbi pa ne pojasni razlogov, zakaj jih podaja šele sedaj. Gre za takoimenovane nedopustne pritožbene novote, ki na pritožbeni stopnji sojenja niso upoštevne. Tožnica je že v dopolnitvi tožbe podrobno pojasnila toženkina delna plačila in stanje dolga (glavnice, rednih obresti in zamudnih obresti). Dopolnitvi tožbe je v zvezi z delnimi plačili priložila knjigovodsko kartico komitenta B. – v stečaju (priloga A15) in še v prvi pripravljalni vlogi med drugim izpostavila, da so bila vsa delna plačila upoštevana pri izračunu stanja dolga. Toženka je višini zahtevka ugovarjala s trditvami, ki so smiselno povzete v tretjem odstavku na peti strani izpodbijane sodbe (op. na višino glavnice se je celo sklicevala, konkretizirano argumentiranim obrestim pa je nasprotovala izredno pavšalno in nepojasnjeno2), medtem, ko je znesek 20.010,84 EUR (op. uvodna ugotovitev iz pogodbe o pristopu k dolgu, da toliko znaša dolg komitenta na dan 20.10.2015) izpostavljala na drugem mestu in v kontekstu, da se je zavezala izpolniti le del obveznosti v tej višini. Obširna pritožbena kritika presoje višine vtoževane terjatve upoštevaje navedeno pomeni le neupoštevno pritožbeno novoto. Sklicevanju na „začetno stanje toženkine obveznosti“3 in o poplačevanju te obveznosti, ki naj bi bilo po toženkino celo predčasno, kar je nenazadnje nelogično in neživljenjsko, zato ni mogoče slediti na način, kot se zavzema pritožnica. Priloga C8, ki jo je toženka sicer prejela po opravljenem naroku za glavno obravnavo, je enaka prilogi A15, ki jo je prejela skupaj z dopolnitvijo tožbe. Vsa pritožbena kritika, ki temelji na listini C8, je posledično nedopustna pritožbena novota, saj toženka ne pojasni, zakaj teh novih navedb brez svoje krivde ni podala že v postopku na prvi stopnji sojenja. Sodišče prve stopnje pritožbeno izpostavljenega razlikovanja med listino C8 (knjigovodska kartica komitenta) in uvodno ugotovitvijo o stanju dolga iz pogodbe o pristopu k dolgu upoštevaje zgoraj izpostavljeno trditveno podlago obeh pravdnih strank (predvsem toženke) ni bilo dolžno posebej pojasnjevati, zato v tej smeri ne gre za bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Hkrati ne gre za bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je predmetna kršitev lahko storjena le, če sodišče v sodbi povzame vsebino dokaza, ki je dokaz nima. Sodišče prve stopnje vsebine knjigovodske kartice v izpodbijani sodbi ni povzelo. Izvedeni dokazi zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (glej prvi odstavek 7. in 212. člen ZPP) ne morejo nadomestiti pomanjkljive (ugovorne) trditvene podlage in sodišče vsekakor ni dolžno, da samo oziroma po uradni dolžnosti v vsebini izvedenih listin išče obstoj nezatrjevanih okoliščin, ki bi morebiti eni od strank lahko bile v korist. Ob zgoraj izpostavljeni trditveni podlagi obeh pravdnih strank je povsem preverljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna tožnici plačati celotno vtoževano terjatev. „Izračunom tožnice“ glede stanja dolga toženka ni konkretizirano ugovarjala in neprerekana dejstva oziroma nekonkretizirano prerekana dejstva se štejejo za priznana, zato jih ni treba dokazovati (drugi odstavek 214. člena ZPP). Posledično sodišče prve stopnje ni bilo dolžno zaradi pomanjkanja strokovnega znanja angažirati sodnega izvedenca ustrezne stroke, ki ga je tožnica nenazadnje predlagala v dopolnitvi tožbe, in razlagati nekakšnih nedoslednosti, ki jih šele v pritožbi (prepozno) izpostavlja toženka. Trditvena podlaga tožnice glede višine zahtevka je bila povsem zadostna in izredno konkretna, medtem ko so toženkine pravočasne ugovorne navedbe ostale na ravni pavšalnosti. Iz izpodbijane sodbe zato nikjer ne izhaja, da je sodišče prve stopnje le „slepo sledilo“ navedbam tožnice, kar naj bi pomenilo (pritožbeno nekonkretizirano) bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

7. Zmotno je toženkino obširno materialnopravno zavzemanje, da sta pogodba o pristopu k dolgu po kreditni pogodbi (z amortizacijskim načrtom) in dodatek št. 1 h kreditni pogodbi kakorkoli spremenila pravno naravo terjatve iz kreditne pogodbe. Upoštevaje vsebino sklenjenih poslov, ki je razvidna iz izpodbijane sodbe, se je toženka s pristopom k dolgu solidarno zavezala izpolniti obveznosti po kreditni pogodbi B. d.o.o., medtem ko so dogovori o obročnem odplačilu dolga z zapadlostjo posamičnih obrokov le dogovori o načinu poplačila dolga z delnimi (obročnimi) izpolnitvami. Zaradi takšnih dogovorov4 iz enotne obveznosti vračila dolga po kreditni pogodbi ni nastalo več samostojnih obveznosti, ki bi, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve, lahko zastarale v različnih časovnih obdobjih. Takšne vsebine izpostavljena pogodbena določila nimajo, zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da je prišlo do takšne novacije („predrugačenja“) terjatev iz kreditne pogodbe, da toženka tožnici dolguje nekaj povsem drugega (tj. dolg v točno določeni višini5 in v obliki obrokov, ki so vsak zase samostojna terjatev). Kreditna pogodba, pogodba o pristopu k dolgu in dodatek št. 1 h kreditni pogodbi niso „zaključene celote“, temveč medsebojno povezane pogodbe, katerih učinke je treba presojati upoštevaje vsebino vseh treh pravnih poslov. Da naj bi bila obveznost pristopnice k dolgu kakorkoli drugačna od obveznosti glavnega dolžnika, tudi ne izhaja iz dejstva, da so bili posli toženke povezani z nakupom obremenjenih nepremičnin.

8. Velja pritrditi pritožbeni navedbi, da je za zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb relevanten triletni zastaralni rok, in očitku, da je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da je s pretrganjem zastaranja terjatve zoper glavnega dolžnika (s prijavo terjatve v stečaju le-tega) prišlo do pretrganja zastaranja terjatve zoper pristopnico k dolgu (toženko). 258. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju določa le, da se zastaranje terjatve „do stečajnega dolžnika“ pretrga s prijavo v stečajnem postopku. Toženka ni bila stečajni dolžnik, v čigar stečaju je upnica priglasila terjatev, in tudi ni porok (glej od 1012. do 1034. člena Obligacijskega zakonika (OZ)), saj je poroštvo povsem drug institut, zato zanjo ne velja določba o pretrganju zastaranja iz tretjega odstavka 1034. člena OZ. Toženka je pristopnica k dolgu po 432. členu OZ in kot takšna ima status solidarne (so)dolžnice. Solidarnost dolžnikov OZ ureja v določilih od 395. do 405. člena. Prvi odstavek 403. člena OZ med drugim izrecno določa naslednje: „če zastaranje ne teče ali je pretrgano nasproti enemu dolžniku, teče naprej za druge solidarne dolžnike in se lahko konča.“ Zato prijava terjatve v stečaju B. d.o.o. in tek stečajnega postopka te družbe ni imel nobenega vpliva na tek zastaranja terjatve zoper toženko. Povedano pa vseeno ni vplivalo na pravilen končni zaključek sodišča prve stopnje, da ni prišlo do (niti delnega) zastaranja terjatve zoper toženko. Skladno z zgoraj pojasnjeno nesamostojnostjo posamičnih obročnih plačil sicer enotnega dolga namreč ni mogoče uporabiti pravila o zastaranju občasnih terjatev iz 347. člena OZ, pri čemer predmetni člen v tretjem odstavku izrecno sporoča, da med občasne terjatve ne spadajo obročna plačila in druge delne izpolnitve. Toženka je zadnje (delno) plačilo dolga izvedla 15.6.2016, medtem ko je tožnica tožbo6 vložila 22.5.2019, kar je pred potekom treh let, zato niti do delnega zastaranja terjatve ni prišlo. S pritožbo ni izpodbijan (pravilen) zaključek sodišča prve stopnje, da je z omenjenim delnim plačilom dolga prišlo do pretrganja zastaranja (glej tudi drugi odstavek 364. člena OZ). Pravni zaključki sodišča prve stopnje o samostojni zavezi pristopnika k dolgu za izpolnitev obveznosti (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in o „akcesorni naravi“ položaja pristopnika k dolgu (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) ter pritožbeni očitek „očitnega mešanja“ položajev poroka ter pristopnika k dolgu lahko pomenijo le zmotno uporabo materialnega prava, ki je delno podana (glej razloge zgoraj). Ne more pa predmetno pomeniti absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima (formalnih) pomanjkljivosti, zaradi katerih je pritožbeno sodišče ne bi moglo preizkusiti, kar je nenazadnje storilo. Izrek sodbe ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, sodba pa vsebuje tudi razloge „o odločilnih dejstvih“ in ti niso nejasni ali med seboj v nasprotju.

9. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnica izkazala (veljaven) prenos terjatve na tožnico s strani A. d.d., saj je namreč predložila Pogodbo o potrditvi odstopa z dne 25.10.2018, ki sta jo overjeno podpisali A. d.d. in tožnica (priloga A7). Drugačno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno in dejstvo, ali je bila toženka ustrezno pisno seznanjena o omenjenem prenosu terjatve, v tej pravdi niti ni pravno relevantno, saj seznanitev odstopljenega dolžnika ne vpliva na sam prenos terjatve (prvi odstavek 419. člena OZ). Lastno, nepojasnjeno in neutemeljeno je mnenje toženke, da omenjena listina nima vseh sestavin pogodbe o odstopu terjatve iz OZ (glej predvsem prvi odstavek 417. člena OZ). Že iz omenjene listine je razvidna pravilnost pravnega zaključka, da je bila sporna terjatev 25.10.2018 veljavno prenesena na tožnico s strani A. d.d. Drži, da, kot izhaja iz navedb pravdnih strank, kljub pozivom toženke tožnica s sklicevanjem na poslovno skrivnost ni predložila same Pogodbe o odstopu terjatev, ki naj bi očitno obstajala poleg pogodbe o potrditvi odstopa, vendar tega ni bila dolžna storiti. ZPP namreč (z izjemo določb o dokazni vrednosti javne listine) ne vsebuje dokaznih pravil, zato je tožnica lahko veljaven prenos terjatve izkazala tudi s Pogodbo o potrditvi prenosa, ki je nenazadnje sama po sebi zadosten pravni temelj za veljaven prenos terjatve. Toženka v pritožbi ne pojasni, kateri in za to pravdo pravno relevantni podatki v obeh pogodbah, naj bi bili z ravnanjem tožnice toženki (odstopljeni dolžnici) prikriti, in kako naj bi to kakorkoli vplivalo na pravilnost ter zakonitost izpodbijane sodbe. Iz (nezakritega dela) pogodbe o potrditvi odstopa jasno izhaja, da se s strani A. d.d. tožnici odstopijo vse terjatve z vsemi stranskimi pravicami iz kreditne pogodbe, aneksa št.1 h kreditni pogodbi (op. tega je sklenila tudi toženka) in pogodbe o pristopu k dolgu (op. tega sta sklenili A. d.d. in toženka). Iz nje ne izhaja, da naj bi A. d.d. in tožnica sklenili še Pogodbo o odstopu terjatev, čeprav iz trditev tožnice izhaja, da naj bi takšna pogodba obstajala poleg zadostne potrditvene pogodbe o odstopu.

10. Utemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje tožnici ne bi smelo prisoditi izvršilnih stroškov (v višini 44,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.6.2019 dalje do plačila. Napačno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da predmetne obresti tečejo od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila. Gre za pravilno uporabo materialnega prava, zato ni relevanten očitek iz odgovora na pritožbo, da toženka predmetnim stroškom vse do vložitve pritožbe ni argumentirano nasprotovala, medtem ko velja pritrditi tožnici, da skladno s sodno prakso izvršilni stroški postanejo del pravdnih stroškov. Na začetek teka obresti ne vpliva dejstvo, da so bili stroški z vložitvijo predloga na podlagi verodostojne listine potrebni za pravdo. To vpliva le na samo priznanje stroškov. Od uveljavitve zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-L, objavljen 23.2.2018, veljaven in v uporabi od 25.3.2018) izvršilno sodišče po uspešnem ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine že izdani sklep o izvršbi razveljavi v celoti in ne več le v delu, v katerem je dovolilo izvršbo, določilo izvršitelja in glede opravljenih izvršilnih dejanj (primerjaj vsebino drugega odstavka 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju pred in po noveli ZIZ-L). V morebitni kasnejši pravdi se omenjeni predlog za izvršbo (skupaj z dopolnitvijo tožbe) obravnava kot tožba, izvršilni stroški se obravnavajo kot del pravdnih stroškov in obveznost povrnitve pravdnih stroškov nastane šele z odločitvijo sodišča. Sodna praksa se je pred novelo ZIZ-L7 sklicevala na takratna procesna dejstva, da je izvršilne stroške že odmerilo izvršilno sodišče in jih stranki naložilo v plačilo; da je stranka predlagala povrnitev predmetnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje; da je bilo s sklepom o izvršbi odločeno (tudi) o zapadlosti izvršilnih stroškov; in da je bil sklep o izvršbi razveljavljen ter je postopek prešel v pravdnega, vendar sodišče v pravdi odloči zgolj ali ostane sklep o izvršbi v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi. Slednje je izhajalo iz tretjega odstavka 436. člena ZPP, ki je bil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZPP (novelo ZPP-E, objavljeno 27.2.2017, veljavno 14.3.2017 in v uporabi od 14.9.2017) črtan. Zato je sodna praksa pred novelama ZIZ-L in ZPP-E sprejela stališče, da je bila zapadlost izvršilnih stroškov, ki pomeni zamudo in privede do teka zakonskih zamudnih obresti, že ugotovljena v izvršilnem sklepu in da z vložitvijo ugovora v izvršbi prekinjen paricijski rok ne teče znova od vročitve sodbe dalje ter ne odlaga zapadlosti izvršilnih stroškov, ampak le izpolnitev obveznosti plačila teh stroškov. Skladno z navedenim so se izvršilni stroški v pravdah prisojali z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne po vročitvi sklepa o izvršbi dalje. Predmetni sodni praksi po presoji pritožbenega sodišča po uveljavitvi novel ZIZ-L in ZPP-E ni več mogoče slediti, saj sedaj obstojijo drugačna procesna dejstva, ki so v tem, da je bil prvotno izdani sklep o izvršbi s strani izvršilnega sodišča v celoti razveljavljen, da so izvršilni stroški postali del pravdnih stroškov in da je bilo o pravdnih stroških odločeno šele s sodbo sodišča prve stopnje. Ves ta čas je bila obveznost povrnitve pravdnih stroškov neobstoječa ter nenazadnje, ker je šlo za pravdo v teku, po temelju in višini negotova. Zato zapadlosti oziroma nastanka dolžniške zamude v zvezi s plačilom izvršilnih stroškov ter posledičnega teka zakonskih zamudnih obresti ni več mogoče vezati na deveti dan po vročitvi (v celoti razveljavljenega) sklepa o izvršbi. Zapadlost, zamuda in tek obresti od izvršilnih stroškov so odvisni od odločbe sodišča, s katero je bilo o teh stroških odločeno. V konkretnem primeru gre za izpodbijano sodbo in v njej določen paricijski rok za plačilo pravdnih stroškov, katerih del so postali izvršilni stroški. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče poseglo v odločitev sodišča prve stopnje o teku zakonskih zamudnih obresti od tožnici priznanih izvršilnih stroškov. V tem delu je torej pritožba toženke delno utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in odločitev o povrnitvi prvostopenjskih stroškov ustrezno spremenilo (I. točka izreka te odločbe, ki temelji na 3. točki 365. člena ZPP). Ker gre za odločitev o povrnitvi (enotnih) pravdnih stroškov, v izreku sodbe ni potrebe po ločevanju stroškov na izvršilne in nadaljnje pravdne stroške. Zadošča namreč, da je iz obrazložitve razvidno, kako so bili (prej) izvršilni stroški upoštevani pri odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov.

11. Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sodbo toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo. Odločitev sodišča prve stopnje je ob zgoraj izpostavljeni izjemi pravilna, zato je bila pritožba toženke v preostalem (glavnem) delu zavrnjena (II. točka izreka te sodbe, ki temelji na 353. členu ZPP).

12. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim in drugim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP. Toženka s pritožbo glede glavne stvari (glej tudi 39. člen ZPP) ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške in mora tožnici povrniti stroške potrebnega odgovora na pritožbo. Tožnici se prizna priglašenih 375 točk za odgovor na tožbo, 7,5 točk materialnih stroškov (2 % od nagrade, kar znaša 7,5 točk in ne priglašenih 8 točk) in 22% DDV, kar upoštevaje vrednost točke v višini 0,60 EUR skupaj znaša 279,99 EUR (III. točka izreka te sodbe).

1 Da naj bi bile po njeno pogodbene obresti že vključene v glavnici in gre za nekakšno dvojno plačilo, da ni v zamudi s plačilom glavnice ter da ni dopustno obrestovanje obresti. 2 Sklicuje se na uvodno ugotovitev pogodbenih strank iz pogodbe o pristopu k dolgu z dne 16.10.2015 z amortizacijskim načrtom o tem, kakšna naj bi bila višina dolga po kreditni pogodbi na dan 20.10.2015. Pritožbeno sodišče le podredno pripominja, da je toženka očitno spregledala dodatek št. 1 h kreditni pogodbi z dne 30.10.2015 (op. istega dne je toženka plačala znesek 8.373,37 EUR), ki se sklicuje na izpisek odprtih postavk z dne 20.10.2015 (priloga C5). Iz slednjega izhaja povsem drugačna ugotovitev o stanju dolga na dan 20.10.2015, in sicer takšna, ki je skladna z izpostavljeno knjigovodsko kartico komitenta. 3 O „refinanciranju dolga“, pri čemer je prišlo do spremembe obrestnih mer. 4 Uvodna pogodbena ugotovitev o stanju dolga iz pogodbe o pristopu k dolgu je le eden od dokazov oziroma indicev o stanju dolga. Vsekakor ta okoliščina nima takšne moči, da bi lahko prevladala nad siceršnjo obveznostjo plačila dolga iz kreditne pogodbe in knjigovodskim vodenjem stanja tega dolga (kartico komitenta). 5 Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki skupaj z dopolnitvijo tožbe, predstavlja tožbo. 6 Glej npr. odločbo VSL II Cpg 329/2016 z dne 7.7.2016.